Category: Velika Britanija

Road Trip – Južna Anglija – dan 9

admin Leave a comment

Port Isaac, Tintagel, Barnstaple, Mortahoe

Kar težko je bilo vstati ta dan in se spakirati v majhni sobici v hotelu.  Imela pa sva iz sobice čudovit pogled na morje. Na žalost so bile vse trgovinice v Land’s Endu zaprte, tako sva ostala brez magnetka za na hladilnik s konca sveta. Čakala naju je približno ura in pol poti do Port Isaaca.

Ribiško mesece znano po TV seriji Doc Martin
Ribiško mesece, znano po TV seriji Doc Martin

Na poti proti Port Isaac je začelo deževati in slabe volje sva bila, da nama bo ta dan pokvaril dež. Tolažila sva se z mislijo, da sva imela do sedaj le srečo z vremenom in nama en dan dežja tega ne bo pokvarilo. Obisk Port Isaaca je bil obvezen, saj sva mestece neštetokrat občudovala v angleški TV seriji Doc Martin. Vnaprej sem načrtoval, kje bova parkirala, in pripravil sem tudi načrt ogleda tega idiličnega obmorskega mesteca, saj sva oba hotela videti vse tiste hiške iz serije Doc Martin. Na parkirišču sva bila skoraj sama. Nase sva navlekla pelerine (na angleško vreme sva seveda prišla pripravljena) in se odpravila po uličicah, ki so bile prav takšne, kot sva jih pričakovala in videla v seriji. Port Isaac se je ravno prebujal in začele so se odpirati trgovinice in praktično v vsaki so prodajali spominke v povezavi z doktor Martinom.

Cornish Pasty - nekaj, kar je definitivno treba sprobati

Ko sva prišla do obale mesteca, je bil v zraku vonj po ribah. Ja, to je tisto, kar sem čakal. Malo ribiško mestece z vonjem po ribah. V bližnji pivnici so se zbirali ribiči v tistih velikih rumenih ribiških hlačah za na čoln. Midva pa sva v lokalu The Slipway zagledala reklamo za Cornish Pasty, pavza s to znamenito mesno pito je bila obvezna. Kljub dežju in mrazu sva ga pojedla zunaj na pokriti terasi, saj sva hotela vdihniti ta zrak in vonj po ribiški vasici in opazovati živahno dogajanje okoli sebe.

Brez tradicionalnega Angleškega čaja, pač ne gre

Na poti nazaj gor proti avtu sva našla še čajnico The Cornish cove. Tam sva si privoščila lonček pravega angleškega čaja. Natakarica nama je povedala, da so ravno en dan prej snemali eno epizodo osme sezone, ob deževnem vremenu pa počivajo. Da pa bo danes v lokalnem župnišču branje knjig z dvema igralcema iz te serije.

 

Spomenk, katerega sem moral slikati
Spomenik, ki sem ga moral slikati

Naslednja najina postaja je bil grad Tintagel, kar naj bi bil grad, kjer je po legendi živel kralj Artur. Majhno mesto Tintagel je simpatično, polno turistov in turistom namenjenih lokalov. Tudi tokrat sem res dobro splaniral pot vnaprej, saj sva parkirala prav ob potki, ki vodi proti gradu Tintagel  castle. Že med načrtovanjem potovanja doma sem prebral, da se do vznožja gradu lahko pripelješ z džipom, ki ga s skupaj z voznikom najameš za nekaj funtov na osebo. Tako sva si prihranila približno pol ure strme poti v mrzlem dežju v vsako smer. Najprej sva si ogledala znamenito jamo Merlin’s Cave. Nato pa sva si ogledala še ostanke gradu in se povzpela na hrib, s katerega je bil prečudovit pogled dol na sotesko in zaliv Trebarwith Strand Beach. Kljub dežju oz. rosenju sva doživela prečudovito okolico in vzdušje. Pelerine in kape so poskrbele, da nisva bila preveč premočena in da sva lahko brezskrbno uživala. Ko sva že hotela zapustiti območje gradu Tintagel, meni ni dalo miru, ker nikjer nisem videl spomenika kralja Arturja, ki sem ga videl povsod v letakih za Tintagel. Žena je bila prepričana, da je ob izhodu, a sem vseeno raje vprašal, kje je, in izkazalo se je, da je na vrhu in malo naprej na hribu, s katerega sva ravnokar prilezla dol. Žena je takoj vedela, da ne bom srečen, če se ne bom vrnil, in pustila me je, da sem se vrnil nazaj. Hodil sem po že pošteno razmočenih poteh, kamni so drseli, a na koncu sem le prišel do spomenika kralja Arturja. Imel sem srečo, da sem lahko naredil par slik, saj je takoj zatem začelo močno pihati in dež se je ulil z neba. Jaz pa sem bil srečen in zadovoljen kot otrok! Ko sem se vrnil nazaj k izhodu, sem bil premočen. Pa ne od dežja, temveč od potu. Žena me je medtem čakala v lokalu Tintagel Castle Cafe in uživala ob svojem čaju. Bila je že malo v skrbeh, saj me baje ni bilo več kot eno uro. Toda splačalo se je! 🙂 Pridružil sem se ji in si privoščil angleški kolaček scone.

Zaradi dežja sva plane za popoldne malo prilagodila in preskočila vasico Boscastle in mestece Bude, ustavila pa sva se šele v Barnstaple, kjer sva nameravala pojesti najino kočerjo. Mesto je bilo skoraj prazno in na prvi pogled naju ni nič kaj posebej pritegnilo. Nič zanimivega. Morda je manjkal utrip, a vseeno. Na srečo me je ustavil en domačin in me usmeril proti mestni tržnici, češ da če hočem kaj zanimivega slikati, moram iti tja. Nasvet domačina se je izkazal kot dober, saj je tržnica arhitekturno res zanimiva, bila pa je seveda popolnoma prazna, saj je bilo ura več kot pet popoldne, ko se vsaj v tem delu Anglije vse zapre. Za hrano nisva imela veliko izbire – našla sva dva lokala, ki sta bila odprta in sta ponujala hrano. Izbrala sva pivnico The Panniers in si privoščila zrezek s prilogo in pivo, kar nama je zelo teknilo, saj sva bila že tudi kar precej utrujena od celega dneva.

Čakala naju je še polurna vožnja do Mortahoe, kjer sva imela rezervacijo v hotelu Watersmeet Hotel. Ko sva prispela do tja, nama je bilo takoj žal, da se za večerjo nisva ustavila raje kar tu. Izkazalo se je namreč, da je  Mortahoe turistično mestece in kar nekaj gostinskih lokalov je bilo odprtih in so bili videti prijetni. Hotel Watersmeet je ogromen in na visokem nivoju. Leži čisto ob morju, ima svojo plažo in zunanji in notranji bazen. Če sva prejšnjo noč spala v tako majhni sobici, da nisem kam imel postaviti kovčka na tla, sva imela tokrat ogromno sobo s pogledom na morje, veliko kopalnico z banjo (kar je poseben plus za mojo ženo) in posebnim delom sobe pod oknom za počitek z dvema foteljema. Izkoristila sva priložnost, da je v hotelu notranji bazen in ujela sva ga ravno še, preden so ga zvečer zaprli. V njem sva bila popolnoma sama, saj so vsi ostali gostje v večernih toaletah večerjali v hotelski restavraciji. Čeprav je tudi nama zadišalo, pa nama je hkrati zelo pasala sprostitev v jacuzziju in narediti par zamahov v bazenu.

Ko sva se vrnila v sobo, meni ni dalo, da bi šel kar spat, zato sem pri ženi izsilil še sprehod do plaže. Obala Mortahoe in sončni zahod sta kar klicala po romantičnem sprehodu ob obali in izkoristil sem priložnost, da napravim nekaj prelepih fotografij. Kljub utrujenosti obeh sva z ženo uživala in sanjarila o tem, kako bi bilo tukaj imeti eno od hišk ob obali.

Pot 9. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 8

admin Leave a comment

Gorran Haven, Truro, Pendennis Castle, Kynance Cove, St Michael’s Mount Castle, Minack Theatre in Land’s End

Jutro sva začela s potjo proti mestu Truro, kjer je bil plan, da si ogledava katedralo Truro Cathedral. Parkirala sva na parkirišču, ki je bilo skorajda prazno, prostora pa je bilo za najmanj 50 avtov. Kar malo izgubljena sva bila, saj nisva vedela, v katero smer naj se sedaj peš odpraviva proti cerkvi. Napotila sva se po ulici, na koncu katere je nad hišami kukal ven zvonik. Mesto se je ravno začelo prebujati in ulica, po kateri sva hodila, je bila zaprta za promet, trgovinice in lokalčki pa so se ravnokar začeli odpirati. Pravi jutranji vrvež je bil.  Na majhnem trgu pred cerkvijo so začeli postavljati stojnice. Seveda je moja žena z izgovorom, da takih stvari ni v Sloveniji, morala zaviti v nekaj trgovinic oziroma je vsaj pokukala vanje. Žena je bila potrebna tudi jutranje kave in našla je Starbucks, med tem pa sem jaz sam malo taval po ulicah in uličicah okoli trga v mestu Truro.

