Koncert Guns’N’Roses na Dunaju

Nekako po deloma službeni dolžnosti sem imel priložnost, da sem si lahko ogledal koncert Guns’N’Roses na Dunaju. Na Dunaj sem šel z avtom in po usmerjanju navigacije prispel do hotela Motel One, kjer sem imel rezervacijo za sobo tisti večer. Nikakor se mi namreč ni dalo, da bi moral po koncertu še voziti nazaj v Ljubljano. Za moja leta bi to bilo vseeno malo preveč 🙂

Parkirna hiša je neposredno ob hotelu in imel sem srečo, da sem se ravno postavil v vrsto za prijavo v hotel, ko je za mano prišlo cel kup ljudi, izgledalo jih je za cel avtobus. V sobi sem se osvežil in na hitro pogledal službene mejle, nato pa odhitel dol in si na bližnji novi železniški postaji našel italijansko restavracijo L’Osteria, kjer sem si končno privoščil kosilo. Pizza, ki sem jo dobil, je bila ogromna, res ogromna, in okusna. In ravno, ko sem dobil pizzo na mizo, se je zunaj vlilo neurje. Dež je tako padal, da so takoj nastale luže. V daljavi pa se je zaslišalo kar nekaj gasilskih oziroma reševalskih siren. A neurje je prenehalo, ko sem pojedel. Na poti nazaj proti hotelu sem že srečal nekaj prvih zagretih ljubiteljev skupine Guns’N’Roses, v majicah z njihovim imenom.

Na koncert Guns’N’Roses sem se nato odpravil kar s taksijem. Deloma tudi zato, ker se tokrat nisem nič pripravil, kako se od hotela pride do stadiona, kjer je bil koncert. Med vožnjo s taksijem sem bližino stadiona lahko ugotavljal po koncentraciji ljudi, oblečenih v majice Gunsov, na kvadratni meter. Med iskanjem pravega vhoda se je pogosto slišala tudi slovenščina. Tudi na tribuni je bilo okoli mene kar nekaj Slovencev. Tisti dan je bilo kar precej soparno in na stadionu se je počasi nabiralo vedno več ljudi.

 

Koncert se je začel z zamudo in priznam, da sprva nisem kaj preveč pričakoval od koncerta. Kar precej let je namreč minilo od takrat, ko so Guns’N’Roses kraljevali na lestvicah in sem dobro poznal njihove komade. Potem pa sem izgubil vsako sled za njimi. Prvi “šok” zame je bil, da Axel pač ni več tak, kot se ga spomnim iz videospotov izpred 2o let. Tip se je postaral in zredil in če bi ga srečal sredi ulice, ga nikakor ne bi prepoznal. Kar me je prepričalo, da je to res on, je njegovo pozibavanje in njegov prepoznavni glas. Druga zgodba pa je Slash. Kakšna legenda je on in kako še vedno nažiga svoje kitare. Z odprtimi usti sem gledal in poslušal. Tehnična težava na začetku koncerta, ko zvok in slika nista bila sinhronizirana (kasneje sem izvedel, da naj bi bila za to bila kriva odpoved nekaj zvočnikov), je malenkost zmotila prvo navdušenje množice, a ko sem padel notri in začel uživati ob starih komadih, ob katerih sem obudil marsikateri spomin, sem tako začel uživati, da lahko sedaj rečem samo vau, kakšen koncert!

Po koncertu sem se s stadiona odpravil proti hotelu peš (približno 1h) in se seveda vmes ustavil tudi na enem pivu. V hotelu je bilo kljub pozni uri na moje presenečenje še zelo živahno in ljudje so klepetali o koncertu.

Na koncu lahko rečem, da mi ni žal, da sem doživel koncert legend Guns’N’Roses.

Končno Michael Buble tudi v Evropi

Ko sva bila z ženo lani poleti v Rimu, kjer sem jo presenetil z darilom za njen rojstni dan, sva zagledala plakat za koncert Michaela Bubleja v Rimu. Torej mora imeti turnejo po Evropi, sva si rekla. Takoj ko sva prišla nazaj domov, je žena rezervirala karte za koncert  v Pragi, ker je bil ravno v času, ko sva se odpravljala tja z drugim namenom.
Tako sva se danes zvečer odpravila na koncert Bubleja in že na poti na koncert iz hotela sva v metroju kar vedela, kdo je namenjen na isti koncert. Vsi so bili nekoliko lepše in svečano oblečeni. Še nikoli na takšnem koncertu nisem videl tako urejenih ljudi. O2 are

no ni bilo težko najti, saj tu v Pragi praktično iz metroja prideš ven direkt pred dvorano, poleg tega pa si samo opazoval, kam gre množica ljudi. Pred dvorano naju je čakalo presenečenje. Milka nama je podarila Bubble čokolado 🙂 Vstop v dvorano je bil hiter in brez čakalnih vrst, česar na primer ne morem reči za koncert Robbie Willams v Zagrebu, na katerem sem bil nazadnje pred tem.
Koncert se je začel z njegovo redno predskupino Naturally 7, glasbeno vokalno skupino. Ah, Perpetuum Jazzile pa res ne morejo prekositi, sva si rekla. Ne bom rekel, da so bili Naturally 7 boljši, toda bili so odlični. V primerjavi s Perpetuum Jazzile, ki z glasom oblikujejo melodijo, fantje iz Naturally 7 dobesedno z glasom oponašajo različne glasbene inštrumente. Vse v dvorani so nas tako ogreli, da je cela dvorana vstala in ploskala že, ko so oni nastopali. Prav neverjetni so ti fantje. Definitivno vredni, da si jih tudi doma še kdaj zavrtim. Delček koncerta si lahko ogledate tule in tule.
Ko so fantje iz Naturally 7 po približno pol ure končali, je sledil krajši premor, da se je oder pripravil za nastop Michaela Bubleja. Kaj pričakovati od takšnega koncerta? Predstavljal sem si, da ne bo nič zelo posebnega.
Začel se je koncert. Zaslišala se je prva melodija Fever in zavesa se je počasi začela dvigati. Vsi smo zagledali Michaela, nato pa se je čez nekaj trenutkov pridrsal po odru izza zaves [video].

In začel se je pravi spektakel. Po uvodnem komadu nas je vse lepo pozdravil in se pošalil na račun Justina Bieberja in Američanov. Iz prvih vrst je prebral transparent, na katerem so mu pošiljali pozdrave iz Madžarske. Nato pa ga je z enim transparentom v prvi vrsti 33 letnica prosila, če lahko ugodi njeni želji za rojstni dan in se slika z njo. Buble se je z veseljem slikal, hkrati pa skupaj s celo dvorani tej gospodični zapel Happy birthday. V darilo neke Škotinje je potem prejel plišasto pošast  Ness, ki jo je bil zelo vesel, saj je pred kratkim postal oče. Koncert se je končno začel. Cela dvorana je večino časa načeloma stala na nogah. Nekaj komadov je odigral z lokalnimi glasbenicami iz Prage, kar se je meni zdela lepa gesta. Scena je bila čudovita in kar naprej se je nekaj dogajalo v ozadju. Vmes se je Michael tudi sprehodil preko celega parterja, kjer je okoli tonskih mojstrov v ozadju imel postavljen še en oder. Na tem odru so se mu kasneje pridružili  tudi Naturally 7.

Moram reči, da sem vsako minuto njegovega koncerta užival. Uživala so moja ušesa in oči. Ob komadu “All you need is love” so se iz stropa vsuli konfeti v obliki srčkov, ki so popadali po celi dvorani [Michael Buble – All you need is love].
Koncert je končal na svojevrsten “unplugged” način. Iz ušesa si je potegnil slušalko in čisto brez mikrofona odpel pred celo dvorano. In smo zadržali dih, ko smo ga poslušali.
Bil je eden od najboljših  koncertov, na katerem sem bil (takoj za U2 in Tino Turner) in moram reči, da mi res ni bilo žal, da sem šel. Škoda le, da je naša Slovenija tako majhna, da moramo v tujino na takšne koncerte. Še dva videa s koncerta lahko najdete na naslednjih dveh linkih: Micael Buble – Burning Love in Michael Buble – Save The Last Dance For Me.

Lista komadov zaigranih na koncertu se nahaja tule: setlist

Nekaj ostalih likkov glede tega koncerta:
http://www.youtube.com/watch?v=bYU63UXgxMI