FOREX – devizno poslovanje

Kaj je forex?

Obstaja kar nekaj finančnih trgov. Verjetno poznate trgovanje z delnicami, pa morda obveznicami. Zagotovo pa ste že slišali tudi za trgovanje s kripto valutami ali pa ste vsaj slišali za Bitcoin. Toda od vseh finančnih trgov je Forex največji, saj se vsak delovni dan tam obrne tudi več kakor 4 trilijoni USD. In veliko jih ne ve, da se je na tem trgu najlažje znajti.

Forex pomeni »devizno poslovanje«. Torej trgujete z valutami valuti. Tako lahko kupite z evri ameriški dolar ali švicarski funt. Saj to kupovanje drugih valut v Sloveniji dobro poznamo, saj ko gremo, da dopust izven Evro območja, ponavadi zaidemo v menjalnice, kjer svoje eure zamenjamo za tujo valuto. Verjetno se ob nakupu tuje valute opazili, da imajo tam navedeni dve ceni. Prodajno in nakupno ceno valute.

V Forexu načeloma trgujemo v osnovi le s tremi valutami: ameriški dolar, evro in japonski jen. S temi osnovnimi valutami pa lahko potem kupujemo in prodajamo ostale valute.

Zakaj trgovati na forexu?

Podjetja lahko na ta način kupujejo devize za plačila v tujini.

Lahko pa je to tudi del naložbe. Lahko se odločite za nakup tuje valute, ker lahko z obrestmi s svojim denarjem zaslužite več kot v valuti, ki jo posedujete.

Seveda pa so tudi tu tako imenovane špekulacije. Pri špekulacijah gre predvsem za trgovanje z valutami v upanju, da boste ob ponovni prodaji na koncu dobili več denarja, kot ste ga imeli na začetku.

Kdo trguje s forexom?

Največji kupci in prodajalci na forexu so banke. Čeprav banke trgujejo za svoje potrebe, pa tudi opravljajo posle za stranke (ki morda iščejo dostop do denarja, vlagajo ali špekulirajo).

Čeprav več sto bank in borznih posrednikov trguje na forexu, trg obvladuje »velikih pet«: CitigroupDeutsche Bank, BarclaysJP Morgan in UBS. V letu 2015 so skupaj opravili več kot polovico svetovnega prometa na trgu.

Road Trip – Južna Anglija – dan 9

Port Isaac, Tintagel, Barnstaple, Mortahoe

Kar težko je bilo vstati ta dan in se spakirati v majhni sobici v hotelu.  Imela pa sva iz sobice čudovit pogled na morje. Na žalost so bile vse trgovinice v Land’s Endu zaprte, tako sva ostala brez magnetka za na hladilnik s konca sveta. Čakala naju je približno ura in pol poti do Port Isaaca.

Ribiško mesece znano po TV seriji Doc Martin
Ribiško mesece, znano po TV seriji Doc Martin

Na poti proti Port Isaac je začelo deževati in slabe volje sva bila, da nama bo ta dan pokvaril dež. Tolažila sva se z mislijo, da sva imela do sedaj le srečo z vremenom in nama en dan dežja tega ne bo pokvarilo. Obisk Port Isaaca je bil obvezen, saj sva mestece neštetokrat občudovala v angleški TV seriji Doc Martin. Vnaprej sem načrtoval, kje bova parkirala, in pripravil sem tudi načrt ogleda tega idiličnega obmorskega mesteca, saj sva oba hotela videti vse tiste hiške iz serije Doc Martin. Na parkirišču sva bila skoraj sama. Nase sva navlekla pelerine (na angleško vreme sva seveda prišla pripravljena) in se odpravila po uličicah, ki so bile prav takšne, kot sva jih pričakovala in videla v seriji. Port Isaac se je ravno prebujal in začele so se odpirati trgovinice in praktično v vsaki so prodajali spominke v povezavi z doktor Martinom.

Cornish Pasty - nekaj, kar je definitivno treba sprobati

Ko sva prišla do obale mesteca, je bil v zraku vonj po ribah. Ja, to je tisto, kar sem čakal. Malo ribiško mestece z vonjem po ribah. V bližnji pivnici so se zbirali ribiči v tistih velikih rumenih ribiških hlačah za na čoln. Midva pa sva v lokalu The Slipway zagledala reklamo za Cornish Pasty, pavza s to znamenito mesno pito je bila obvezna. Kljub dežju in mrazu sva ga pojedla zunaj na pokriti terasi, saj sva hotela vdihniti ta zrak in vonj po ribiški vasici in opazovati živahno dogajanje okoli sebe.

Brez tradicionalnega Angleškega čaja, pač ne gre

Na poti nazaj gor proti avtu sva našla še čajnico The Cornish cove. Tam sva si privoščila lonček pravega angleškega čaja. Natakarica nama je povedala, da so ravno en dan prej snemali eno epizodo osme sezone, ob deževnem vremenu pa počivajo. Da pa bo danes v lokalnem župnišču branje knjig z dvema igralcema iz te serije.

 