Naslednja postojanka je bil grad Pendennis Castle. Parkirala sva tik ob gradu in skrbniki so ravno vestno urejali okolico in pobirali smeti, ki so jih nemarni turisti pustili prejšnji dan. Parking se je nadaljeval v park in kar mrgolelo je sprehajalcev s psi in joggerjev. Do vhoda v grad sva se morala sprehoditi ob obzidju in se spustiti nekoliko nižje. Na oglasni deski je viselo obvestilo, da bodo ta dan ob 12. uri streljali iz starih topov na gradu. Žal tega nisva dočakala, vendar bi rad enkrat v živo nekoč to doživel. Ko sva vstopila v posest gradu, sva šele dojela, kako velik je cel kompleks. Ob vstopu na levi je ogromna stara poslovna zgradba. Na desni pa je travnik, ki vodi do trdnjave. Trdnjavo se da pogledati tudi od znotraj in pogledal sem si obe nadstropji, saj se je namreč moč povzpeti v zgornje nadstropje oziroma na streho, od koder je čudovit razgled na okolico. Žena je ostala kar na tleh, saj je kar pošteno pihalo.

Sledilo je nadaljevanje in pot do pečin Kynance Cove je bila zelo zanimiva. Navigacija naju je namreč vodila po takih stranskih poteh, da sem naenkrat moral strmo navzdol, cesta pa je bila komaj dovolj široka za en avto. Priznam, da me je malce stisnilo, kaj bo, če nama nasproti pripelje drug avto. Kdo se bo umikal? In zlasti, kam? Po cesti je bilo povrhu vsega polno peska, kar bi tudi bilo zanimivo, če bi moral na hitro pritisniti na zavoro. Zato sva se odločila, da ne bova več ubogala navigacije na telefonu, ampak sva nastavila navigacijo v avtu. Cesta naju je vodila mimo vojaškega oporišča in mimo prometnega znaka, da morava paziti, ker lahko cesto prečkajo tanki. Resno? Jaz moram paziti na njih? Ko bi tank zapeljal proti meni, ne vem, kdo bi ta kratko potegnil. Kmalu sva ugotovila, da naju navigacija na avtomobilu ne pelje v pravo smer. Ah. Mimo tankov in vadbenega polja kraljeve angleške vojske in nazaj. Ko sva končno prišla do Kynance Cove, sva imela po urniku le še par minut časa. Oskrbnik parkirišča naju je prijazno spustil notri brez vstopnine, ko sva mu razložila, da bi si rada le od daleč na hitro pogledala pečine Kynance Cove in da s seboj nimava piknik košare, da bi tam preživela cel dan. Če bi hotela priti dol na plažo, bi nama to gotovo vzelo najmanj pol ure, ki jih pa nisva imela, saj so naju čakale naprej druge dogodivščine. Pa tudi prav zelo hudo nama ni bilo, saj je tako pihalo, da naju je zeblo. Je pa Kynance Cove zelo lepa plaža in malo mi je bilo vseeno žal, da sva čas zapravila za vozakanje po vojaškem oporišču, namesto, da bi tu pustila galebom, da nama pojejo malico.

Ko sva prispela do St Michael’s Mount Castle, je tam še bolj pihalo. “Prometniki” so naju usmerili na ogromno parkirišče na mivki ob plaži. Tule bo pa gneča, sva ugotovila.  Opremila sva se in nase navlekla skoraj vsa topla oblačila, da naju ne bi zeblo v tem vetru. Žena je v nahrbtnik spakirala tudi sendviče in pijačo. Ozrla sva se na drugo stran parkirišča. Kakšne hiše. Tukaj bi pa človek lahko živel. Odpravila sva se peš proti otoku St Michael’s Mount. Obala je bila dolga, da se njenega konca sploh ni videlo, in plaža je bila peščena, da je veter neprestano dvigal pesek in ga nosil po plaži (in v oči). Večkrat sem si moral popraviti kapo na glavi, da mi je ni odneslo. Pot naju je vodila do nasipa, ki nekako tvori pot do otoka St Michael’s Mount. Kljub vetru je bil sončen dan in nama omogočal, da sva uživala. Po potki do otoka se ne da vedno hoditi, saj ob plimovanju morje prekrije pot do otoka in nanj se takrat da priti le s čolni. Sprehajalcev je kar mrgolelo, veliko jih je bilo takih s psi in otroki. Do otoka je približno 15 minut hoje, če seveda ne upoštevamo slikanja. Na otok se je sicer dalo priti, vendar pa so bili vsi lokali in trdnjava tisti dan zaprti, tako da si več kot samo okolice samostana nisva mogla ogledati. Še dobro, da sva s seboj vzela svoje sendviče in pijačo in našla sva košček otoka z zatišjem pred vetrom, kjer sva pojedla kosilo. Doživetje je bilo res enkratno. Ko sva se vrnila nazaj na celino, sva na parkirišču zavila v kiosk po magnet za spomin, a tam so prodajali tradicionalno jed dežele Cornwall – cornish pasty. Kako dobro je bilo! Še danes nama je žal, da sva pojedla samo enega skupaj in ne vsak svojega.

Glede časa sva bila malo na tesnem, tako da sva The Merry Maidens Stone Circle kar izpustila (in po pravici povedano, tabel na cesti nisva našla), zato sva se odpeljala do naslednje postaje, teatra na pečinah Cornwallske obale, Minack Theatre. Po poti do parkirišča sva srečala cel kup avtobusov, ki so množice turistov peljali gledat to znamenitost. Gre za teater, ki ga je na pečinah ob morju, zgradila oziroma finančno podprla angleška bogata dobrotnica in podpornica kulture in velja za znano prizorišče gledaliških predstav, ki gosti svetovno znana imena, predstave pa so večinoma poleti. Zgrajen je v slogu antičnih amfiteatrov in ko sediš na eni od polic in gledaš predstavo, v ozadju buči morje. Kaj hočeš lepšega. Hotela sva se usesti v lokal z razgledom na teater in morje, da bi spila en čaj (in pojedla še kak Cornish pasty), a je bil lokal nabito poln, pretežno Azijcev s fotoaparati in vreščečih tetk, ki so iskale zavetje pred vetrom, tako da je šla vsa najina romantika po gobe.

Za konec dneva naju je čakal še Land’s End. Končno sem ženi lahko izpolnil obljubo, da jo peljem na konec sveta. Gre za najbolj zahodno točko na celini Velike Britanije. Veter pa kar ni hotel prenehati pihati. Na koncu sveta je pihalo kot za stavo! Sledilo je obvezno slikanje ob kažipotu. Center za obiskovalce (in lokali in trgovinice) pa je bil že zaprt. Usedla sva se v edini lokal, ki je bil odprt, notri pa tudi tu ponovno cel kup ljudi, otrok in predvsem azijskih turistov. Po tleh lokala pa ostanki hrane in smeti. Nič kaj zelo apetitlih. Natakarji so hiteli sem ter tja in sploh niso imeli časa pospravljati. Odločila sva se, da samo na hitro nekaj spijeva, da spočijeva noge in se pogrejeva, nato pa odpeljeva do hotela v bližini, kjer naj bi prespala. Ko sva se usedla v avto in nastavila navigacijo za hotel, pa sva ugotovila, da sva v bistvu že tam. Da je to to. Da je to ista stavba, kjer sva bila prej v lokalu, le da je vhod v hotel na drugi strani zgradbe. Butla midva! Še prav drago sva plačala parkiranje na javnem parkirišču, ko bi lahko kot gosta parkirala pred vrati hotela.

V hotelu The Land’s End Hotel sva imela sobo s pogledom na morje, vendar soba ni bila soba, ampak majhna sobica, da sva se komaj obračala in odložila prtljago, poleg tega internet sploh ni delal, čeprav je v opisu pisalo, da je v hotelu brezžični internet. Ker pa smo bili na koncu sveta, je tudi mobilni internet komaj kaj delal. Moram pa priznati, da kakor sem bil prej razočaran nad urejenostjo lokala, je bilo v hotelskem delu restavracije povsem drugače. Sprejem na recepciji je bil prijazen, recepcija čista in urejena, v restavraciji hrana okusna in dobila sva mizo nasproti panoramskega okna, tako da sva imela med večerjo krasen pogled na sončni zahod nad morjem na koncu sveta. Pa je bila romantika.

Pot 8. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 7

admin Leave a comment

Exmouth, Exeter, Torquay, Dartmouth, Plymouth, Lostwithiel, Mevagissey, Gorran Haven

V jutro so naju prebudili vlaki, ki so vozili mimo najinega hotelčka v mestecu Dawlish. Po stopnicah hotela sva se spustila v majhno jedilnico, kjer nama je lastnica s hčerko postregla sveže pripravljen in obilen zajtrk. Vmes sva opazovala ljudi pri sosednih mizah. Zraven naju sta se dva starejša Američana pogovarjala, kaj vse bi si morala še ogledati, med tem ko je imela mlada družinica s prikupnima fankoma manjšo nezgodo v jedilnici in skoraj sta še mene polila z vodo. Bilo je prijetno in če se nama ne bi mudilo naprej, be verjetno kar še malo posedela. Škoda, je bilo v Dawlishu še vse zaprto, tako da tudi tokrat nisem mogel kupiti magnetka za spomin iz tega mesteca. Deloma sva se vračala po poti, ki sva jo prevozila že prejšnji dan in napotena sva bila proti mestu Exeter. Tokrat sem malo pozabil upoštevati, da se bodo ob tej uri morda že začela jutranja konica. Že tako sva se pozno odpravila iz Dawlisha, nato pa še gneča.

Končno sva prispela v mesto Exeter. Še dobro, da sem dobro splaniral pot in sem tudi označil, kje bova parkirala. Na žalost je bilo to parkirno mesto zasedeno, a sva našla v ulici zraven takoj parkirno mesto za najino Isignio. Parkirala sva zraven cerkvenega urada in okoli naju so hodili ljudje, urejeni, kot da gredo k maši. Hitro sva prišla do cerkve Svetega Petra v Exetru, ki je ogromna in zelo lepa katedrala. Kar sapo mi je jemalo, ko sem stopil v notranjost. Zgrajena je bila okoli leta 1400. Za ogled sva porabila več, kot sva planirala, kar je bilo 30 minut. Freske in detajli so bili preveč zanimivi, da bi šla kar mimo. Čeprav tega nisva imela splanirano, sva si vzela še 20 minut za ogled mesta. Ženo sem za teh 20 minut poslal na nakupovanje, jaz pa sem si na hitro ogledal ulice v okolici cerkve. Ob dogovorjeni uri sva se spet dobila ob cerkvi in ugotovila, zakaj so bili ljudje pred njo tako lepo oblečeni. Imeli so podelitev diplom lokalne univerze.

Glede na to, da sva že kar pošteno zamujala, pa šele dan se je začel, sva se le peljala mimo Torre Abbey Sands in se odpeljala direkt do Dartmouth Castle. Gre za trdnjavo ob vhodu v Dartmouth pristanišče. Mestece Dartmouth namreč leži v ustju reke, ki se zliva v morje. Gre za tako prikupno malo trdnjavo, da bi jo dal kar v žep. Na koncu poti, preden prideš do uradnega parkirišča, je cesra zelo ozka, komaj dovolj za en avto. Pogled, ko sva prispela do trdnjave, pa…na bregovih reke povsod okoli naju razkošne vile (ja, sva si domišljala, da bi lahko bila ena nekoč najina). Na tej točki hvalabogu ni bilo trume turistov, zato je bil ogled trdnjave za naju morda še bolj magičen. Edini ljudje, ki so bili tam sočasno z nama, so se ustavili v kavarnici s teraso na vrhu trdnjave. Ah, če naju ne bi čas preganjal 😉

Ker sva bila na tesnem s časom, je žena predlagala, da preskočiva Plymouth Hoe in Tinside Lido, kot je bilo splanirano. Nasljednje mesto je bilo tako mesto Plymouth. To pa je pomenilo, da je bilo treba parkirati nekje drugje, kot je bilo v planu navigacije, a sva z malo lovljenja po mestu le našla  parkirišče ob pristanišču, v neposredni bližini starega dela in tako sva se lahko v nekaj minutah sprehodila do Mayflower Steps in do mestnega obzidja Royal Citadel. Med ogledom mesta sva naletela tudi na varilnico Plymouth Gin, a je bila taka vrsta za vstop, da se nama ni dalalo čakati. V pristanišču je bilo veliko ladij in čolnov, turistične agencije pa organizirajo razne oglede z čolni. Bila sva že lačna, a nisva našla nobene pametne restavracije, zato sva se raje odpravila naprej proti Restormel Castle.

Ko sva prispela do Restormel Castle, je na parkirišču stal le en avto, pa še ta je bil verjetno od vratarke, ki naju je prijazno pozdravila ob vhodu na posest gradu Restormel. Od gradu je ostalo le obzidje in del notranjih sten. Uživala sva, saj sva se zavedala, da sva edina obiskovalca. Nobene gneče, tišina, zven zvonov bližnje cerkve in in žvenketanje ovčjih zvončkov s sosednjega travnika. Okoli gradu je izkopan vodni jarek, vendar v njem ni več vode, je pa okoli gradu prava angleška temno zelena trava in tu in tam kakšna klopca, na katero se da usesti. Vzela sva si par minut za meditacijo. Za najinim hrbtom grad z verjetno bogato zgodovino in ugotavljal sem, kaj vse se je tam dogajalo, ko je še živel. Pred seboj pa sem imel čudovit pogled na neskončno hribovito in zeleno pokrajino. Vmes me je žena hotela nekaj vprašati (lačna je bila) in prekinil sem jo, naj mi dovoli teh pet minut uživanja. In dobil sem svojih pet minut tišine. Oba sva jih. Ni bilo lepšega 🙂 Bila sva zadnja obiskovalca tisti dan v gradu Restormel.

Pot sva nadaljevala proti ribiškemu mestecu Mevagissey. Na poti sva videla reklamne table za Eden Project. Ker je bilo še dovolj svetlo in se nama ni več nikamor mudilo (vse znamenotosti in trgovine so se najkasneje ob 17h zaprle), sem zavil z glavne ceste proti Eden Project, v želji, da bi vsaj od daleč lahko slikal kupole. zavedal sem se, da je kompleks uradno zaprt, a vseeno sem želel to čudo vsaj od daleč pokukati in slikati. Kupol nisva našla, tavala sva z enega ogromnega parkirišča na drugo in sklenila, da je bolje, da odpeljeva ven, preden nama z zapornicami zaprejo pot ven.

Po res izjemno ozki cesti (še za najino Isignio je bilo komaj dovolj prostora, z leve in desne pa visoka kamnita ograja) sva pripeljala v Mevagissey. Upam si trditi, da je moja žena pol adrenalinske poti premižala. Mestece Mevagissey sem izbral čisto naključno, ker je bilo na poti proti hotelu in ker sem vedel, da bova potrebovala malo počitka po napornem dnevu, ki je bil zelo razgiban. Parkirno mesto sva našla par minut hoje od pristanišča Mevagissey, ki se lahko pohvali z nekaj prikupnimi trgovinicami (zaprtimi, kaj pa) in nekaj restavracijami (odprtimi, na srečo). Mevagissey je res prava ribiška vas – najbolje opišem tako, da so bile v mini pristanišču skoraj vse barke ribiške in v zraku je prijetno dišalo po ribah. Na nebu so se podili in oglašali galebi, za hip se je celo zdelo, da se bliža nevihta. In najine misli so spet odtavale, z vsemi čutili sva srkala trenutke v tem mestu.

 

 

Bila sva že pošteno lačna in po kratkem obhodu mesteca, ki ni trajal več kakor 10 minut, sva si naključno izbrala restavracijo Wheel House Restaurant. Našla sva prosto mizo z udobnimi klopmi, prav ob oknu s pogledom na ribiške ladje. Zadišala mi je “dalmatiska” ribiška juha. Seveda je tu niso imeli, so pa priporočili fish chowder. Brez posebnega oklevanja sva si oba naročila krožnik te posebne juhe, za nadaljevanje pa še fish&chips. Fish chowder naju je tako navdušil, da nama ga je žena kasneje doma že večkrat pripravila (https://www.bbcgoodfood.com/recipes/1898/chunky-fish-chowder).

Prav nažrla sva se in priznam, da je bilo dobro, za pomazat s kruhom.

Po večerji sva se vrnila do avta in se odpravila proti hotelu The Llawnroc Hotel v letoviškem mestecu Gorran Haven, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ko sva prispela v Gorran Haven, sva se vozila po zelo ozkih ulicah, dokler nisva prišla do hotela. Sprejeli so naju zelo prijazno in priznam, da sem bil že zelo utrujen. V hotelu sva se na hitro razpakirala in zbrala energijo še za skrajši sprehod proti morju. Začelo se je že mračiti. Veliko apartmajev je bilo zavitih v temo, saj so bili prazni. V tiste, v katerih je svetila luč, se je dalo malo poškiliti v noranjost. Prav zanimivo je, kako lepo so vsi apartmaji opremljeni. Majhni, a butični. Človek bi si tak apartma kar rezerviral za počitnice in se poleti vrnil sem.

Ko sva se vrnila v hotel, sem ženo povabil na igro biljarda, saj mi je priznala, da ga še nikoli ni igrala. Zraven sva vsak spila eno pivo in si splanirala naslednji dan.

Pot 7. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 6

admin Leave a comment

Bournemouth,Durdle Door, Bowleaze Cove, Weymouth, Abbotsbury, Lyme Regis, Dawlish

Durdle Door – čudovito delo narave

Iz hotela se je bilo treba odpraviti še pred 9h, tako da sem ostal brez spominskega magnetka iz Bournemoutha. Odpravila sva se proti Durdle Door. Odkrito povedano, nisem kaj preveč pričakoval od Durdle Door, pa še premalo sem se o njem pozanimal. Na internetu sem samo prebral, da je to treba videti. Že sama cesta, ko sva se približevala k cilju, je nakazovala, da sva prišla nekam na konec sveta, saj je bila cesta ozka in sem se moral umikati nasproti vozečim avtomobilom. Res, da jih verjetno ob tej zgodnji uri ravno ni bilo veliko, a vseeno ni prijetno, ko voziš avto v Angliji po nasprotni strani. Prišla sva do velikega parkirnega mesta Durdle Door Holiday Park. Že ko sva parkirala avto, sva se začela zavedati, da tole pa ne bo kar tako. Ljudje so se na parkirišču preobuvali v pohodne gorske čevlje in začel sem se spraševati, koliko je to visoko. Na žalost se s parkirnega mesta ni dalo videti, kako strma pot naju čaka, da se spustiva do plaže, kjer naj bi zagledala znamenito skalnato odprtino, imenovano Durdle Door. Tudi midva sva se preobula, se opremila z vodo in se podala proti pečini, od koder je pot nato vodila dol proti obali. Prav kmalu sva ob prvem previsu zagledala Durdle Door. To bi morali videti na lastne oči, da bi potem lažje razumeli občutke, ki sem jih tisti hip doživel. Prečudovito delo narave, ob čudoviti plaži, nad njo pa prej in potem strme pečine in preplet barv narave. Razgled res za zajet sapo. Seveda je fotoaparat škljocal (pa ne samo moj). Prve fotke od daleč, prvi obvezni selfiji, nato pa naprej dol. Čisto dol do plaže ob morju. Ko sva pripela na plažo, nama je celo uspelo ujeti trenutek, ko sva bila na plaži sama in je bil Durdle Door tam le za naju. Navzgor je šlo v breg nekoliko težje, po poti sva srečevala cel kup novih obiskovalcev, ki so nama prihajali nasproti, večinoma s svojimi kužki.

Pot sva od tam nadaljevala proti Bowleaze Cove. Na poti sva v Weymouthu na hribu videla tudi znamenito “risbo” konja na polju, za katero sem se moral ustaviti ob cesti in narediti sliko. Bowleaze Cove je majhen zaliv s čudovito plažo, ki sva si jo na hitro ogledala bolj ali manj kar s parkirišča, pozdravila sprehajalce in njihove pse, pojedla sva par piškotov in sadje, jaz pa sem tekel še v bližnjo trgovinico po magnetek za spomin. Malo predolgo sva se zadržala.

Nadaljevala sva ob obali in bil je prečudovit sončen dan, le malo je pihalo. Pripeljala sva se do Nothe Fort, utrdbe, ki leži na obrobju mesteca Weymouth. Avto sva parkirala v parku on trdnjavi Nothe Fort, od koder je bil lep razgled na Weymouth.  Sprehodila sva se po parku proti utrdbi Nothe Fort. Toda na poti so naju pričakale veverice, ki prav nič niso bile plašne in so se nastavljale fotografskemu aparatu. Tina je v svoji torbi našla piškote in jih je veselo hranila z dobrotami in male veverice so naju zasledovale. Ena od veveric je bila celo tako pogumna, da je splezala po Tinini nogi do torbe, da bi se prepričala, ali je v njej še kaj hrane. To je mojo od sreče objokano ženo, veliko ljubiteljico živali, tako ganilo, da po moje do konca življenja ne bo pozabila tega srečanja z veverico. V samo utrdbo nisva šla, saj naju je malce že čas preganjal, poleg tega pa sva od zunaj videla, kar se nama je zdelo vredno videti, in presodila sva, da je čas za odhod dalje.

Portland Castle – prečudovita utrdba

Pot sva nadaljevala po cesti Portland Beach Road, ki poteka dobesedno sredi morja, ki cesto obdaja z leve in desne strani. Na najini levi je bilo polno surfarjev in kajtarjev, ki so lovili veter v jadra in švigali sem ter tja. Ko sva prispela do Portland Castle, sva bila skoraj edina obiskovalca te utrdbe. Vzela sva si glasovnega vodiča in se odpravila na ogled. Z mislimi sem se kar preselil v tisti čas in poskušal sem si predstavljati, kako je bilo v tistih časih. Glede na strateški položaj me je majhnost trdnjave in obzidja kar malo presenetila. Ob njej je tudi zelo lep vrt, ki utrdbi daje tisti čarobni, pravljični privdih.

Portland Beach Road – najbolj romantično kosilo

Ker sva bila na tesnem s časom po mojih planih, sva svetilnik “Portland Bill Lighthouse” preskočila. Sem pa parkiral ob cesti Portland Beach Road, kjer sva se s sendviči, pijačo in brisačami, ki so služile kot piknik dekca, odpravila na vrh peščene sipine na obali. Veter je tako pihal, da sva si komaj razgrnila brisači. Čez glavo sem si povlekel kapuco od jakne, da mi ni odneslo kape, tako je pihalo. Ko sva začela odpirati sendviče,  so nad nama začeli krožiti galebi, ki so lebdeli v vetru in natančno opazovali svoj plen, najina sendviča. Na tesno je šlo in jedla sva zelo previdno, da nisva ostala brez kosila. Imela sva božansko lep razgled na neskončno dolgo kamnito plažo, na kateri sva bila popolnoma sama (če odštejemo bele predatorje nad nama, ki pa so nama bili v resnici tudi v veselje). Zame osebno je bilo to eno od najlepših kosil, ki sva jih imela, čeprav trikotnik sendviči BLT in pijača iz plastenke niso ravno gurmanski presežki, ampak zaradi lepote okolice je bilo doživetje, ki ga ne bom pozabil. Še danes mi gredo mravljinci po koži, ko se spomnim, kako lepo nama je bilo tam.

Naslednja postojanka je bila ruševina kapele St Catherine’s Chapel. Moja boljša polovica je začela zavijati z očmi, ko sem ji omenil, da bova obiskala še eno cerkev. Kakor katera druga cerkev, mi je dejala. Parkirala sva ob gostilni, kjer sva spet opazila ljudi, opremljene v gorske čevlje in s hribovskimi nahrbtniki. Sprva sploh nisva vedela, v katero smer morava. Ubrala sva pot, po kateri so nazaj prihajali drugi ljudje. Toda kaj kmalu nisva srečala več nobenega, ki nama bi prišel nasproti. Greva sploh v pravo smer? Začelo me je matrati koleno, ki je ob vsakem koraku pokalo. Zlezla sva preko ograje in nadaljevala po blatni zemlji in med živalskimi iztrebki po potki po hribu navzgor (tam je bilo videti shojeno in postavljeni so bili smerokazi do kapele). Potem pa sva kar naenkrat po travniku prišla med ovce in zagledala sva cerkvico na vrhu hriba in shojeno pot do nje. Vmes na poti pa ovčke, in to koliko ovčk. In kamorkoli nama je seglo oko, same ovčke. Na paši sredi travnika. In midva. In moja spet od sreče objokana žena. Tako vse skupaj je bilo čarobno. Vmes proti vrhu hriba je tudi malo porosilo z neba, toda to naju ni ustavilo, da sva prišla do vrha hriba, kjer je bila ruševina kapele. Sama cerkvica je zelo skromna in majhna, a zato pogled, ki ga ponuja okolica, toliko bolj vzame sapo. V dolini srednjeveška vas s cerkvijo, na sosednjem hribu konjički na paši. In če bi še kdaj šel tu mimo, bi se ponovno povzpel na vrh.

Lyme Regis – mestece, znano po starodavnih fosilih

Za zaključek dneva sem izbral, da greva do obmorskega mesteca Lyme Regis. Zakaj sem izbral to mestece, še sam točno ne vem. Verjetno zato, ker je bilo na poti proti mestu, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Imela sva srečo s parkiranjem avtomobila, saj je z malega parkirišča ob obali ravno odpeljal en avto. Odpravila sva se po hribu navzgor po ulici. Moji ženi so zapirali trgovine tik pred nosom, saj je bila ura že pol štirih. Pa ravno, ko si je ogledala izložbo trgovine in je hotela vstopiti v trgovino, so zaklenili vrata. Smola. Na srečo sva vseeno našla nekaj trgovinic, ki so bile odprte do petih, in lahko sva si kupila magnetek za spomin, pomorske zastavice, ki sva jih kasneje doma obesila na vikendu na morju, in še kakšno malenkost. Na ženino srečo je bila trgovina lokalne verige z mornarsko modo Fatface še odprta, tako da sva uspešno umirila tudi tovrstne potrebe. Kasneje sva ugotovila, da je to mesto (in okolica) zelo znano po starodavnih fosilih in da so njihova najdišča v neposredni bližini mesta ter da ti fosili segajo vse do dobe, ko so živeli dinozavri (cela obala se imenuje jurska obala, Jurassic Coast). Zato se je tudi mesto pripravljalo na sejem fosilov, ki je bil planiran za vikend. Ko se je vse ostalo na ulici počasi pozaprlo, sva našla pub, ki je še bil odprt, kjer sva si privoščila zasluženo pivo. Tipičen angleški pub, s pogledom na morje. A hrane nisva mogla takoj naročiti, saj je kuhar prišel šele po šesti uri. Naročila sva si eno porcijo rakcev in si jo delila. Nisva se hotela preveč najesti, saj sva si rekla, da bova nekaj pojedla še zvečer v kraju, kjer imava hotel.

Dawlish – mestece, znano po železniški progi

Zadnja postaja za ta dan je bilo mestece Dawlish, kjer sva imela rezervirano sobo v zasebnem, majhnem hotelu The Blenheim. Ko sva prispela pred hotel, je bil zaklenjen, na vratih pa je bila telefonska številka, ki sva jo morala poklicati. V nekaj minutah se je prikazala lastnica hotela, ki je bila zelo prijazna in naju pospremila do sobe v drugem nadstropju. Soba je bila velika in je bila zasnovana kot apartma, tako da je imela tudi kuhinjski del. Razgled sva imela na mestni park na eni strani in na želežniško postajo ob obali na drugi strani. Tik ob morju mesteca Dawlish namreč teže železnica in sodeč po številnih slikah in fotografijah lokomotiv, ki so visele po stenah najinega hotela, sva sklepala, da ima tu vlak pomembno vlogo. Morda pa ne najbolj prijetne, kadar vreme ni prijazno. Najina sobica je bila nadvse simpatično opremljena, navtični dekor je bil povsod. In prvič se mi je zgodilo, da sem na voljo dobil kar tri brezžična omrežja in njihova gesla. No, o hitrosti teh brezžičnih omrežij pa raje ne bi govoril. Lastnica nama je svetovala, da lahko nekaj prigrizneva kar v gostilni poleg hotela. Ko pa sva prišla dol, sva ugotovila, da prav na ta dan (četrtek) nimajo kuharja. In kaj sedaj? Računala sva, da bova našla kaj drugega v mestecu Dawlish. A kamorkoli sva pogledala, vse je bilo zaprto. Trgovine, lokali, kavarne, restavracije. Vse po šesti uri. Našla sva le dva lokala s hitro hrano, ki pa nama nista delovala zaupanja vredna. Tudi z aplikacijo Tripadvisor si nisem mogel pomagati, ker sem lovil samo GPRS signal. Na srečo sva našla mini market, kjer sva si kupila makarone, paradižnikovo omako, jagode, tonik in gin in žena nama je pripravila romantično večerjo kar v najini hotelski sobi. Še dobro, da sva imela kuhinjo!

Preživela sva čudovit dan, morda celo enega najlepših na najini poti. S tem se strinjava oba.

Pot 6. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 5

admin Leave a comment

Titchfield Abbey, Bursledon Windmill, Netley Abbey, Southampton, Stonehenge, Salisbury Cathedral, Bournemouth

Jutro sva začela z zajtrkom v Queen’s hotelu. Ta dan sva si lahko vzela nekoliko več spanca, kar nama je obema pasalo. Ker sva prejšnji dan nakupovala, je bilo treba v avtu pospraviti vrečke in stvari, ki sva jih nakupila. Nato sva se odpravila proti Titchfield Abbey. Posest Titchfield Abbey leži čisto ob cesti in ker nisem verjel svoji navigaciji, kje je parkirno mesto, sva se že odpeljala mimo, zato sem moral obrniti avto in parkiral sem poleg velike vrtnarije. Angleži so prav posebej znani po urejenosti svojih vrtov in vrtnarijo imajo skoraj v vsaki malo večji vasi. Šele ko sva peš prišla do posesti, sem ugotovil, da bi lahko zapeljal kar skozi vrata na posest. Ruševine zgradbe bivšega samostana so čudovite in fantazirala sva, kako bi bilo fino imeti tu hiško z vrtom. Z mislimi sva odpotovala v tisti čas in ugotavljala, kje je kaj stalo v hiši. V nekdanjem samostanu si je namreč kasneje nek premožni plemič uredil svojo rezidenco.

Na poti proti Netley Abbey sva se ustavila še pri mlinu na veter Bursledon Windmill. Mlin je prečudovit in imela sva smolo, da je bil ta dan zaprt in se ni dalo ogledati notranjosti. Z veseljem bi si jo ogledal.

Pri posestvu Netley Abbey sva se hotela ustaviti le na hitro in narediti iz avta nekaj slik za spomin. A zgradba me je kar povlekla vase in začel sem jo raziskovati in se v njej prepustil lepotam preteklosti in krasnega sončnega dneva. Ugotovil sem celo, da za enimi ruševinami stojijo še druge in fotoaparat je noro škljocal. Škoda, da se ptičjega petja in vonja sena sosednjega travnika na fotkah ne da podoživeti.

Naslednja postaja je bila v mestu Southampton. Glavni razlog, da sva tu načrtovala postanek, je bila trgovina Victoria Secret v trgovskem centru Westquay. Vedela sva, da je to del večjega trgovskega centra, a sva vseeno naredila napako in parkirala v prvi garažni hiši v bližini, tako da sva bila “prisiljena” v sprehod po mestu. Med tem, ko je žena zavila v trgovino in si nakupila seksi spodnje perilo, sem jaz malo taval med trgovinicami in raziskoval trgovski center. Seveda sem našel KFC, kjer sva si nato privoščila kosilo, vmes pa opazovala, kako različni so si Angleži med seboj. Vedno z veseljem opazujem mešanico različnih ras in kultur. Ker nama je po najinem začrtanem urniku ostalo še nekaj časa, sva si šla ogledat še znameniti stari del mesta Southampton. Westquay namreč stoji v centru mesta in vrata obzidja Bargate, ki sem si jih želel ogledati, so bila le nekaj korakov stran, dol po živahni ulici, ki je namenjena pešcem, polni trgovin in lokalov. Ni bilo dovolj časa, da bi se šla potepat po tej ulici. Na poti nazaj do garaže sva si ogledala še preostanek obzidja Bargate wall. Vedela sva, da je v bližini kavarna Starbucks, vendar je žena ostala brez kave, saj se nama je mudilo naprej, proti Stonehenge.

Ko sva se peljala proti Stonehenge, mi je razbijalo srce. Nisem si mislil, da bom kdaj v življenju videl ta znameniti Stonehenge. Na TripAdvisor sva prebrala, da je dobro imeti rezervacijo termina ogleda vnaprej. Zato sva par dni prej preko interneta rezervirala svoji vstopnici za ob določeni uri. Med vožno sva bila zato kar malo živčna, ali nama bo uspelo in ali bova imela dovolj časa, ko bova enkrat tam. Nato pa prvo presenečenje. Stonehenge se od daleč vidi že s ceste, daleč na polju, povsod ograjenem z ograjo. Usmerjevalne table pa peljejo stran, v drugo smer. Zakaj*? Ha, zato, ker peljejo na ogromno parkirišče za obiskovalce, od koder maso turistov nato do kamnov na polju peljejo posebni avtobusi. Še samo, še malo. Oba nestrpna, da vidiva to kreacijo in se soočiva s tisoče let staro zgodovino naših prednikov. Parkirava avto, se oboroživa s fotoaparati. Pet sva jih vzela sabo, če štejemo še tiste na mobitelu. To bo sedaj treba poslikat z vseh zornih kotov 🙂 in takoj poslat po socialnih medijih domov in prijateljem. V centru za obiskovalce sva imela srečo in ker za naju, ki sva imela vnaprej rezervirane karte, ni bilo gužve, sva praktično takoj stala v vrsti za avtobus. Potem pa vau. Res vau. Kakšen pogled. Impozantno. Škoda le, da se kamnov ne moreš dotakniti in priti v neposredno bližino. Kar pa je sicer razumljivo glede na število obiskovalcev. Med krožnim obhodom in fotografiranjem naju je narava obdarila še z angleškim vremenom. Z neba se je namreč iz sončnega vremena v minuti vsula toča, zapihal je leden veter. Prednost tega je bila, da je veter razpihal večino glasne francoske mularije, ki so bili na šolski ekskurziji, in Azijcev, ki so nama delali konkurenco s fotoaparati. Po nekaj minutah se je začelo nebo jasniti. Tudi midva sva se vrnila v center za obiskovalce, kjer sva si privoščila toplo kavo in se okrepčala ter pogrela zanohtane roke. Pred odhodom naprej še obisk trgovinice s spominki, po magnet za na hladilnik spominov in zapestnico iz črnih kamnov za ženo in uspešen preboj do blagajne v nepregledni gneči turistov. Priznam, da me je Stonehenge očaral in vzel vso sapo, ko res v živo vidiš čudo narave in se zaveš svoje majhnosti in se zamisliš, kako in kdaj je bilo to res postavljeno in kdo je to naredil.

Pot naju je vodila nazaj do mesta Salisbury, ker sva si hotela ogledati slavno katedralo Salisbury Cathedral. Parkirala sva kar v parkirni hiši nakupovalnega centra Old George Mall. Ker sva prišla ravno, ko so že zapirali trgovine, je bilo mestece Salisbury že mirno. Sprehodila sva se mimo nekaj zanimivih trgovin, pa so ženi prav pred nosom zaklenili vrata. Na podeželju v Angliji se trgovine zapirajo med 16:30 in 17h. Na ulicah ni bilo videti veliko ljudi. Pred katedralo je ogromen travnik, tako da nama je cerkev še bolj padla v oko in prikazala se nama je v vsej svoji veličini. Ogromna in prelepa katedrala. Ravno so imeli mašo, ko sva vstopila v cerkev, in ogledala sva si tudi notranjost. V notranjosti je veliko sarkofagov, kjer so pokopani kardinali. V katedrali je možno tudi videti najstarejšo še delujočo uro na svetu iz leta 1386 – ura v katedrali Salisbury. Koliko zgodovine je že tiktakala. Človek se kar zamisli.

Pogled iz okna hotela

Bila sva že tako utrujena, da sva se nato le še odpeljala do obale, do mesta Bournemouth, kjer sva se nastanila v hotelu Marsham Court Hotel. Hotelček je majhen in stoji na hribčku nad plažo, tako da imajo nekatere sobe pogled na morje. Sobo sva imela z razgledom na morje in skozi okno sva lahko videla mestni vrtiljak, ki je bil le par minut hoje od najinega hotela. Kljub temu, da sva bila oba utrujena, sem izsilil sprehod pred večerjo. Takoj pod hotelom je bila sprehajalna pot ob obali, ki je vodila do plaže Bournemouth Beach. Ko sva prišla do pomola in vrtiljaka, se nama je odprl razgled na plažo, kjer pa ni bilo veliko ljudi. Morda jih niti na prste obeh rok ne bi mogel prešteti. Plaža pa….mivka, kamor ti oko seže, ob cestici vzdolž plaže pa angleške tipične obalne lesene in barvite hišice. In v Bornemouthu sva končno uspela priti na pomol. Bilo je posebno doživetje, vsaj zame, ki sem takšne pomole večkrat videl v kakšnih ameriških filmih, nikoli pa še nisem bil na kakem. V glavi se mi je zavrtelo nešteto odlomov iz filmov, kjer je bil takšen pomol v kadru. Žal je bilo vse že zaprto, a vsaj sprehodila sva se lahko.

Pred spanjem je bilo treba še nekaj pojesti in odpravila sva se skozi skoraj opustošen park do prve mestne ulice nad parkom, kjer se je vsaj malo dogajalo. Nekaj lokalov je bilo odprtih in s pomočjo TripAdvisorja sva našla restavracijo Frankie & Benny’s. Navzven restavracija ni bila videti nič posebnega in izkazalo se je, da hrana niti ni bila ne vem kaj okusna, a res se nama ni dalo iskati drugih restavracij po mestu, ki je delovalo mrtvo, midva pa lačna in utrujena. Naročila sva ameriški krožnik za dva, pojedla in se še enkrat sprehodila po mestu nazaj do hotela, spat.

Tak je bil najin peti dan.

Pot 5. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 4

admin Leave a comment

Arundel, Boxgrove, Goodwood, Chichester, Portsmouth

Jutro sva začela z zajtrkom v hotelski sobi. Piknik košara, ki nama jo je lastnica pripravila za zajtrk, je bila polna dobrot in kar imelo me je, da bi jo zagrabil in se odpravil zajtrkovat na plažo, toda čakal naju je nadvse pester dan. Na poti iz Brightona sva se ob cesti morala ustaviti, saj sva zagledala njihove tipične hiške ob plaži. V res čudovitem sončnem in toplem jutru (po prepihanem večeru) sva naredila nekaj fotografij teh pisanih hišk, ki jih lastniki poleti uporabljajo za shranjevanje svojih plažnih pripomočkov in kot zavetje pred soncem. Te barvite hiške so prav značilnost južne obale Anglije.

Prvi na spisku za četrti dan je bil ogled Arundel Castle. In kar vedel sem, da se bo ponovno zgodilo, da bova pred grad prispela prezgodaj, da bi si ga lahko ogledala, saj ga odpirajo šele ob 10h, midva pa sva bila v mestecu Arundel že nekaj po 9. uri. In res je bilo tako. Ko sva vstopila skozi vhodna vrata (in se poskušala neopazno splaziti mimo vratarja, ker sva se delala, da table, kjer piše “closed” ne vidiva), naju je varnostnik opozoril, da se posest odpira za obiskovalce šele ob 10h. Zato sva si vzela trenutek, da sva se pa malo sprehodila po mestecu, ki je nadvse simpatično. Mestece je bilo v zgodnjem jutru še zelo mirno, tu pa tam se je kdo sprehajal, večinoma lastniki psov. Sprehodila sva se do obzidja gradu Arundel, tako da sem ga lahko vsaj od daleč videl in slikal.

Naslednja postaja je bila Boxgrove Priory. Priznam, da je bilo treba malo zaviti dol z avtoceste, vendar se je splačalo videti, kar je ostalo od Boxgrove Priory. Kakšna tišina je bila tu. Vse skupaj nič posebnega, a v meni je pričaralo čarobnost tistega časa. Vstopil sem v notranjost in preplašil golobe, ki so tu gnezdili. Sonce, sveže pokošena trava, petje ptic in ogled ruševin bivšega samostana. Lepo.

Seveda se je bilo treba ustaviti tudi v dirkališču  Goodwood Circuit, ki je bilo najina naslednja postaja na poti. Škoda je, da se v tistem trenutku ni nič dogajalo. Baje pa je luštno videti, ko se organizira tekmo s starodobniki. Kako bi se zapeljal s kakšno staro formulo 1 po tej 3,8 km dolgi stezi in se vrnil v 50. oziroma 60. leta prejšnjega stoletja. Dirkalna steza je tu že od leta 1948 in po njej se podijo tako štirikolesniki kot tudi dvokolesniki.

V bližini Goodwood je mesto Chichester, kamor sva se pripeljala na parkirišče v bližini katedrale Chichester Cathedral. Imela sva sprva nekaj težav, ker nisva imela drobiža za plačilo parkirnine, nato pa sva se odpravila proti cerkvi. Pot naju je vodila skozi park in v kratkih rokavih me je zeblo. Vse je sprva izgledalo tako dolgočasno, da sem samo čakal, kdaj bo žena rekla, da se vrneva do avta. Ko pa sva prispela do katedrale Chichester, naju je presenetila njena lepota in grandioznost. Kakšna cerkev! In takoj za cerkvijo se nama je odprt del mesteca, ki je namenjen le za pešče. In kako luštkano angleško mestece. Na obeh straneh male trgovinice, ki so kar vabile v svojo notranjost s prikupnimi izložbami. V središču peš cone na sredi križišča stoji Chichester Cross, ki je nadvse zanimiva struktura. Po ulicah sva nadaljevala proti avtu in seveda je moja žena morala zaviti v eno od trgovinic in si nekaj malega kupiti za spomin.

 

 

Naprej sva se odpeljala do Warblington Castle, ki sva ga komajda našla. Videla sva ga le iz avta, saj ga obdajajo neka gospodarska poslopja in hlevi. Je pa v neposredni bližini zelo majhna cerkvica z  grobovi, ki so tam že stoletja dolgo.

Naredil se je prelep sončen dan in kot bi vedel vnaprej, sem že med planiranjem potovanja doma naredil plan, da se ustaviva ob plaži Eastney Beach v Southsea Beach Cafe. Gre za prijeten lokalček ob plaži s pogledom na morje. Videl sem celo enega človeka plavati v tem mrzlem morju. Koliko stopinj je imelo takrat morje, raje ne vem. Iz lokalčka se je je videl tudi mestni pomol, imenovan South Parade Pier. Okrepčala sva se s pijačo in pečenim krompirčkom, vmes pa opazovala, kako se pasji sprehajalci s svojimi psmi igrajo po plaži. Kaj bi Smuk in Agor tu uživala. Agorju bi se kar zmešalo, ker bi lahko bil v vodi ves čas. Čez cesto nasproti lokala se nahaja Canoe Lake, kjer sva opazovala labode in račke, kako se igrajo na jezeru.

Le par minut naprej ob obali na obrobju mesta Portsmouth pa stoji Southsea Castle oziroma Chaderton Castle, ki je bil zgrajen leta 1544. Poleg njega se nahaja muzej druge svetovne vojne D-Day, na drugi strani parkirišča pa se nahaja tudi mestni akvarij Blue Reef Aquarium Portsmouth. Ne eno ne drugo ni bil plan, da si ogledava, sva si pa vzela čas, da sva v parku ob obali pojedla sendviča in se malo okrepila. V daljavi pa se je že videl Spinnaker Tower, znamenitost mesta, njihov razgledni stolp.

Samo čez park, pa se je bil tam že najin hotel The Queens Hotel, kjer sva prespala to noč. Parkirno mesto pred hotelom je bilo dovolj veliko, da sva brez problemov parkirala. Dobila sva sobo s pogledom na park, v ozadju pa  morje. V parku je druščina pa igrala kriket. Šport, ki ga pač ne razumem 🙂 Iz sobe se je videl tudi zabaviščni pomol Clarence Pier. Hotel je bil ogromen in bil je res čudovit. V hotelu sva se osvežila in hitro odpravila naprej. Čakale so naju ladje.

 

Najin naslednji stop je bil parking v bližini ladje HMS Warrior, v okolici pa tudi kar nekaj muzejev, povezanih s pomorstvom in razstavljenih nekaj zelo zanimivih ladij. HMS Warrior sva lahko videla le od zunaj, pa še to bolj slabo, saj je bilo videti, da jo obnavljajo. Pri vhodu v območje muzejev sva kar hitro ugotovila, da je tu ogromno za videti, na voljo pa sva imela le dobri dve uri. Če bi si hotela vse ogledati, bi lahko ostala kar cel dan. Zato so nama svetovali, da naj si ogledava le ladjo HMS Victory in nekaj pripadajočih muzejev. Za muzej Mary Rose Museum žal nisva imela dovolj časa. Ko sem prišel do ladje HMS Victory, sem se hitro zavedel njene veličine. Gre za kraljevo ladjo s 104 topovi, na kateri je svojo zadnjo in odločilno bitko vodil lord Nelson. Vzela sva avdio vodiča in se odpravila na ogled. Avdio vodič se je izkazal za zelo koristnega, sak naju je usmerjeno vodil po ladji in opisoval njene značilnosti, hkrati pa tudi zadnjo bitko, v kateri je umrl lord Nelson. Prav vživel sem se v tisti čas in kar malo presenečen sem bil, da je bilo manj ljudi na ladji, kot sem si predstavljal. Zanimivo je tudi videti, kje so pomorščaki spali in kako so preživljali dneve na ladji. Še jaz, ki načeloma veljam za majhnega človeka, sem imel na ladji kar precej težav z višino stropa. Ogled sva nato nadaljevala skozi tri muzeje, ki so pripadali h vstopnici. Nekaj stvari je bilo kar zanimivih. Na koncu pa sva prispela v trgovino, kjer so prodajali spominke in ostale pomorske pripomočke. Če bi bilo po ženino, vsega, kar bi tam lahko kupila, niti v kovček ne bi spravila, ampak par spominkov pa sva si vseeno privoščila, da naju bodo na Krku spominjali na najin angleški roadtrip.

V neposredni bližini muzeja se je nahajal tudi shopping outlet Gunwharf Quays, ki je bil odprt kar do 20h. Veselje za ženo, skoraj dve uri sva imela časa. Imela sva celo dovolj časa, da sva se okrepčala v eni od tamkajšnjih restavracij, odločila sva se za pico v Pizza Express. Povprečna pica, umazan lokal (miza zraven naju je bila polna umazane posode, ostanki hrane po tleh, natakarji pa so se mirno sprehajali mimo), počasna postrežba, angleške cene. Z eno besedo, bolje bi jo verjetno odnesla v sosednjem lokalu s hamburgerji in hitro prehrano.

Potem je seveda moja žena morala iti v shopping po outletu. Navdušena je bila nad izbiro znamk (Ralph Lauren, Michael Kors, Ted Baker idr.). Jaz pa sem se med tem odpravil malo naokoli. Trgovski center stoji ob pristanišču Portsmouth. Tu pa tudi stoji Spinnaker Tower. Žal je bil že zaprt, tako da na stolp in razgledno točko nisva mogla. Ob trgovskem centru se nahajata kipa dveh ladij in sicer HMS Marlborough in HMS Vernon. Ker je žena še vedno nakupovala, sem tudi sam šel malo po trgovinah, ko sem si do konca ogledal okolico. To pa se zgodi, če žena predolgo nakupuje. In tudi kar uspešen sem bil 🙂

Na poti proti hotelu sva se ustavila še ob zabaviščnem pomolu Clarence Pier. Veliko stvari je bilo že zaprtih, vendar je bilo ravno še dovolj časa, da sva lahko zavila v eno od igralnic in obudila spomine, ko smo kot majhni na morju hodili v lunapark in se zabavali ob igralnih avtomatih. Tina je uspela s kovančki priigrati celo malo plastično igračko, ki nama sedaj “krasi” polico v kuhinji na morju. Kar kmalu so naju vrgli ven, saj so zapirali. Odpravila sva se proti hotelu. Obvezen angleški čaj za ženo, prebiranje mejlov in spat.

 

 

 

Pot 4. dan:

 

Road Trip – Južna Anglija – dan 3

admin Leave a comment

Battle, Pevensey, Seven Sisters Cliffs, Beachy Head, Lewes, Brighton

Dan sva začela z dobrim zajtrkom v hotelu Bell In Ticehurst. Kljub temu, da sva bila v jedilnici malo pred uradnim začetkom zajtrka, so naju zelo prijazno sprejeli in lepo postregli. Že večerjala sva v njihovi restavraciji, pri dnevni svetlobi in ob vonjavah pripravljanja zajtrka pa nama je ob domiselnem ambientu kar jemalo dih. Toda treba je bilo iti na pot proti novim dogodivščinam, planiranim za ta dan.

Prvi na spisku je bil Bodiam Castle. Ko sva prispela do posestva, kjer se grad nahaja, sva prišla pred zaprta vrata. Vedel sem, da se odpre nekoliko kasneje (10:30), a sem vseeno upal, da bom lahko grad videl vsaj od zunaj in da bom vsaj lahko naredi kakšne lepe slike. Če bi prej vedel, da bom ostal praznik rok, ne bi tako zgodaj vstal in tako hitel na zajtrku.

Battle Abbey

Odpravila sva se naprej v mestece Battle, kjer sva parkirala v neposredni bližini Battle Abbey. Tudi tu sva bila nekoliko prezgodnja in sva prišla pred 10h, ko se Battle Abbey odpre, zato sva se malo potepala po tem mestecu in poiskala kavarno. Tudi nekatere trgovinice s spominki so bile odprte. Ko se je posest odprla, sva lahko vstopila v Battle Abbey. Seveda nisva brala opozorilnih tabel in sva sprva zašla na privatno zemljišče kolidža. Hitro so naju opozorili in napotili na makadamsko pot, ki je vodila ob obzidju in nato mimo graščine in ostankov ruševin nekdanje cerkve. Še vedno se vidi, kako je bila čudovita, kljub temu, da je skoraj porušena in v njej raste trava. Ob poti so ves čas nameščene table, ki opisujejo bitko, ki se je tu dogajala leta 1066 (odtod tudi ime Battle). Pot vodi tudi čez čudovit vrt in labirint iz žive meje.

Ko sva se vrnila do avta, sva na levi strani najinega avta opazila par prask od vej, ki so nastale prejšnji dan med vožnjo po ozkih angleških cestah, ki jih ob strani omejuje visoka žica meja, jaz pa še nisem bil vajen širine avta in me je medel občutek orientacije v prostoru, ko sem sedel na desni strani. Priznam, da sem bil sam nase nekoliko jezen. Ampak sklenila sva, da naju to ne bo ustavilo in na prvi bencinski črpalki bova kupila polirno pasto.

Pevensey Castle

Le 15 minut vožnje z avtom kasneje sva že bila pri Pevensey Castle. Ko sva vstopila na posest tega gradu, je vse skupaj izgledalo zelo zapuščeno. No, ne zapuščeno, ampak prazno, razen naju dveh sta bila na tem posestvu le še dva sprehajalca psov in to je bilo to. Ker je bilo tako vse mirno, sva sprva menila, da so ruševine gradu, ki ga iščeva, verjetno mogočnejše in malo naprej, tako da sva prehodila celo posest, dokler nisva ugotovila, da sva vendarle že šla mimo gradu, zato sva se vrnila proti njemu. Lahko rečem, da sva bila skoraj edina v tem gradu. No, kar je ostalo od njega, saj je večinoma ostalo le obzidje in en stolp, v katerem je razstava o gradu. Je pa na tleh še vedno vidno, kje je stala cerkvica in kje je bil vodnjak. Ob vhodu so naju tudi opozorili, da so nekateri kletni prostori pod vodo, zato naj ne hodiva tja. Presenetila me je to, da je bilo po opisu to trgovska postaja in da je v bližini morje. Morje? Jaz ga nisem nikjer videl. Šele, ko sva se odpeljala stran od gradu, sem v daljavi zagledal morje.

Da bi pot nadaljevala ob morju, sem splaniral, da naju pot vodi mimo stolpa Martello Tower. Ni mi bilo žal, saj sva pot nadaljevala res ob obali in se tako peljala skozi mesto Eastbourne. Uau, kakšno mestece. Tako nama je bilo všeč, da sem ustavil avto ob cesti, da sva si lahko vzela par minut za uživanje ob pogledu na to obalno mestece. In kakšne lepe bele zgradbe. Če bi imel čas, bi se definitivno ustavil tu za kakšno urico in se sprehodil ob morju. Ali pa preživel kratke počitnice v enem od hotelčkov ob obali.

Pot naju je nato vodila naprej proti hribom in klifom Beachy Head. Ko sva prispela na vrh, se mi je zdelo, kot da sva nekje na nekem drugem koncu sveta. Sploh ne znam opisati tega čudovitega občutka. Pihalo je. V daljavi se je videlo, kako v Brightonu verjetno pada dež. Tu pa je bil mir, slišalo se je le bučanje vetra in tu in tam oglašanje galebov. Trava in grmičevje se je upogibalo pod vetrom, na nebu pa so elegantno jadrale ptice. Ko si se ozrl naokoli, si videl morje pod pečinami na eni strani, na drugi strani pa prostrane poljane in v daljavi številne ovce in krave na paši. Ustavila sva se ob cestici in se sprehodila do roba klifa nad morjem. Kakšen pogled. Srečo sva imela, da se je s hriba, kjer sva si izbrala svojo razgledno točko, dalo videti tudi svetilnik, ki je stal ob morju. Na travi malo strani od roba klifa sva si privoščila kosilo (sendvič) na eni od klopic in uživala v pogledu na to pokrajino. Če tukaj človek ne more najti svojega notranjega miru, potem res ne vem, kje lahko. V daljavi pa sva videla tudi Seven Sisters Cliffs, vendar se ob razgledni točki nisva ustavila, saj sva bila že pošteno prezebla in prepihana, hotela pa sva tudi ubežati deževnim oblakom, ki so naju pričakovali naprej na najini poti do Brightona.

Plan je bil, da se na poti do Brightona ustaviva še pri Lewes Castle, vendar sva ugotovila, da nama bo zmanjkalo časa in sva pot raje kar nadaljevala.

Popoldan sva prispela v mesto Brighton, od katerega sva imela kar velika pričakovanja, ki pa se na koncu niso uresničila. Signal nama je dal galeb, ki se nama je usral na sredino sprednjega vetrobranskega stekla 🙂 Poiskala sva mali družinski hotel Five v predelu Kent Town, ki sva ga imela rezerviranega za tisto noč v Brightonu. Problem se je pojavil s parkiranjem, saj ob hotelu tisti hip ni bilo nobenega javnega parkirnega mesta na voljo. Jaz sem že naredil nekaj krogov okoli hotela po enosmernih ulicah, ki so bile komaj dovolj široke za en avto, nato pa sva se odločila, da oddava vsaj kovčke pred hotelom, nato pa poiščeva parkirno mesto. Med tem ko je žena spraševala, kje se da še parkirati, se je spraznilo parkirno mesto skoraj pred hotelom. Naredil sem prekršek (verjetno pa ne samo enega), da sem hitro parkiral na to prosto mesto. Probleme sva imela tudi s plačilom parkirnine, vendar na koncu tudi to uspela urediti in pohajanje se je lahko začelo.

Hotelček Five ima le par sob, ki pa so lepo urejene. Imela sva sobo z vogalnim oknom v sobi, s katerega sva imela pogled na morje. Soba je bila velika, s kopalnico, opremljena v mornarskem stilu. Na stenah so visele slike s hišicami, ki jih imajo tu na plaži.

Trenutek za čaj v Royal Pavilion

Veliko časa ni bilo, da bi lahko počivala, saj sva imela plan, da si greva ogledati Royal Pavilion, dokler je bil še odprt. Royal Pavilion je veljal nekoč za kraljevo rezidenco, ki pa je bil nato prodan mestu in sedaj je v njem muzej. Kakšna arhitektura. Od zunaj vsa v indijskem stilu, od znotraj vsa azijskem stilu. Kar nekako meni ne paše v Anglijo, toda če se poglobiš v zgodovino, kaj kmalu ugotoviš, zakaj je tako. Sobane v notranjosti so prečudovite, razkošne. Seveda sva izkoristila priliko, da sva se ustavila v čajnici na pravi “cream tea” ali kakor v Angliji pravijo Devon cream tea ali Cornish cream tea. Kombinacija kolačkov z rozinami (scones), strjene smetane (clotted cream) in marmelade in seveda črnega čaja. In to v sobanah, kjer so se nekoč sprehajali kralji (v resnici je v prostoru, kjer je sedaj čajnica, nekoč bivala kraljeva ljubica). Royal Pavilion si je nujno ogledati.

Pogled iz British Airways i360

Ko sva končala z ogledom kraljeve palače, je zunaj začelo precej pihati. Nase sva navlekla vse, kar sva imela v nahrbtniku, pa še vedno naju je prepihalo. Odpravila sva se peš do razglednega stolpa British Airways i360. Zdelo se mi je, da zelo dolgo hodiva, saj je veter pihal direkt v naju in ni bilo luštno hoditi proti vetru, hkrati pa biti ves premražen. Imela sva srečo, da sva ujela zanjo uradno vožnjo (17:30), saj je bila naslednja vožnja rezervirana za neko skupino. Tino je bilo strah, ker je vedela, da se bova dvignila na višino 138 m. Ko pa sva vstopila v notranjost steklene kupole British Airways i360, jo je strah minil. Kupola se je počasi dvigala in omogočala čudovit pogled na Brighton in okolico. Videti se je dalo celo klife sedmih sester (Seven Sisters Cliffs). Škoda le, da je bilo nebo oblačno, saj bi bil verjetno ob sončnem vremenu razgled še bolj veličasten. Na eni strani celo mesto Brighton, na drugi strani pa širno morje.

Ostalo nama je še malo časa, da si ogledava mesto, morda skočiva še v kakšno trgovino. Odpravila sva se proti shopping centru, ko pa sva prispela do tja, sva ugotovila, da se vse trgovine zaprejo že ob 18h. Sprehodila sva se čez The Lanes, vendar so bile tudi tu trgovine že zaprte in sva lahko le pokukala v izložbe.  Edini nakup, ki nama je uspel, je bil v drogeriji Boots, ki se nahaj v bližini, Jubilee Clock Tower, kjer je žena poiskala nekaj stvari, ki sva jih potrebovala za na pot in za domov. To, da je povsod v Angliji ob 18h že vse zaprto, naju je kar neprijetno presenetilo. Mesto se je umirilo in v ozkih ulicah, ki so zaprte za promet, se je sprehajala le še peščica ljudi, verjetno tavajočih turistov in mladine. Med tavanjem po The Lanes sva iskala, kje bi lahko kaj pojedla in po naključju sva prišla do italijanske restavracije ASK Italian. Naročil sem si testenine, ki pa niso bile nič posebnega. Čisto povprečne testenine in po mojem okusu ne dovolj slane. Bil pa sem žejen, dehidriran in koleno me je že bolelo.

Ko je Brighton Pier zaprt, ti pa si žejen

Ko sva se okrepila, je bil plan, da se odpraviva do pomola West Pier, da spijeva vsaj eno pivo. Mene je sicer mikalo, da bi šla še do North Laine kjer bi lahko poslikal grafite, ki so značilni za Brighton, vendar sva bila že oba utrujena in sva se raje namenila do Pier na zasluženo pivo. Doživela sva veliko razočaranje, Pier je bil je zaprt. Zaprli so ga že ob 18h. Ostala sva brez pira na Pieru 🙁 Žejna sva odšla proti hotelu in po poti žalostno iskala kak lokal, kjer bi si lahko privoščila en pint piva.

V hotelski sobi pa naju je že čakala košara z zajtrkom za naslednje jutro, ko bo spet treba zgodaj vstati in naprej na pot. Moram priznati, je bilo zelo luštkano pripravljeno, žena pa je bila navdušena nad šalicami Cath Kidston, v katerih si je pripravila angleški čaj.

Pot 3. dan:

 

Road Trip – Južna Anglija – dan 2

admin Leave a comment

Canterbury, Deal, Walmer, White Cliffs, Dover, Dymchurch, Ticehurst

Dan se je začel dokaj zgodaj, saj je bil plan, da sva v mestu Canterbury že okoli 9h zjutraj. Na srečo od hotela do mesta ni bilo daleč. Parkiral sem v bližini Westgate towers, ki stojijo tam že od leta 1380. Iz avta sva stopila vsa navdušena, saj sva bila oba v pričakovanju dogodivščin, pa tudi samo mestece je na prvi pogled izgledalo zelo zanimivo. Ko sva stopila skozi ta mogočna vrata, skozi katera so nekoč ljudje (vitezi in princeske v najini domišljiji) prijahali s konji, sva zagledala tlakovano cestico, ob kateri so bile na obeh straneh nizke hišice, vsaka drugačna od prve, v pritličju pa je ponujala neko trgovinico ali neko obrt. Človek bi se kar usedel in opazoval te raznolike hišice. Seveda je moj fotoaparat začel klikati kot nor. Na žalost s fotoaparatom nikoli ne moreš ujeti prikupnosti mesteca. To ostane v spominu. Sprehodila sva se po mestecu, ki je še spalo, kljub temu da je bila ura že 9h zjutraj. Pot naju je vodila do Grayfriars Chapel, poleg te cerkvice pa je lep in zelen park, skozi katerega teče potoček. Poiskala sva ostanke gradu Canterbury, kar ga je še ostalo. Okoli mesteca se vije tudi obzidje iz tistega časa, Canterbury City Walls. Seveda nisva mogla mimo katedrale Canterbury, ki pa je bila žal zaprta in so jo tudi obnavljali. Seveda sva tu že kupila pri magnetek za na hladilnik. Brez tega pri meni enostavno ne gre. Ko sva se začela vračati proti avtu, je mesto že oživelo. Na ulicah je bilo polno ljudi, ki so hiteli po svojih jutranjih opravkih in se niso zavedali prikupnosti svojega malega mesteca.

Naslednja postaja je bila Deal castle. Gradek, ki se nahaja v neposredni bližini plaže, ob kateri so se ljudje sprehajali s svojimi otroki in pasjimi prijatelji. Na nebu je bilo sonce in kar zamikalo me je, da bi se usedel ob plaži. Morda pa celo namočil noge v morje. Žal nama tega najin začrtan plan ni dopuščal. Deal castle je trdnjava, ki izhaja iz 16. stoletja in je prav zanimive oblike; če bi ga pogledali iz zraka, je sestavljen iz šestih krogov, si so simetrično porazdeljeni okoli središčne točke. V sami trdnjavi ni veliko videti, a ponuja čudovit razgled na plažo in je tudi popolnoma ohranjen.

Zelo blizu, malo naprej ob obali, se nahaja tudi Walmer castle, s podobno obliko, le da je ta sestavljen iz štirih krogov. Skoraj sva se zapeljala mimo vhoda v posest. Ob parkirišču so se pasle ovčke. Vhod v grad je speljan skozi prisrčno trgovino s spominki, kjer bi lahko, če bi mogel, kupil cel kup angleško stilske šare za na vrt in dvorišče. V prvem nadstropju gradu je terasa, kjer so stoli, da se nanje vsedeš, oddahneš in opazuješ obalo. Tam bi lahko samo sedel in užival v razgledu na morje, ki je valovilo in šumelo. Pet minut sva si vzela. Še danes pred sabo vidim in slišim morje od tam 🙂 Zadaj za gradom je velik park, kjer si lahko prav po angleško privoščiš piknik. Ker je bila nedelja, sva res videla družine, ki so prišle s košarami s hrano za piknik.

Pot sva nato nadaljevala do parkirišča St Margaret’s Bay, pod skalami White Cliffs of Dover. Gre za čudovite bele skale. Česa takega ob jadranski obali ni možno videti. