Road Trip – Južna Anglija – dan 9

Port Isaac, Tintagel, Barnstaple, Mortahoe

Kar težko je bilo vstati ta dan in se spakirati v majhni sobici v hotelu.  Imela pa sva iz sobice čudovit pogled na morje. Na žalost so bile vse trgovinice v Land’s Endu zaprte, tako sva ostala brez magnetka za na hladilnik s konca sveta. Čakala naju je približno ura in pol poti do Port Isaaca.

Ribiško mesece znano po TV seriji Doc Martin
Ribiško mesece, znano po TV seriji Doc Martin

Na poti proti Port Isaac je začelo deževati in slabe volje sva bila, da nama bo ta dan pokvaril dež. Tolažila sva se z mislijo, da sva imela do sedaj le srečo z vremenom in nama en dan dežja tega ne bo pokvarilo. Obisk Port Isaaca je bil obvezen, saj sva mestece neštetokrat občudovala v angleški TV seriji Doc Martin. Vnaprej sem načrtoval, kje bova parkirala, in pripravil sem tudi načrt ogleda tega idiličnega obmorskega mesteca, saj sva oba hotela videti vse tiste hiške iz serije Doc Martin. Na parkirišču sva bila skoraj sama. Nase sva navlekla pelerine (na angleško vreme sva seveda prišla pripravljena) in se odpravila po uličicah, ki so bile prav takšne, kot sva jih pričakovala in videla v seriji. Port Isaac se je ravno prebujal in začele so se odpirati trgovinice in praktično v vsaki so prodajali spominke v povezavi z doktor Martinom.

Cornish Pasty - nekaj, kar je definitivno treba sprobati

Ko sva prišla do obale mesteca, je bil v zraku vonj po ribah. Ja, to je tisto, kar sem čakal. Malo ribiško mestece z vonjem po ribah. V bližnji pivnici so se zbirali ribiči v tistih velikih rumenih ribiških hlačah za na čoln. Midva pa sva v lokalu The Slipway zagledala reklamo za Cornish Pasty, pavza s to znamenito mesno pito je bila obvezna. Kljub dežju in mrazu sva ga pojedla zunaj na pokriti terasi, saj sva hotela vdihniti ta zrak in vonj po ribiški vasici in opazovati živahno dogajanje okoli sebe.

Brez tradicionalnega Angleškega čaja, pač ne gre

Na poti nazaj gor proti avtu sva našla še čajnico The Cornish cove. Tam sva si privoščila lonček pravega angleškega čaja. Natakarica nama je povedala, da so ravno en dan prej snemali eno epizodo osme sezone, ob deževnem vremenu pa počivajo. Da pa bo danes v lokalnem župnišču branje knjig z dvema igralcema iz te serije.

 

Spomenk, katerega sem moral slikati
Spomenik, ki sem ga moral slikati

Naslednja najina postaja je bil grad Tintagel, kar naj bi bil grad, kjer je po legendi živel kralj Artur. Majhno mesto Tintagel je simpatično, polno turistov in turistom namenjenih lokalov. Tudi tokrat sem res dobro splaniral pot vnaprej, saj sva parkirala prav ob potki, ki vodi proti gradu Tintagel  castle. Že med načrtovanjem potovanja doma sem prebral, da se do vznožja gradu lahko pripelješ z džipom, ki ga s skupaj z voznikom najameš za nekaj funtov na osebo. Tako sva si prihranila približno pol ure strme poti v mrzlem dežju v vsako smer. Najprej sva si ogledala znamenito jamo Merlin’s Cave. Nato pa sva si ogledala še ostanke gradu in se povzpela na hrib, s katerega je bil prečudovit pogled dol na sotesko in zaliv Trebarwith Strand Beach. Kljub dežju oz. rosenju sva doživela prečudovito okolico in vzdušje. Pelerine in kape so poskrbele, da nisva bila preveč premočena in da sva lahko brezskrbno uživala. Ko sva že hotela zapustiti območje gradu Tintagel, meni ni dalo miru, ker nikjer nisem videl spomenika kralja Arturja, ki sem ga videl povsod v letakih za Tintagel. Žena je bila prepričana, da je ob izhodu, a sem vseeno raje vprašal, kje je, in izkazalo se je, da je na vrhu in malo naprej na hribu, s katerega sva ravnokar prilezla dol. Žena je takoj vedela, da ne bom srečen, če se ne bom vrnil, in pustila me je, da sem se vrnil nazaj. Hodil sem po že pošteno razmočenih poteh, kamni so drseli, a na koncu sem le prišel do spomenika kralja Arturja. Imel sem srečo, da sem lahko naredil par slik, saj je takoj zatem začelo močno pihati in dež se je ulil z neba. Jaz pa sem bil srečen in zadovoljen kot otrok! Ko sem se vrnil nazaj k izhodu, sem bil premočen. Pa ne od dežja, temveč od potu. Žena me je medtem čakala v lokalu Tintagel Castle Cafe in uživala ob svojem čaju. Bila je že malo v skrbeh, saj me baje ni bilo več kot eno uro. Toda splačalo se je! 🙂 Pridružil sem se ji in si privoščil angleški kolaček scone.

Zaradi dežja sva plane za popoldne malo prilagodila in preskočila vasico Boscastle in mestece Bude, ustavila pa sva se šele v Barnstaple, kjer sva nameravala pojesti najino kočerjo. Mesto je bilo skoraj prazno in na prvi pogled naju ni nič kaj posebej pritegnilo. Nič zanimivega. Morda je manjkal utrip, a vseeno. Na srečo me je ustavil en domačin in me usmeril proti mestni tržnici, češ da če hočem kaj zanimivega slikati, moram iti tja. Nasvet domačina se je izkazal kot dober, saj je tržnica arhitekturno res zanimiva, bila pa je seveda popolnoma prazna, saj je bilo ura več kot pet popoldne, ko se vsaj v tem delu Anglije vse zapre. Za hrano nisva imela veliko izbire – našla sva dva lokala, ki sta bila odprta in sta ponujala hrano. Izbrala sva pivnico The Panniers in si privoščila zrezek s prilogo in pivo, kar nama je zelo teknilo, saj sva bila že tudi kar precej utrujena od celega dneva.

Čakala naju je še polurna vožnja do Mortahoe, kjer sva imela rezervacijo v hotelu Watersmeet Hotel. Ko sva prispela do tja, nama je bilo takoj žal, da se za večerjo nisva ustavila raje kar tu. Izkazalo se je namreč, da je  Mortahoe turistično mestece in kar nekaj gostinskih lokalov je bilo odprtih in so bili videti prijetni. Hotel Watersmeet je ogromen in na visokem nivoju. Leži čisto ob morju, ima svojo plažo in zunanji in notranji bazen. Če sva prejšnjo noč spala v tako majhni sobici, da nisem kam imel postaviti kovčka na tla, sva imela tokrat ogromno sobo s pogledom na morje, veliko kopalnico z banjo (kar je poseben plus za mojo ženo) in posebnim delom sobe pod oknom za počitek z dvema foteljema. Izkoristila sva priložnost, da je v hotelu notranji bazen in ujela sva ga ravno še, preden so ga zvečer zaprli. V njem sva bila popolnoma sama, saj so vsi ostali gostje v večernih toaletah večerjali v hotelski restavraciji. Čeprav je tudi nama zadišalo, pa nama je hkrati zelo pasala sprostitev v jacuzziju in narediti par zamahov v bazenu.

Ko sva se vrnila v sobo, meni ni dalo, da bi šel kar spat, zato sem pri ženi izsilil še sprehod do plaže. Obala Mortahoe in sončni zahod sta kar klicala po romantičnem sprehodu ob obali in izkoristil sem priložnost, da napravim nekaj prelepih fotografij. Kljub utrujenosti obeh sva z ženo uživala in sanjarila o tem, kako bi bilo tukaj imeti eno od hišk ob obali.

Pot 9. dan:

Art Hotel William – hotel v Bratislavi

Hotel Art Hotel William sem izbral še nekako v starem delu Bratislave, kjer je še peš cona. Kar je bilo super, ker sem samo stopil iz hotela ven in že sem bil skoraj v samem dogajanju mesta. Res pa je, da ko sem peš iskal, hotela skorajda nisem opazil in moral sem uporabiti Google maps, da sem ga našel. V hotel se vstopi skozi avlo, ob kateri je na levi in desni strani restavracija in je ta avla tudi nekakšna čakalnica za goste restavracije, ki čakajo na mizo. Recepcija hotela je v prvem nadstropju, dosegljiva z dvigalom. Osebje na recepciji je bilo nadvse prijazno. Takoj sem dobil tudi kuponček za welcome drink v Cuba Libre Rum & Cigar House. Moja soba je bila lepo urejena in hotel leži na mirni lokaciji. V neposredni bližini je Urban House, na zajtrk pa sem hodil malo nižje dol po ulici v Mondieu Laboratoire.

Edini problem je, da hotel nima svojega parkirišča in sem moral parkirati v najbližji garažni hiši Parkovisko Opera, ki pa je po moje moj najdražji parking do sedaj – 25€ na dan! Drugič bom parkiral kje drugje, ven iz mesta, in se v mesto pripeljal z Uberjem.

Je pa možno uporabljati fitnes, ki je v bližini.

Kam jesti v Bratislavi

Urban House

Če se zvečer nimaš kam dati v Bratislavi, pa bi rad nekaj prigriznil, popil kakšno dobro pivo in bil v lokalu, kamor se splača priti tudi kaj videti, potem je Urban House definitivno prava izbira. Zame je bil predvsem zanimiv izbor glasbe, ker so predvajali nekakšen moderni Charleston. Stoli so zelo udobni in vanje se lahko pogrezneš in se zaklepetaš dolgo v noč s prijateljem ali pa, kot v mojem primeru, delaš na računalniku. Lokal je opremljen z brezžičnim omrežjem. Nekatere mize so opremljene celo z električnimi vtičnicami, tako da res ni problem tam preživet celega popoldneva ali večera. Na žalost sem imel to nesrečo pri naročanju hrane, da sem si naročil perutničke. Ker pa sem na dieti in ne smem zraven jesti kruha oziroma krompirja in ne smem piti piva, so bile te perutničke preklemano pekoče. Celo prijatelj, ki obožuje pekoče, je komajda pojedel večjo porcijo perutničk. Drugače pa lokal toplo priporočam.

Mondieu Laboratoire

Tale lokalček sem zjutraj našel čisto slučajno. V hotelu nisem imel zajtrka in sem hotel nekaj pojesti pred deveto uro in na poti od hotela proti mestu je bil tale lokalček odprt. Priznam, da sem bil prav prijetno presenečen. Jajčka so bila zelo okusna in kava je bila nad povprečjem, kar sem sicer dobil v Bratislavi. V lokalu dela brezžično omrežje in tudi električne vtičnice so skoraj pri vsaki mizi. Seveda je najbolje, če se vsedeš ob oknu, ki ima pogled na ulico, kjer se sprehajajo mimoidoči in jih opazuješ, kako hitijo po svojih opravkih. V lokalu imajo tudi sladice, ki pa jih tokrat nisem poskusil. Morda nekoč drugič.

 

Bratislavský meštiansky pivovar

Pivnica, ki jo je vredno poiskati. Vsem predlagam, da namesto v restavracije na starem trgu raje zavijete v pivnico Bratislavský meštiansky pivovar. Če boste prišli proti večeru, je vprašanje, če boste sploh našli prosto mizo. Hrana je nadvse okusna. Jaz sem poskusil rebrca in bila so odlična. In če se ti po sliki zdi, da so porcije velike, ti lahko zaupam, da so spodaj še ena rebrca. Torej ogromno mesa! Tudi nabor piva je odličen.

 

Pivnice u Kozla

Če bi res rad jedel v samem starem delu mesta in poskusil nekaj lokalnega, potem svetujem, da zaviješ v pivnico Pivnice u Kozla. Prostori so v kleti, zato ne pričakuj, da boš imel mobitel signal. Kar je lahko včasih celo prednost 🙂 (Imajo pa počasi delujoče brezžično omrežje.) Jaz svetujem golaž ali pa kračo. Osebje je vedno prijazno in vzdušje je prijetno in domače. Za pivo je obvezno vzeti Kozla. Sicer imajo tudi druga piva, a nikoli ne veš, ali ti bo natakar zameril… 🙂

Casa del Havana

Prijeten lokalček ob glavni ulici v zgornjem delu starega mestnega jedra. Če imaš srečo, dobiš prosto mesto zunaj na terasi, od koder lahko opazuješ okolico in turiste, ki jih gre tu mimo večina. Zvečer znajo v lokalu vrteti dobro kubansko glasbo in zna se zgoditi, da se razvije v dober žur. V lokalu ponujajo nešteto koktejlev, ki so dobro pripravljeni in z alkoholom niso skopi.

Cuba Libre Rum & Cigar House

Tu sicer ne boš dobil hrane, a je prijeten in pristen ambient in lokal seveda priporočam vsem, ki bi večer radi presedeli ob dobrem rumu in cigari. V lokalu se namreč lahko kadi cigara. In moram priznati, da imajo zelo dobro izbiro ruma iz celega sveta.

BARsKDE

Če si v starem delu Bratislave in bi rad samo na hitro nekaj pojedel, potem svetujem, da si vzameš sendvič pri BARsKDE. Jaz sem si vzel malega, a mi je bil več kot dovolj. Zelo slasten sendvič. Škoda le, da imajo samo dve mizici s po dvema stoloma, kjer lahko v miru poješ ta okusen sendvič.

 

Krcma na Zelenej

Restavracija v starem delu Bratislave, a nekoliko odmaknjena od glavnih uličic. Imajo zunanji vrt in dva srednje velika prostora v notranjosti. Hrana je bila zelo okusna. Tudi postrežba je bila hitra in prijazna. Jaz sem si naročil golaž s kruhovimi knedeljni. Zelo dobro. Ob računu pa dobiš listek, kjer je napisano, da te prosijo za napitnino 🙂

 

café – café Bratislava restaurant

Lokal, ki ga vsem odsvetujem. Morda sem imel smolo, a postrežba je bila katastrofalna. Vanj sem šel na zajtrk, a mi je žal. Ni čudno, da gneče ni bilo.

 

Obisk Bratislave 2017 – 1. dan

V Bratislavi sem bil že večkrat, tako da sem že imel možnost si jo ogledati, vendar sem tokrat izkoristil možnost, da za par dni podaljšam bivanje v Bratislavi, če sem že službeno tu.

Ko se vozim proti Bratislavi z Dunaja, me na poti vedno znova fascinirajo vetrnice za pridobivanje elektrike. Ko se vozim po cesti med vetrnicami levo in desno, se počutim, kot da sem v znanstvenofantastičnem filmu. Samo še kakšna raketa bi morala kje pristati. 🙂

Z avtom v Bratislavo vedno pridem preko mostu SNP, na katerem stoji stolp, katerega oblika spominja na neznani leteči predmet (UFO). Na stolp se da priti z dvigalom, za katerega je treba plačati karto, ki pa vključuje možnost, da se lahko povzpneš na streho UFO in si ogledaš panoramo Bratislave in njegove okolice. Z malo domišljije vidiš celo do Dunaja.  Na vrhu zna biti vetrovno, vendar se je vredno povzpeti, tudi če piha. Doživetje je posebno. Znotraj UFO je restavracija z barom. V delu, kjer je razgled najlepši, je restavracija, tako da imaš najlepši pogled na mesto le, če si privoščiš ne prav poceni obrok. Zna biti zelo romantično zvečer ali ob sončnem vzhodu. Je pa priporočljivo imeti rezervacijo. Za vse tiste, ki si želijo samo kavo ali pijačo, je na voljo bar na drugo stran, s katerega je razgled na Donavo in stanovanjski, manj zanimiv, del Bratislave. Zanimiv pa je tudi obisk WCja, s steklenim panoramskim oknom do tal, tik nad cesto oziroma mostom.

Mesto Bratislava je majhno v primerjavi s sosednjim Dunajem ali Prago in priznam, da sem bil prvič v Bratislavi kar malo razočaran. Glavne znamenitosti mesta se da videti v enem popoldnevu.

Za svoj prvi dan v mestu sem se odločil, da se za začetek odpravim malce vzhodno od starega centra mesta. Odpravil sem se proti nakupovalnemu centru Eurovea, ki leži tik ob Donavi. Med Donavo in nakupovalnim centrom pa je lep park in sprehajalna pot, ob kateri so kot ob promenadi nanizani lokali in bari, kjer se ob lepem vremenu tare ljudi, ki iščejo svoj košček na “mestni plaži”. Ob trgovskem centru stoji ogromen spomenik Milan Rastislav Štefánik. Za spomenikom pa se nahaja novo in moderno narodno gledališče Slovak National Theatre.

Pot sem sem nadaljeval do parka Medical Garden, ki je res čudovit park. Nato pa sem pot nadaljeval do St Elisabeth Cathedral, ene najlepših cerkva, kar sem jih videl v Bratislavi. Po ogledu cerkve sem se odpravil na začetek ceste Merchant Street, kjer se nahaja veliko število gostinskih lokalov in trgovinic. Tu se najde od hitre prehrane, do drugih restavracij, pa tudi nekatere trgovske verige so tu, nekaj pa je tudi lokalnih trgovinic. Vsekakor se splača sprehoditi po tej cesti, toda paziti je treba, da te ne povozi tramvaj. Na drugi strani te ulica Merchant Street pripelje do cerkve Kalvínsky kostol, ki je nekako na vrhu “starega mestnega jedra”. V bližini cerkve boste preko Uršulinske ulice po mostu hitro našli vhod v stari del mesta. Tu sta frančiškanska cerkev Franciscan Church in Mihaelova vrata skozi obzidje Michael’s Gate in že smo v starem središču Bratislave. V starem delu se splača iti do glavnega trga, kjer se nahaja fontana Maximilian, ki je zvečer obsijana z različnimi barvami. Poleg fontane pa je mestna hiša. 

Seveda ob obisku Bratislave ni moč spregledati kipov, ki so značilnost starega mestnega jedra: Čumil “The Peeper”, lepi Naci (Schöne Náci), Napoleon’s Army Soldier StatueFountain of St. George and the Dragon. Prav tu boste lahko našli veliko lokalov s hrano in spominki. Moj nasvet je, da se tem lokalom, čeprav so še tako vabljivi, izognete, saj so cene v njih precej zasoljene, nedaleč stran pa je ponudba ravno tako pestra in po sprejemljivih cenah.

Ogled mesta sem ta dan zaključil tako, da sem prišel do Hviezdoslavovo námestie, kjer je velik park in kjer se nahaja zgradba starega narodnega gledališča Slovak National Theatre in Slovak Philharmonic.

Kar pošteno sem bil že lačen, zato sem zavil v Pivnica u Kozla, kjer sem upal na golaž, vendar jim ga je že zmanjkalo. Zato sem si naročil majhno svinjsko kračo. Bila je super!

 

Moja pot za prvi dan:

Peka burgerja po IT-jevsko

Kateri IT-jevec na mara dobrega hamburgerja? Mislim, da ga ni IT-jevca, ki ne bi bil nekoč redni obiskovalec restavracij hitre prehrane. Zato sem se odločil, da dam nasvet, kako pripraviti odličen burger, ki bo napolnil vsak prazen želodček.

Ker vsi dobri IT-jevci načeloma sledimo ideji, da ne uporabljamo RTFM (read the fucking manual), a na koncu vendarle spoznamo, da je to vseeno treba, ko se kaj zatakne. Priprava hamburgerjev ni zahtevna, a če želiš pripraviti res sočne IT-jevske hamburgerje, moraš prebrati ta navodila.

Za peko okusnega IT-jevskega hamburgerja potrebuješ:

  • Dober in kvaliteten žar. Jaz vsekakor svetujem Weberja.
  • Lepo oblikovane hlebčke iz mesa, kupljenega pri mesarju, ki si mu pred kratkim odpravil viruse z njegovega računalnika.
  • Mobilni telefon. Jaz uporabljam kar iPhone. Za brskanje po netu, ko se mesek peče.
  • Pločevinka hladnega piva. Ker je ob žaru vroče.
  • Prijemalko za lažje obračanje burgerjev.
Print Recipe
Peka hamburgerja po IT-jevsko BigOven - Save recipe or add to grocery list Yum
Kuhinja Žar
Čas kuhanja 10 min
Obroki
Sestavine
Kuhinja Žar
Čas kuhanja 10 min
Obroki
Sestavine
Instructions
  1. Pripravimo žar, ki ga segrejemo na visoko temperaturo. Pokrov Weberja pri tem pustimo zaprt, saj želimo res visoko temperaturo v žaru. Sedaj se IT-jevec vpraša, kako pa bo vedel, da je visoka temperatura? Kje so kakšni senzorji, logi ipd. Med tem ko boš pripravil maso za burgerje, bo tvoj Weber že dovolj vroč. Meto govejo meso damo v posodo, dodamo žličko popra in sol. Vse skupaj dobro premešamo. Maso zmešamo, vmes se lahko spomnimo na odlomek iz starojugoslovanskega filma "Mesi sine mesi" (link spodaj), vendar naj misli ne gredo preveč v to smer. Prav tako moramo biti zelo nežni, saj če to delamo grobo, potem dobimo... Pacek! Dobimo trde burgerje. Iz te mase nato oblikujemo šest enakomerno velikih , 2 cm debelih burgerjev. Tako, kakor da bi naredil NLP krožnik. Samo v pomanjšani obliki. V sredini naredimo vdolbinico, tako je burger v sredini debel le približno1 cm. Ne skrbi, med peko bo nastal lep burger.
  2. Sedaj začnemo peči burgerje. Še prej si lahko privoščimo par požirkov hladnega piva, saj če stojiš ob žaru, ti bo pošteno vroče. Burgerje je najbolje položiti direkt nad ogenj, potem pa zapremo pokrov Weberja. Sedaj je na vrsti telefon. Na telefonu nastavimo alarm čez pet minut (zelo pomembno, ker drugače bo to čas prehitro minil in bo hitro več kot 30 min). Ko si nastavimo alarm, imamo svojih pet minut, ko lahko brezskrbno srfamo po internetu. Osebno imam vklopljen paket A1 Svobodni EU, ki mi omogoča brezskrbno brskanje po internetu tudi v tujini. Vmes si lahko nastavim Deezer, ki mi na repeat predvaja komad Despacito.
  3. Po petih minutah se oglasi alarm na telefonu. Sedaj je čas, da odložimo telefon in s prijemalko obrnemo hamburgerje. Hamburgerje obračamo samo enkrat. In ne pozabite na fotko, kako pečemo burgerje, ki jo bomo objavili na Facebooku. Tako bodo vse tvoje prijateljice vedele, da si znaš pripraviti sam hrano. Alarm ponovno nastavimo za čez pet minut. Sledi naslednji požirek hladnega piva in nadaljnjih pet minut brskanja po medmrežju.
  4. Ko zaslišimo že drugič alarm na mobilnem telefonu, so burgerji že pečeni. Ugasnemo žar in burgerje vzamemo dol z žara. Pivo, ki je že malo segreto, zdaj lahko zasluženo spiješ do konca,. Sledi obvezna objava slike izdelka na Instagramu.
Priprava

Še nekaj skrivnosti in nasvetov:

  • Skrivnost dobrega burgerja je maščoba. Če maščobe ni, se meso drobi, ko ga postrežemo na krožnik. Torej za maso potrebujemo meso z vsaj 20 % maščobe. Najbolje je mešano mleto meso.
  • Ko pripravljamo maso za burger, lahko zraven po svojem okusu dodamo še različne začimbe: sesekljano čebulo, sesekljan drobnjak, zdrobljen česen ipd.
  • Pred peko maso za burgerje postavimo v hladilnik, tako so potem burgerji še bolj sočni.
  • Burger obrnemo med peko samo enkrat.
  • Čas peke na žaru je odvisen, kako zapečene burgerje imamo radi. Če pečemo burger 10 minut, potem dobimo well done: za medium pečene, jih pečemo 8 minut, medium rare, jih pečemo 6 minut, če pa bi radi imeli res rare, potem je dovolj že 4 minute peke.
  • Burgerja med peko ne stiskamo z lopatico ali ga trepljamo z lopatico, saj s tem iz njega stisnemo vse sokove.
  • Burger mora po peki še počivati. Dajte mu vsaj 5 minut ali 10 minut, preden ga pojeste.
  • Burgerjev med peko ne polivamo s pivom!

*Aja, še link za: Mesi sine mesi

Delenje recepta
 

Projekt #kiledol – prvi mesec

Dne 4.7. sem sestopil z vage. Že nekaj časa se nisem vagal. In če je bila še prej dvomestna številka, je bila sedaj že tromestna. Z številko nisem bil zadovoljen, a kaj čmo. Tu je, kakršna je. Odločil sem se, da se bom začel izogibati kruhu, beli moki, sladkorju in krompirju. Samo to sem si rekel, nič drugega. In ne morem reči, da sem takrat ravno začel hujšati, a ta dan sem definitvno zabeležil svojo težo. Seveda sem pravi geek in moram imeti tako tehtnico, ki se sinhronizira z aplikacijo na telefonu, nato pa aplikacija težo zapiše še v Apple Health. 109,3 kg se je zapisalo v aplikacijo.

Prehrana

Tisti dan sem si rekel, da bom moral narediti tudi še kaj bolj konkretnega glede prehrane. Šel sem v trgovino Proteini.si po tako imenovan paket za hujšanje. V tem paketu sem dobil: Battery Whey Protein, Battery burner kapsule, Olimp gold omega 3 sport edition in šejker. Ali mi bo to kaj pomagalo ali koristilo, si nisem znal razložiti, a rabil sem nekaj za spodbudo, za začetek, za pomoč. Na njihovi spletni strani (http://www.proteini.si/sl/articles/item/jedilnik-za-hujsanje-za-zenske/3559/?kat=15) sem našel načrt prehranjevanja za ženske. Saj moški verjetno nismo zelo drugačni, sem si rekel.

Vendar z jedilnikom nisem bil zadovoljen. Zjutraj se mi res ne da pripravljati zajtrka. Zjutraj moram takoj, ko vstanem, peljati najprej psa na sprehod. To mi vzame še dodatnih 15-20 minut zjutraj, kar pomeni toliko prej vstati (ob 6h). Zame, ki sem znan zaspanec, je to skoraj nemogoče. Kar vprašajte mojo mamo ali ženo. Spomnil sem se na šejk Herbalife, ki sem ga pred leti že pil nekaj časa, a brez uspeha. Šel sem torej v nakup Herbalife napitkov, ki sem si jih začel pripravljati tako, da ga spijem po jutranjem fitnesu. Tako si po fitnesu nisem več privoščil dveh toastov v lokalu, kjer spijem svojo jutranjo kavo.

Med šejkom po fitnesu in kosilom sem za malico dodal še proteinske ploščice. Tako sem si vrinil dodatno še en obrok in priznam, da je bilo lažje pričakati kosilo. Prvi mesec tega nisem počel prav zelo vestno, saj se je zgodilo, da sem ga zjutraj pozabil dati v torbo, nato pa je bila v službi gneča in ni bilo časa, da bi šel ven po malico.

Kot sem že zapisal, sem se odločil, da se bom izogibal kruhu, beli moki, sladkorju in krompirju. Prve dneve sem za kosilo v službi jedel samo solate. Že po enem tednu sem imel poln k*** solat. Na srečo so v lokalih, kamor hodimo s sodelavci na kosilo, dokaj razumevajoči in se da kdaj malce prilagoditi malico. Tako, da sem končno pojedel tudi kakšen zrezek brez omake in z zelenjavo kot prilogo 🙂

Da se izogibam kruhu, beli moki, sladkorju in krompirju, sem povedal tudi ženi in ji tudi razložil, da ne bom več jedel celega kosila še po službi, saj kosilo pojem že v službi. Vem, da ona glede na naravo službe pogosto nima časa jesti kosila med delom in da se je luštno po koncu službenih obveznosti doma vsesti skupaj za mizo, nekaj pojesti in se pogovoriti, a tako ne bo šlo več. Dve kosili na dan sta bili zame preveč. Kile pa gor.

Naslednja stvar, za katero sem se odločil, da se ji bom skušal odpovedati, so sladke pijače in mleko. Ja, mleko. Ker lahko spijem tudi več kot liter mleka na dan, če ga pijem iz hladilnika, za žejo. Zato sem si zadal, da bom zjutraj namesto mleka spil vsaj en do dva kozarca vode.

Telovadba

Fitnes

Ker imam probleme s kolenom, si že nekaj časa govorim, da moram nekaj narediti tudi za svoje koleno. Razgibavanje bi po mojem moralo pomagati pri mojih težavah z kolenom. V zadnjem času je bilo kar precej izgovorov, zakaj nisem šel na fitnes. Res je, da so bile tudi službene obveznosti, a vseeno je bilo veliko brezveznih izgovorov. Torej 30 minut orbitreka vsak dan pred službo, to bo pa moje koleno ja zmoglo. Kolesarjenje mi je preveč dolgočasno in se mi zdi, da tam delajo samo noge. Pri orbitreku pa po moje dela celo telo oziroma vsaj več, kot na kolesu.

Tek

Ker pa sem za vikende pogosto na morju in je tam čudovita makadamska cesta ob obali, sem si zadal, da bom vsaj en dan v vikendu šel teči. Ja vem, moj meniskus, pa moje kile (najprej malo shujšati, šele nato tek). Toda nekaj moram storiti čez vikend zase. Že pred nekaj leti sem si na telefon namestil aplikacijo “5K Runner”, ki začetnike vodi skoz trening teka. Tako trening za prvi dan obsega 6x po 1 minuto teka in nato 1,5 minute hoje. Toliko bom že zmogel, a ne koleno?

Naredil pa sem še nekaj, da ne bo preveč bolečin ob vsem tem obremenjevanju, zato sem si kupil opornico za koleno in na internetu preveril, katere superge bi mi pomagale pri teku, če imam obrabljen meniskus. Na več spletnih staneh sem prebral, da moram biti zelo paljiv pri izbiri superg. Česar do sedaj ploh nisem vedel. Ko sem do sedaj kupoval superge, sem samo gledal, da so lepe na videz. Sedaj pa sem se poučil, da potrebujem superge z gelom za blažitev udarcev. Ob upoštevanju nasvetov glede na način rekreacije, ki sem se jo lotil, in glede na možnosti izbire v Sloveniji sem prišel do zaključka, da si moram kupiti superge Asics Gel Kayano 23. Dobil sem jih v Intersportu.

Cilji, ki sem si jih zadal v prvem mesecu

  • Odpovedal sem se kruhu, beli moki, sladkorju in krompirju.
  • Odpovedal se sladkim prigrizkom.
  • Kozarec vode ali dva zjutraj.
  • 2x Battery burner kapsuli dnevno.
  • 30 minut orbitreka zjutraj, med tednom.
  • Po telovadbi zjutraj Herbalife šejk z dodatkom proteinov Battery Whey Protein.
  • Pojesti proteinsko ploščico za dopoldansko malico.
  • Odpovedal sem se jesti pozno zvečer.

Rezultati po prvem mesecu

  • -3,5 kg.
  • Trening teka odtekel le 2x.
  • Jutranji fitnes pred službo 13x.

 

Pripombe in komentarji

Vem, da bom naletel veliko pripomb in komentarjev, kako bi bilo bolj pravilno in kaj vse delam narobe. Vem, da ni popolno in zapis tega bloga, ni da bi dal nekomu nasvete, kako naj se sam loti, ker lahko da delam kaj narobe. Namen tega bloga je spodbuditi še koga in pokazati, da se da, če to prvo urediš v svoji glavi.

 

Kako izbrati okusno lubenico?

Tele nasvete sem pred nekaj dnevi prebral na Facebook strani najbolj znanega slovenskega radia in se mi zdijo tako koristni, da bi jih rad delil z vami.

Barva fleka (tam, kjer lubenica leži na zemlji) mora biti rumena in ne bela. Dlje časa, kot lubenica leži na zemlji, bolj rumena je ta točka. To posledično pomeni da je tudi bolj sladka, saj je dlje časa zorela na polju. Tiste z belim flekom nikoli niso tako polnega okusa. 

Teža lubenice mora biti primerna svoji velikosti. Primerjaš lahko s težo druge lubenice enake velikosti. Težja kot je lubenica, bolj je zrela.

Zvok ob trkanju po lubenici mora bit votel in ne globok. Če je globok, je lubenica lahko že gnila. Taka lubenica je pač prestara in pomeni, da je bila dolgo skladiščena, preden so jo dali na police trgovine. Lubenica, ki je po trkanju votla, je ponavadi hrustljava in bolj okusna. 

Mreža na skorji oziroma brazgotine pomenijo, da je lubenico oplodila čebela in taka lubenica bo še slajša. Isto velja tudi pri melonah. Če ima melona na skorji mrežo, je slajša. 

Pecelj lubenice. Če je pecelj suh, je lubenica zrela, če je repek zelene barve, pomeni, da je bila prezgodaj pobrana in ne bo dozorela.

Zakaj sem začel s projektom #kiledol?

Zadnje dni dobivam veliko vprašanj, ki se tičejo mojega hujšanja. In kar nekaj ljudi mi je reklo, naj o tem napišem blog. Po par dnevih premišljevanja sem se odločil, da bom res napisal blog o svojem hujšanju in morda s tem še koga opogumil.

Zakaj sem začel? Kaj me je motiviralo? To sta najpogostejši prvi vprašanji, ki ju dobim. Še sam ne vem, kaj je bil tisti klik. Morda sodelavka, ki je imela že od spomladi projekt “plaža”. Morda, ko se je prijatelj Nejc pohvalil, da se je odrekel kruhu, krompirju in testeninam in je izgubil kar nekaj kil. Morda pogovor z Denisom, ki je bil navdušen nad preobrazbo po treh mesecih treniranja s trenerjem. Morda dejstvo, da me koleno preveč pogosto boli (meniskus). Morda to, da ko sem stopil na tehtnico, je bila številka kar nekaj kilogramov stran od dvomestne številke. Morda menjava fitnesa.

V resnici še sam točno ne vem, zakaj. Vem le, da sem se odločil, da moram nekaj narediti zase. Nisem si zadal specifičnih ciljev, saj sem se bal, da bom prehitro izgubil voljo, če kil ne bom začel izgubljati po planu.

Koncert Guns’N’Roses na Dunaju

Nekako po deloma službeni dolžnosti sem imel priložnost, da sem si lahko ogledal koncert Guns’N’Roses na Dunaju. Na Dunaj sem šel z avtom in po usmerjanju navigacije prispel do hotela Motel One, kjer sem imel rezervacijo za sobo tisti večer. Nikakor se mi namreč ni dalo, da bi moral po koncertu še voziti nazaj v Ljubljano. Za moja leta bi to bilo vseeno malo preveč 🙂

Parkirna hiša je neposredno ob hotelu in imel sem srečo, da sem se ravno postavil v vrsto za prijavo v hotel, ko je za mano prišlo cel kup ljudi, izgledalo jih je za cel avtobus. V sobi sem se osvežil in na hitro pogledal službene mejle, nato pa odhitel dol in si na bližnji novi železniški postaji našel italijansko restavracijo L’Osteria, kjer sem si končno privoščil kosilo. Pizza, ki sem jo dobil, je bila ogromna, res ogromna, in okusna. In ravno, ko sem dobil pizzo na mizo, se je zunaj vlilo neurje. Dež je tako padal, da so takoj nastale luže. V daljavi pa se je zaslišalo kar nekaj gasilskih oziroma reševalskih siren. A neurje je prenehalo, ko sem pojedel. Na poti nazaj proti hotelu sem že srečal nekaj prvih zagretih ljubiteljev skupine Guns’N’Roses, v majicah z njihovim imenom.

Na koncert Guns’N’Roses sem se nato odpravil kar s taksijem. Deloma tudi zato, ker se tokrat nisem nič pripravil, kako se od hotela pride do stadiona, kjer je bil koncert. Med vožnjo s taksijem sem bližino stadiona lahko ugotavljal po koncentraciji ljudi, oblečenih v majice Gunsov, na kvadratni meter. Med iskanjem pravega vhoda se je pogosto slišala tudi slovenščina. Tudi na tribuni je bilo okoli mene kar nekaj Slovencev. Tisti dan je bilo kar precej soparno in na stadionu se je počasi nabiralo vedno več ljudi.

 

Koncert se je začel z zamudo in priznam, da sprva nisem kaj preveč pričakoval od koncerta. Kar precej let je namreč minilo od takrat, ko so Guns’N’Roses kraljevali na lestvicah in sem dobro poznal njihove komade. Potem pa sem izgubil vsako sled za njimi. Prvi “šok” zame je bil, da Axel pač ni več tak, kot se ga spomnim iz videospotov izpred 2o let. Tip se je postaral in zredil in če bi ga srečal sredi ulice, ga nikakor ne bi prepoznal. Kar me je prepričalo, da je to res on, je njegovo pozibavanje in njegov prepoznavni glas. Druga zgodba pa je Slash. Kakšna legenda je on in kako še vedno nažiga svoje kitare. Z odprtimi usti sem gledal in poslušal. Tehnična težava na začetku koncerta, ko zvok in slika nista bila sinhronizirana (kasneje sem izvedel, da naj bi bila za to bila kriva odpoved nekaj zvočnikov), je malenkost zmotila prvo navdušenje množice, a ko sem padel notri in začel uživati ob starih komadih, ob katerih sem obudil marsikateri spomin, sem tako začel uživati, da lahko sedaj rečem samo vau, kakšen koncert!

Po koncertu sem se s stadiona odpravil proti hotelu peš (približno 1h) in se seveda vmes ustavil tudi na enem pivu. V hotelu je bilo kljub pozni uri na moje presenečenje še zelo živahno in ljudje so klepetali o koncertu.

Na koncu lahko rečem, da mi ni žal, da sem doživel koncert legend Guns’N’Roses.

Beloglavi jastrebi na Cresu

V okviru službenega team buildinga smo na Cresu obiskali Eko centar Beli, ki se nahaja v prostorih osnovne šole. Najprej me zadeva ni najbolj zanimala, saj mi je bilo vroče, pa še z razbolelim kolenom sem se moral povzpeti na hrib. Že večkrat, ko sem se vozil po otoku Cresu, sem videl usmerjevalne table, ki usmerjajo proti kraju Beli, kjer se v bližini nahajajo beloglavi jastrebi, a nikoli ni bilo dovolj časa ali pa zanimanja, da bi si to ogledal.

No, tokrat sem bil tu in imeli smo organiziran ogled. Ko človek vstopi v hodnik, je levo velika soba, ki je namenjena, da obiskovalec izve več o beloglavih jastrebih. To, da jih je vedno manj, me je precej ganilo. Razlog naj bi bila človeška bližina. Radi imajo namreč samoto in tišino. Ljudje pa to načeloma težko razumemo in jih hočemo čim bližje videti. Za fotografijo ali za selfi je pač treba v neposredno bližino. Od vodiča sem izvedel kar nekaj stvari, ki jih prej nisem vedel.

Priznam, beloglavi jastreb me je očaral. Kako lepa ptica, ki tako elegantno lebdi med zračnimi tokovi.

V sosednji sobi so nato razstavljene še nekatere znamenitosti Cresa. Luštkana razstava.

Če do tega dneva nisem vedel skoraj nič o beloglavih jastrebih, me je ta obisk navdušil in sem kasneje doma poiskal več informaciji tudi preko interneta.

Obisk Eko centra Beli vsekakor priporočam vsakomur, ki zaide na Cres.