Spomenk, katerega sem moral slikati
Spomenik, ki sem ga moral slikati

Naslednja najina postaja je bil grad Tintagel, kar naj bi bil grad, kjer je po legendi živel kralj Artur. Majhno mesto Tintagel je simpatično, polno turistov in turistom namenjenih lokalov. Tudi tokrat sem res dobro splaniral pot vnaprej, saj sva parkirala prav ob potki, ki vodi proti gradu Tintagel  castle. Že med načrtovanjem potovanja doma sem prebral, da se do vznožja gradu lahko pripelješ z džipom, ki ga s skupaj z voznikom najameš za nekaj funtov na osebo. Tako sva si prihranila približno pol ure strme poti v mrzlem dežju v vsako smer. Najprej sva si ogledala znamenito jamo Merlin’s Cave. Nato pa sva si ogledala še ostanke gradu in se povzpela na hrib, s katerega je bil prečudovit pogled dol na sotesko in zaliv Trebarwith Strand Beach. Kljub dežju oz. rosenju sva doživela prečudovito okolico in vzdušje. Pelerine in kape so poskrbele, da nisva bila preveč premočena in da sva lahko brezskrbno uživala. Ko sva že hotela zapustiti območje gradu Tintagel, meni ni dalo miru, ker nikjer nisem videl spomenika kralja Arturja, ki sem ga videl povsod v letakih za Tintagel. Žena je bila prepričana, da je ob izhodu, a sem vseeno raje vprašal, kje je, in izkazalo se je, da je na vrhu in malo naprej na hribu, s katerega sva ravnokar prilezla dol. Žena je takoj vedela, da ne bom srečen, če se ne bom vrnil, in pustila me je, da sem se vrnil nazaj. Hodil sem po že pošteno razmočenih poteh, kamni so drseli, a na koncu sem le prišel do spomenika kralja Arturja. Imel sem srečo, da sem lahko naredil par slik, saj je takoj zatem začelo močno pihati in dež se je ulil z neba. Jaz pa sem bil srečen in zadovoljen kot otrok! Ko sem se vrnil nazaj k izhodu, sem bil premočen. Pa ne od dežja, temveč od potu. Žena me je medtem čakala v lokalu Tintagel Castle Cafe in uživala ob svojem čaju. Bila je že malo v skrbeh, saj me baje ni bilo več kot eno uro. Toda splačalo se je! 🙂 Pridružil sem se ji in si privoščil angleški kolaček scone.

Zaradi dežja sva plane za popoldne malo prilagodila in preskočila vasico Boscastle in mestece Bude, ustavila pa sva se šele v Barnstaple, kjer sva nameravala pojesti najino kočerjo. Mesto je bilo skoraj prazno in na prvi pogled naju ni nič kaj posebej pritegnilo. Nič zanimivega. Morda je manjkal utrip, a vseeno. Na srečo me je ustavil en domačin in me usmeril proti mestni tržnici, češ da če hočem kaj zanimivega slikati, moram iti tja. Nasvet domačina se je izkazal kot dober, saj je tržnica arhitekturno res zanimiva, bila pa je seveda popolnoma prazna, saj je bilo ura več kot pet popoldne, ko se vsaj v tem delu Anglije vse zapre. Za hrano nisva imela veliko izbire – našla sva dva lokala, ki sta bila odprta in sta ponujala hrano. Izbrala sva pivnico The Panniers in si privoščila zrezek s prilogo in pivo, kar nama je zelo teknilo, saj sva bila že tudi kar precej utrujena od celega dneva.

Čakala naju je še polurna vožnja do Mortahoe, kjer sva imela rezervacijo v hotelu Watersmeet Hotel. Ko sva prispela do tja, nama je bilo takoj žal, da se za večerjo nisva ustavila raje kar tu. Izkazalo se je namreč, da je  Mortahoe turistično mestece in kar nekaj gostinskih lokalov je bilo odprtih in so bili videti prijetni. Hotel Watersmeet je ogromen in na visokem nivoju. Leži čisto ob morju, ima svojo plažo in zunanji in notranji bazen. Če sva prejšnjo noč spala v tako majhni sobici, da nisem kam imel postaviti kovčka na tla, sva imela tokrat ogromno sobo s pogledom na morje, veliko kopalnico z banjo (kar je poseben plus za mojo ženo) in posebnim delom sobe pod oknom za počitek z dvema foteljema. Izkoristila sva priložnost, da je v hotelu notranji bazen in ujela sva ga ravno še, preden so ga zvečer zaprli. V njem sva bila popolnoma sama, saj so vsi ostali gostje v večernih toaletah večerjali v hotelski restavraciji. Čeprav je tudi nama zadišalo, pa nama je hkrati zelo pasala sprostitev v jacuzziju in narediti par zamahov v bazenu.

Ko sva se vrnila v sobo, meni ni dalo, da bi šel kar spat, zato sem pri ženi izsilil še sprehod do plaže. Obala Mortahoe in sončni zahod sta kar klicala po romantičnem sprehodu ob obali in izkoristil sem priložnost, da napravim nekaj prelepih fotografij. Kljub utrujenosti obeh sva z ženo uživala in sanjarila o tem, kako bi bilo tukaj imeti eno od hišk ob obali.

Pot 9. dan:

Art Hotel William – hotel v Bratislavi

Hotel Art Hotel William sem izbral še nekako v starem delu Bratislave, kjer je še peš cona. Kar je bilo super, ker sem samo stopil iz hotela ven in že sem bil skoraj v samem dogajanju mesta. Res pa je, da ko sem peš iskal, hotela skorajda nisem opazil in moral sem uporabiti Google maps, da sem ga našel. V hotel se vstopi skozi avlo, ob kateri je na levi in desni strani restavracija in je ta avla tudi nekakšna čakalnica za goste restavracije, ki čakajo na mizo. Recepcija hotela je v prvem nadstropju, dosegljiva z dvigalom. Osebje na recepciji je bilo nadvse prijazno. Takoj sem dobil tudi kuponček za welcome drink v Cuba Libre Rum & Cigar House. Moja soba je bila lepo urejena in hotel leži na mirni lokaciji. V neposredni bližini je Urban House, na zajtrk pa sem hodil malo nižje dol po ulici v Mondieu Laboratoire.

Edini problem je, da hotel nima svojega parkirišča in sem moral parkirati v najbližji garažni hiši Parkovisko Opera, ki pa je po moje moj najdražji parking do sedaj – 25€ na dan! Drugič bom parkiral kje drugje, ven iz mesta, in se v mesto pripeljal z Uberjem.

Je pa možno uporabljati fitnes, ki je v bližini.

Kam jesti v Bratislavi

Urban House

Če se zvečer nimaš kam dati v Bratislavi, pa bi rad nekaj prigriznil, popil kakšno dobro pivo in bil v lokalu, kamor se splača priti tudi kaj videti, potem je Urban House definitivno prava izbira. Zame je bil predvsem zanimiv izbor glasbe, ker so predvajali nekakšen moderni Charleston. Stoli so zelo udobni in vanje se lahko pogrezneš in se zaklepetaš dolgo v noč s prijateljem ali pa, kot v mojem primeru, delaš na računalniku. Lokal je opremljen z brezžičnim omrežjem. Nekatere mize so opremljene celo z električnimi vtičnicami, tako da res ni problem tam preživet celega popoldneva ali večera. Na žalost sem imel to nesrečo pri naročanju hrane, da sem si naročil perutničke. Ker pa sem na dieti in ne smem zraven jesti kruha oziroma krompirja in ne smem piti piva, so bile te perutničke preklemano pekoče. Celo prijatelj, ki obožuje pekoče, je komajda pojedel večjo porcijo perutničk. Drugače pa lokal toplo priporočam.

Mondieu Laboratoire

Tale lokalček sem zjutraj našel čisto slučajno. V hotelu nisem imel zajtrka in sem hotel nekaj pojesti pred deveto uro in na poti od hotela proti mestu je bil tale lokalček odprt. Priznam, da sem bil prav prijetno presenečen. Jajčka so bila zelo okusna in kava je bila nad povprečjem, kar sem sicer dobil v Bratislavi. V lokalu dela brezžično omrežje in tudi električne vtičnice so skoraj pri vsaki mizi. Seveda je najbolje, če se vsedeš ob oknu, ki ima pogled na ulico, kjer se sprehajajo mimoidoči in jih opazuješ, kako hitijo po svojih opravkih. V lokalu imajo tudi sladice, ki pa jih tokrat nisem poskusil. Morda nekoč drugič.

 

Bratislavský meštiansky pivovar

Pivnica, ki jo je vredno poiskati. Vsem predlagam, da namesto v restavracije na starem trgu raje zavijete v pivnico Bratislavský meštiansky pivovar. Če boste prišli proti večeru, je vprašanje, če boste sploh našli prosto mizo. Hrana je nadvse okusna. Jaz sem poskusil rebrca in bila so odlična. In če se ti po sliki zdi, da so porcije velike, ti lahko zaupam, da so spodaj še ena rebrca. Torej ogromno mesa! Tudi nabor piva je odličen.

 

Pivnice u Kozla

Če bi res rad jedel v samem starem delu mesta in poskusil nekaj lokalnega, potem svetujem, da zaviješ v pivnico Pivnice u Kozla. Prostori so v kleti, zato ne pričakuj, da boš imel mobitel signal. Kar je lahko včasih celo prednost 🙂 (Imajo pa počasi delujoče brezžično omrežje.) Jaz svetujem golaž ali pa kračo. Osebje je vedno prijazno in vzdušje je prijetno in domače. Za pivo je obvezno vzeti Kozla. Sicer imajo tudi druga piva, a nikoli ne veš, ali ti bo natakar zameril… 🙂

Casa del Havana

Prijeten lokalček ob glavni ulici v zgornjem delu starega mestnega jedra. Če imaš srečo, dobiš prosto mesto zunaj na terasi, od koder lahko opazuješ okolico in turiste, ki jih gre tu mimo večina. Zvečer znajo v lokalu vrteti dobro kubansko glasbo in zna se zgoditi, da se razvije v dober žur. V lokalu ponujajo nešteto koktejlev, ki so dobro pripravljeni in z alkoholom niso skopi.

Cuba Libre Rum & Cigar House

Tu sicer ne boš dobil hrane, a je prijeten in pristen ambient in lokal seveda priporočam vsem, ki bi večer radi presedeli ob dobrem rumu in cigari. V lokalu se namreč lahko kadi cigara. In moram priznati, da imajo zelo dobro izbiro ruma iz celega sveta.

BARsKDE

Če si v starem delu Bratislave in bi rad samo na hitro nekaj pojedel, potem svetujem, da si vzameš sendvič pri BARsKDE. Jaz sem si vzel malega, a mi je bil več kot dovolj. Zelo slasten sendvič. Škoda le, da imajo samo dve mizici s po dvema stoloma, kjer lahko v miru poješ ta okusen sendvič.

 

Krcma na Zelenej

Restavracija v starem delu Bratislave, a nekoliko odmaknjena od glavnih uličic. Imajo zunanji vrt in dva srednje velika prostora v notranjosti. Hrana je bila zelo okusna. Tudi postrežba je bila hitra in prijazna. Jaz sem si naročil golaž s kruhovimi knedeljni. Zelo dobro. Ob računu pa dobiš listek, kjer je napisano, da te prosijo za napitnino 🙂

 

café – café Bratislava restaurant

Lokal, ki ga vsem odsvetujem. Morda sem imel smolo, a postrežba je bila katastrofalna. Vanj sem šel na zajtrk, a mi je žal. Ni čudno, da gneče ni bilo.

 

Obisk Bratislave 2017 – 1. dan

V Bratislavi sem bil že večkrat, tako da sem že imel možnost si jo ogledati, vendar sem tokrat izkoristil možnost, da za par dni podaljšam bivanje v Bratislavi, če sem že službeno tu.

Ko se vozim proti Bratislavi z Dunaja, me na poti vedno znova fascinirajo vetrnice za pridobivanje elektrike. Ko se vozim po cesti med vetrnicami levo in desno, se počutim, kot da sem v znanstvenofantastičnem filmu. Samo še kakšna raketa bi morala kje pristati. 🙂

Z avtom v Bratislavo vedno pridem preko mostu SNP, na katerem stoji stolp, katerega oblika spominja na neznani leteči predmet (UFO). Na stolp se da priti z dvigalom, za katerega je treba plačati karto, ki pa vključuje možnost, da se lahko povzpneš na streho UFO in si ogledaš panoramo Bratislave in njegove okolice. Z malo domišljije vidiš celo do Dunaja.  Na vrhu zna biti vetrovno, vendar se je vredno povzpeti, tudi če piha. Doživetje je posebno. Znotraj UFO je restavracija z barom. V delu, kjer je razgled najlepši, je restavracija, tako da imaš najlepši pogled na mesto le, če si privoščiš ne prav poceni obrok. Zna biti zelo romantično zvečer ali ob sončnem vzhodu. Je pa priporočljivo imeti rezervacijo. Za vse tiste, ki si želijo samo kavo ali pijačo, je na voljo bar na drugo stran, s katerega je razgled na Donavo in stanovanjski, manj zanimiv, del Bratislave. Zanimiv pa je tudi obisk WCja, s steklenim panoramskim oknom do tal, tik nad cesto oziroma mostom.

Mesto Bratislava je majhno v primerjavi s sosednjim Dunajem ali Prago in priznam, da sem bil prvič v Bratislavi kar malo razočaran. Glavne znamenitosti mesta se da videti v enem popoldnevu.

Za svoj prvi dan v mestu sem se odločil, da se za začetek odpravim malce vzhodno od starega centra mesta. Odpravil sem se proti nakupovalnemu centru Eurovea, ki leži tik ob Donavi. Med Donavo in nakupovalnim centrom pa je lep park in sprehajalna pot, ob kateri so kot ob promenadi nanizani lokali in bari, kjer se ob lepem vremenu tare ljudi, ki iščejo svoj košček na “mestni plaži”. Ob trgovskem centru stoji ogromen spomenik Milan Rastislav Štefánik. Za spomenikom pa se nahaja novo in moderno narodno gledališče Slovak National Theatre.

Pot sem sem nadaljeval do parka Medical Garden, ki je res čudovit park. Nato pa sem pot nadaljeval do St Elisabeth Cathedral, ene najlepših cerkva, kar sem jih videl v Bratislavi. Po ogledu cerkve sem se odpravil na začetek ceste Merchant Street, kjer se nahaja veliko število gostinskih lokalov in trgovinic. Tu se najde od hitre prehrane, do drugih restavracij, pa tudi nekatere trgovske verige so tu, nekaj pa je tudi lokalnih trgovinic. Vsekakor se splača sprehoditi po tej cesti, toda paziti je treba, da te ne povozi tramvaj. Na drugi strani te ulica Merchant Street pripelje do cerkve Kalvínsky kostol, ki je nekako na vrhu “starega mestnega jedra”. V bližini cerkve boste preko Uršulinske ulice po mostu hitro našli vhod v stari del mesta. Tu sta frančiškanska cerkev Franciscan Church in Mihaelova vrata skozi obzidje Michael’s Gate in že smo v starem središču Bratislave. V starem delu se splača iti do glavnega trga, kjer se nahaja fontana Maximilian, ki je zvečer obsijana z različnimi barvami. Poleg fontane pa je mestna hiša. 

Seveda ob obisku Bratislave ni moč spregledati kipov, ki so značilnost starega mestnega jedra: Čumil “The Peeper”, lepi Naci (Schöne Náci), Napoleon’s Army Soldier StatueFountain of St. George and the Dragon. Prav tu boste lahko našli veliko lokalov s hrano in spominki. Moj nasvet je, da se tem lokalom, čeprav so še tako vabljivi, izognete, saj so cene v njih precej zasoljene, nedaleč stran pa je ponudba ravno tako pestra in po sprejemljivih cenah.

Ogled mesta sem ta dan zaključil tako, da sem prišel do Hviezdoslavovo námestie, kjer je velik park in kjer se nahaja zgradba starega narodnega gledališča Slovak National Theatre in Slovak Philharmonic.

Kar pošteno sem bil že lačen, zato sem zavil v Pivnica u Kozla, kjer sem upal na golaž, vendar jim ga je že zmanjkalo. Zato sem si naročil majhno svinjsko kračo. Bila je super!

 

Moja pot za prvi dan:

Kako izbrati okusno lubenico?

Tele nasvete sem pred nekaj dnevi prebral na Facebook strani najbolj znanega slovenskega radia in se mi zdijo tako koristni, da bi jih rad delil z vami.

Barva fleka (tam, kjer lubenica leži na zemlji) mora biti rumena in ne bela. Dlje časa, kot lubenica leži na zemlji, bolj rumena je ta točka. To posledično pomeni da je tudi bolj sladka, saj je dlje časa zorela na polju. Tiste z belim flekom nikoli niso tako polnega okusa. 

Teža lubenice mora biti primerna svoji velikosti. Primerjaš lahko s težo druge lubenice enake velikosti. Težja kot je lubenica, bolj je zrela.

Zvok ob trkanju po lubenici mora bit votel in ne globok. Če je globok, je lubenica lahko že gnila. Taka lubenica je pač prestara in pomeni, da je bila dolgo skladiščena, preden so jo dali na police trgovine. Lubenica, ki je po trkanju votla, je ponavadi hrustljava in bolj okusna. 

Mreža na skorji oziroma brazgotine pomenijo, da je lubenico oplodila čebela in taka lubenica bo še slajša. Isto velja tudi pri melonah. Če ima melona na skorji mrežo, je slajša. 

Pecelj lubenice. Če je pecelj suh, je lubenica zrela, če je repek zelene barve, pomeni, da je bila prezgodaj pobrana in ne bo dozorela.

Koncert Guns’N’Roses na Dunaju

Nekako po deloma službeni dolžnosti sem imel priložnost, da sem si lahko ogledal koncert Guns’N’Roses na Dunaju. Na Dunaj sem šel z avtom in po usmerjanju navigacije prispel do hotela Motel One, kjer sem imel rezervacijo za sobo tisti večer. Nikakor se mi namreč ni dalo, da bi moral po koncertu še voziti nazaj v Ljubljano. Za moja leta bi to bilo vseeno malo preveč 🙂

Parkirna hiša je neposredno ob hotelu in imel sem srečo, da sem se ravno postavil v vrsto za prijavo v hotel, ko je za mano prišlo cel kup ljudi, izgledalo jih je za cel avtobus. V sobi sem se osvežil in na hitro pogledal službene mejle, nato pa odhitel dol in si na bližnji novi železniški postaji našel italijansko restavracijo L’Osteria, kjer sem si končno privoščil kosilo. Pizza, ki sem jo dobil, je bila ogromna, res ogromna, in okusna. In ravno, ko sem dobil pizzo na mizo, se je zunaj vlilo neurje. Dež je tako padal, da so takoj nastale luže. V daljavi pa se je zaslišalo kar nekaj gasilskih oziroma reševalskih siren. A neurje je prenehalo, ko sem pojedel. Na poti nazaj proti hotelu sem že srečal nekaj prvih zagretih ljubiteljev skupine Guns’N’Roses, v majicah z njihovim imenom.

Na koncert Guns’N’Roses sem se nato odpravil kar s taksijem. Deloma tudi zato, ker se tokrat nisem nič pripravil, kako se od hotela pride do stadiona, kjer je bil koncert. Med vožnjo s taksijem sem bližino stadiona lahko ugotavljal po koncentraciji ljudi, oblečenih v majice Gunsov, na kvadratni meter. Med iskanjem pravega vhoda se je pogosto slišala tudi slovenščina. Tudi na tribuni je bilo okoli mene kar nekaj Slovencev. Tisti dan je bilo kar precej soparno in na stadionu se je počasi nabiralo vedno več ljudi.

 

Koncert se je začel z zamudo in priznam, da sprva nisem kaj preveč pričakoval od koncerta. Kar precej let je namreč minilo od takrat, ko so Guns’N’Roses kraljevali na lestvicah in sem dobro poznal njihove komade. Potem pa sem izgubil vsako sled za njimi. Prvi “šok” zame je bil, da Axel pač ni več tak, kot se ga spomnim iz videospotov izpred 2o let. Tip se je postaral in zredil in če bi ga srečal sredi ulice, ga nikakor ne bi prepoznal. Kar me je prepričalo, da je to res on, je njegovo pozibavanje in njegov prepoznavni glas. Druga zgodba pa je Slash. Kakšna legenda je on in kako še vedno nažiga svoje kitare. Z odprtimi usti sem gledal in poslušal. Tehnična težava na začetku koncerta, ko zvok in slika nista bila sinhronizirana (kasneje sem izvedel, da naj bi bila za to bila kriva odpoved nekaj zvočnikov), je malenkost zmotila prvo navdušenje množice, a ko sem padel notri in začel uživati ob starih komadih, ob katerih sem obudil marsikateri spomin, sem tako začel uživati, da lahko sedaj rečem samo vau, kakšen koncert!

Po koncertu sem se s stadiona odpravil proti hotelu peš (približno 1h) in se seveda vmes ustavil tudi na enem pivu. V hotelu je bilo kljub pozni uri na moje presenečenje še zelo živahno in ljudje so klepetali o koncertu.

Na koncu lahko rečem, da mi ni žal, da sem doživel koncert legend Guns’N’Roses.

Beloglavi jastrebi na Cresu

V okviru službenega team buildinga smo na Cresu obiskali Eko centar Beli, ki se nahaja v prostorih osnovne šole. Najprej me zadeva ni najbolj zanimala, saj mi je bilo vroče, pa še z razbolelim kolenom sem se moral povzpeti na hrib. Že večkrat, ko sem se vozil po otoku Cresu, sem videl usmerjevalne table, ki usmerjajo proti kraju Beli, kjer se v bližini nahajajo beloglavi jastrebi, a nikoli ni bilo dovolj časa ali pa zanimanja, da bi si to ogledal.

No, tokrat sem bil tu in imeli smo organiziran ogled. Ko človek vstopi v hodnik, je levo velika soba, ki je namenjena, da obiskovalec izve več o beloglavih jastrebih. To, da jih je vedno manj, me je precej ganilo. Razlog naj bi bila človeška bližina. Radi imajo namreč samoto in tišino. Ljudje pa to načeloma težko razumemo in jih hočemo čim bližje videti. Za fotografijo ali za selfi je pač treba v neposredno bližino. Od vodiča sem izvedel kar nekaj stvari, ki jih prej nisem vedel.

Priznam, beloglavi jastreb me je očaral. Kako lepa ptica, ki tako elegantno lebdi med zračnimi tokovi.

V sosednji sobi so nato razstavljene še nekatere znamenitosti Cresa. Luštkana razstava.

Če do tega dneva nisem vedel skoraj nič o beloglavih jastrebih, me je ta obisk navdušil in sem kasneje doma poiskal več informaciji tudi preko interneta.

Obisk Eko centra Beli vsekakor priporočam vsakomur, ki zaide na Cres.

 

Road Trip – Južna Anglija – dan 8

Gorran Haven, Truro, Pendennis Castle, Kynance Cove, St Michael’s Mount Castle, Minack Theatre in Land’s End

Jutro sva začela s potjo proti mestu Truro, kjer je bil plan, da si ogledava katedralo Truro Cathedral. Parkirala sva na parkirišču, ki je bilo skorajda prazno, prostora pa je bilo za najmanj 50 avtov. Kar malo izgubljena sva bila, saj nisva vedela, v katero smer naj se sedaj peš odpraviva proti cerkvi. Napotila sva se po ulici, na koncu katere je nad hišami kukal ven zvonik. Mesto se je ravno začelo prebujati in ulica, po kateri sva hodila, je bila zaprta za promet, trgovinice in lokalčki pa so se ravnokar začeli odpirati. Pravi jutranji vrvež je bil.  Na majhnem trgu pred cerkvijo so začeli postavljati stojnice. Seveda je moja žena z izgovorom, da takih stvari ni v Sloveniji, morala zaviti v nekaj trgovinic oziroma je vsaj pokukala vanje. Žena je bila potrebna tudi jutranje kave in našla je Starbucks, med tem pa sem jaz sam malo taval po ulicah in uličicah okoli trga v mestu Truro.

Naslednja postojanka je bil grad Pendennis Castle. Parkirala sva tik ob gradu in skrbniki so ravno vestno urejali okolico in pobirali smeti, ki so jih nemarni turisti pustili prejšnji dan. Parking se je nadaljeval v park in kar mrgolelo je sprehajalcev s psi in joggerjev. Do vhoda v grad sva se morala sprehoditi ob obzidju in se spustiti nekoliko nižje. Na oglasni deski je viselo obvestilo, da bodo ta dan ob 12. uri streljali iz starih topov na gradu. Žal tega nisva dočakala, vendar bi rad enkrat v živo nekoč to doživel. Ko sva vstopila v posest gradu, sva šele dojela, kako velik je cel kompleks. Ob vstopu na levi je ogromna stara poslovna zgradba. Na desni pa je travnik, ki vodi do trdnjave. Trdnjavo se da pogledati tudi od znotraj in pogledal sem si obe nadstropji, saj se je namreč moč povzpeti v zgornje nadstropje oziroma na streho, od koder je čudovit razgled na okolico. Žena je ostala kar na tleh, saj je kar pošteno pihalo.

Sledilo je nadaljevanje in pot do pečin Kynance Cove je bila zelo zanimiva. Navigacija naju je namreč vodila po takih stranskih poteh, da sem naenkrat moral strmo navzdol, cesta pa je bila komaj dovolj široka za en avto. Priznam, da me je malce stisnilo, kaj bo, če nama nasproti pripelje drug avto. Kdo se bo umikal? In zlasti, kam? Po cesti je bilo povrhu vsega polno peska, kar bi tudi bilo zanimivo, če bi moral na hitro pritisniti na zavoro. Zato sva se odločila, da ne bova več ubogala navigacije na telefonu, ampak sva nastavila navigacijo v avtu. Cesta naju je vodila mimo vojaškega oporišča in mimo prometnega znaka, da morava paziti, ker lahko cesto prečkajo tanki. Resno? Jaz moram paziti na njih? Ko bi tank zapeljal proti meni, ne vem, kdo bi ta kratko potegnil. Kmalu sva ugotovila, da naju navigacija na avtomobilu ne pelje v pravo smer. Ah. Mimo tankov in vadbenega polja kraljeve angleške vojske in nazaj. Ko sva končno prišla do Kynance Cove, sva imela po urniku le še par minut časa. Oskrbnik parkirišča naju je prijazno spustil notri brez vstopnine, ko sva mu razložila, da bi si rada le od daleč na hitro pogledala pečine Kynance Cove in da s seboj nimava piknik košare, da bi tam preživela cel dan. Če bi hotela priti dol na plažo, bi nama to gotovo vzelo najmanj pol ure, ki jih pa nisva imela, saj so naju čakale naprej druge dogodivščine. Pa tudi prav zelo hudo nama ni bilo, saj je tako pihalo, da naju je zeblo. Je pa Kynance Cove zelo lepa plaža in malo mi je bilo vseeno žal, da sva čas zapravila za vozakanje po vojaškem oporišču, namesto, da bi tu pustila galebom, da nama pojejo malico.

Ko sva prispela do St Michael’s Mount Castle, je tam še bolj pihalo. “Prometniki” so naju usmerili na ogromno parkirišče na mivki ob plaži. Tule bo pa gneča, sva ugotovila.  Opremila sva se in nase navlekla skoraj vsa topla oblačila, da naju ne bi zeblo v tem vetru. Žena je v nahrbtnik spakirala tudi sendviče in pijačo. Ozrla sva se na drugo stran parkirišča. Kakšne hiše. Tukaj bi pa človek lahko živel. Odpravila sva se peš proti otoku St Michael’s Mount. Obala je bila dolga, da se njenega konca sploh ni videlo, in plaža je bila peščena, da je veter neprestano dvigal pesek in ga nosil po plaži (in v oči). Večkrat sem si moral popraviti kapo na glavi, da mi je ni odneslo. Pot naju je vodila do nasipa, ki nekako tvori pot do otoka St Michael’s Mount. Kljub vetru je bil sončen dan in nama omogočal, da sva uživala. Po potki do otoka se ne da vedno hoditi, saj ob plimovanju morje prekrije pot do otoka in nanj se takrat da priti le s čolni. Sprehajalcev je kar mrgolelo, veliko jih je bilo takih s psi in otroki. Do otoka je približno 15 minut hoje, če seveda ne upoštevamo slikanja. Na otok se je sicer dalo priti, vendar pa so bili vsi lokali in trdnjava tisti dan zaprti, tako da si več kot samo okolice samostana nisva mogla ogledati. Še dobro, da sva s seboj vzela svoje sendviče in pijačo in našla sva košček otoka z zatišjem pred vetrom, kjer sva pojedla kosilo. Doživetje je bilo res enkratno. Ko sva se vrnila nazaj na celino, sva na parkirišču zavila v kiosk po magnet za spomin, a tam so prodajali tradicionalno jed dežele Cornwall – cornish pasty. Kako dobro je bilo! Še danes nama je žal, da sva pojedla samo enega skupaj in ne vsak svojega.

Glede časa sva bila malo na tesnem, tako da sva The Merry Maidens Stone Circle kar izpustila (in po pravici povedano, tabel na cesti nisva našla), zato sva se odpeljala do naslednje postaje, teatra na pečinah Cornwallske obale, Minack Theatre. Po poti do parkirišča sva srečala cel kup avtobusov, ki so množice turistov peljali gledat to znamenitost. Gre za teater, ki ga je na pečinah ob morju, zgradila oziroma finančno podprla angleška bogata dobrotnica in podpornica kulture in velja za znano prizorišče gledaliških predstav, ki gosti svetovno znana imena, predstave pa so večinoma poleti. Zgrajen je v slogu antičnih amfiteatrov in ko sediš na eni od polic in gledaš predstavo, v ozadju buči morje. Kaj hočeš lepšega. Hotela sva se usesti v lokal z razgledom na teater in morje, da bi spila en čaj (in pojedla še kak Cornish pasty), a je bil lokal nabito poln, pretežno Azijcev s fotoaparati in vreščečih tetk, ki so iskale zavetje pred vetrom, tako da je šla vsa najina romantika po gobe.

Za konec dneva naju je čakal še Land’s End. Končno sem ženi lahko izpolnil obljubo, da jo peljem na konec sveta. Gre za najbolj zahodno točko na celini Velike Britanije. Veter pa kar ni hotel prenehati pihati. Na koncu sveta je pihalo kot za stavo! Sledilo je obvezno slikanje ob kažipotu. Center za obiskovalce (in lokali in trgovinice) pa je bil že zaprt. Usedla sva se v edini lokal, ki je bil odprt, notri pa tudi tu ponovno cel kup ljudi, otrok in predvsem azijskih turistov. Po tleh lokala pa ostanki hrane in smeti. Nič kaj zelo apetitlih. Natakarji so hiteli sem ter tja in sploh niso imeli časa pospravljati. Odločila sva se, da samo na hitro nekaj spijeva, da spočijeva noge in se pogrejeva, nato pa odpeljeva do hotela v bližini, kjer naj bi prespala. Ko sva se usedla v avto in nastavila navigacijo za hotel, pa sva ugotovila, da sva v bistvu že tam. Da je to to. Da je to ista stavba, kjer sva bila prej v lokalu, le da je vhod v hotel na drugi strani zgradbe. Butla midva! Še prav drago sva plačala parkiranje na javnem parkirišču, ko bi lahko kot gosta parkirala pred vrati hotela.

V hotelu The Land’s End Hotel sva imela sobo s pogledom na morje, vendar soba ni bila soba, ampak majhna sobica, da sva se komaj obračala in odložila prtljago, poleg tega internet sploh ni delal, čeprav je v opisu pisalo, da je v hotelu brezžični internet. Ker pa smo bili na koncu sveta, je tudi mobilni internet komaj kaj delal. Moram pa priznati, da kakor sem bil prej razočaran nad urejenostjo lokala, je bilo v hotelskem delu restavracije povsem drugače. Sprejem na recepciji je bil prijazen, recepcija čista in urejena, v restavraciji hrana okusna in dobila sva mizo nasproti panoramskega okna, tako da sva imela med večerjo krasen pogled na sončni zahod nad morjem na koncu sveta. Pa je bila romantika.

Pot 8. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 7

Exmouth, Exeter, Torquay, Dartmouth, Plymouth, Lostwithiel, Mevagissey, Gorran Haven

V jutro so naju prebudili vlaki, ki so vozili mimo najinega hotelčka v mestecu Dawlish. Po stopnicah hotela sva se spustila v majhno jedilnico, kjer nama je lastnica s hčerko postregla sveže pripravljen in obilen zajtrk. Vmes sva opazovala ljudi pri sosednih mizah. Zraven naju sta se dva starejša Američana pogovarjala, kaj vse bi si morala še ogledati, med tem ko je imela mlada družinica s prikupnima fankoma manjšo nezgodo v jedilnici in skoraj sta še mene polila z vodo. Bilo je prijetno in če se nama ne bi mudilo naprej, be verjetno kar še malo posedela. Škoda, je bilo v Dawlishu še vse zaprto, tako da tudi tokrat nisem mogel kupiti magnetka za spomin iz tega mesteca. Deloma sva se vračala po poti, ki sva jo prevozila že prejšnji dan in napotena sva bila proti mestu Exeter. Tokrat sem malo pozabil upoštevati, da se bodo ob tej uri morda že začela jutranja konica. Že tako sva se pozno odpravila iz Dawlisha, nato pa še gneča.

Končno sva prispela v mesto Exeter. Še dobro, da sem dobro splaniral pot in sem tudi označil, kje bova parkirala. Na žalost je bilo to parkirno mesto zasedeno, a sva našla v ulici zraven takoj parkirno mesto za najino Isignio. Parkirala sva zraven cerkvenega urada in okoli naju so hodili ljudje, urejeni, kot da gredo k maši. Hitro sva prišla do cerkve Svetega Petra v Exetru, ki je ogromna in zelo lepa katedrala. Kar sapo mi je jemalo, ko sem stopil v notranjost. Zgrajena je bila okoli leta 1400. Za ogled sva porabila več, kot sva planirala, kar je bilo 30 minut. Freske in detajli so bili preveč zanimivi, da bi šla kar mimo. Čeprav tega nisva imela splanirano, sva si vzela še 20 minut za ogled mesta. Ženo sem za teh 20 minut poslal na nakupovanje, jaz pa sem si na hitro ogledal ulice v okolici cerkve. Ob dogovorjeni uri sva se spet dobila ob cerkvi in ugotovila, zakaj so bili ljudje pred njo tako lepo oblečeni. Imeli so podelitev diplom lokalne univerze.

Glede na to, da sva že kar pošteno zamujala, pa šele dan se je začel, sva se le peljala mimo Torre Abbey Sands in se odpeljala direkt do Dartmouth Castle. Gre za trdnjavo ob vhodu v Dartmouth pristanišče. Mestece Dartmouth namreč leži v ustju reke, ki se zliva v morje. Gre za tako prikupno malo trdnjavo, da bi jo dal kar v žep. Na koncu poti, preden prideš do uradnega parkirišča, je cesra zelo ozka, komaj dovolj za en avto. Pogled, ko sva prispela do trdnjave, pa…na bregovih reke povsod okoli naju razkošne vile (ja, sva si domišljala, da bi lahko bila ena nekoč najina). Na tej točki hvalabogu ni bilo trume turistov, zato je bil ogled trdnjave za naju morda še bolj magičen. Edini ljudje, ki so bili tam sočasno z nama, so se ustavili v kavarnici s teraso na vrhu trdnjave. Ah, če naju ne bi čas preganjal 😉

Ker sva bila na tesnem s časom, je žena predlagala, da preskočiva Plymouth Hoe in Tinside Lido, kot je bilo splanirano. Nasljednje mesto je bilo tako mesto Plymouth. To pa je pomenilo, da je bilo treba parkirati nekje drugje, kot je bilo v planu navigacije, a sva z malo lovljenja po mestu le našla  parkirišče ob pristanišču, v neposredni bližini starega dela in tako sva se lahko v nekaj minutah sprehodila do Mayflower Steps in do mestnega obzidja Royal Citadel. Med ogledom mesta sva naletela tudi na varilnico Plymouth Gin, a je bila taka vrsta za vstop, da se nama ni dalalo čakati. V pristanišču je bilo veliko ladij in čolnov, turistične agencije pa organizirajo razne oglede z čolni. Bila sva že lačna, a nisva našla nobene pametne restavracije, zato sva se raje odpravila naprej proti Restormel Castle.

Ko sva prispela do Restormel Castle, je na parkirišču stal le en avto, pa še ta je bil verjetno od vratarke, ki naju je prijazno pozdravila ob vhodu na posest gradu Restormel. Od gradu je ostalo le obzidje in del notranjih sten. Uživala sva, saj sva se zavedala, da sva edina obiskovalca. Nobene gneče, tišina, zven zvonov bližnje cerkve in in žvenketanje ovčjih zvončkov s sosednjega travnika. Okoli gradu je izkopan vodni jarek, vendar v njem ni več vode, je pa okoli gradu prava angleška temno zelena trava in tu in tam kakšna klopca, na katero se da usesti. Vzela sva si par minut za meditacijo. Za najinim hrbtom grad z verjetno bogato zgodovino in ugotavljal sem, kaj vse se je tam dogajalo, ko je še živel. Pred seboj pa sem imel čudovit pogled na neskončno hribovito in zeleno pokrajino. Vmes me je žena hotela nekaj vprašati (lačna je bila) in prekinil sem jo, naj mi dovoli teh pet minut uživanja. In dobil sem svojih pet minut tišine. Oba sva jih. Ni bilo lepšega 🙂 Bila sva zadnja obiskovalca tisti dan v gradu Restormel.

Pot sva nadaljevala proti ribiškemu mestecu Mevagissey. Na poti sva videla reklamne table za Eden Project. Ker je bilo še dovolj svetlo in se nama ni več nikamor mudilo (vse znamenotosti in trgovine so se najkasneje ob 17h zaprle), sem zavil z glavne ceste proti Eden Project, v želji, da bi vsaj od daleč lahko slikal kupole. zavedal sem se, da je kompleks uradno zaprt, a vseeno sem želel to čudo vsaj od daleč pokukati in slikati. Kupol nisva našla, tavala sva z enega ogromnega parkirišča na drugo in sklenila, da je bolje, da odpeljeva ven, preden nama z zapornicami zaprejo pot ven.

Po res izjemno ozki cesti (še za najino Isignio je bilo komaj dovolj prostora, z leve in desne pa visoka kamnita ograja) sva pripeljala v Mevagissey. Upam si trditi, da je moja žena pol adrenalinske poti premižala. Mestece Mevagissey sem izbral čisto naključno, ker je bilo na poti proti hotelu in ker sem vedel, da bova potrebovala malo počitka po napornem dnevu, ki je bil zelo razgiban. Parkirno mesto sva našla par minut hoje od pristanišča Mevagissey, ki se lahko pohvali z nekaj prikupnimi trgovinicami (zaprtimi, kaj pa) in nekaj restavracijami (odprtimi, na srečo). Mevagissey je res prava ribiška vas – najbolje opišem tako, da so bile v mini pristanišču skoraj vse barke ribiške in v zraku je prijetno dišalo po ribah. Na nebu so se podili in oglašali galebi, za hip se je celo zdelo, da se bliža nevihta. In najine misli so spet odtavale, z vsemi čutili sva srkala trenutke v tem mestu.

 

 

Bila sva že pošteno lačna in po kratkem obhodu mesteca, ki ni trajal več kakor 10 minut, sva si naključno izbrala restavracijo Wheel House Restaurant. Našla sva prosto mizo z udobnimi klopmi, prav ob oknu s pogledom na ribiške ladje. Zadišala mi je “dalmatiska” ribiška juha. Seveda je tu niso imeli, so pa priporočili fish chowder. Brez posebnega oklevanja sva si oba naročila krožnik te posebne juhe, za nadaljevanje pa še fish&chips. Fish chowder naju je tako navdušil, da nama ga je žena kasneje doma že večkrat pripravila (https://www.bbcgoodfood.com/recipes/1898/chunky-fish-chowder).

Prav nažrla sva se in priznam, da je bilo dobro, za pomazat s kruhom.

Po večerji sva se vrnila do avta in se odpravila proti hotelu The Llawnroc Hotel v letoviškem mestecu Gorran Haven, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ko sva prispela v Gorran Haven, sva se vozila po zelo ozkih ulicah, dokler nisva prišla do hotela. Sprejeli so naju zelo prijazno in priznam, da sem bil že zelo utrujen. V hotelu sva se na hitro razpakirala in zbrala energijo še za skrajši sprehod proti morju. Začelo se je že mračiti. Veliko apartmajev je bilo zavitih v temo, saj so bili prazni. V tiste, v katerih je svetila luč, se je dalo malo poškiliti v noranjost. Prav zanimivo je, kako lepo so vsi apartmaji opremljeni. Majhni, a butični. Človek bi si tak apartma kar rezerviral za počitnice in se poleti vrnil sem.

Ko sva se vrnila v hotel, sem ženo povabil na igro biljarda, saj mi je priznala, da ga še nikoli ni igrala. Zraven sva vsak spila eno pivo in si splanirala naslednji dan.

Pot 7. dan: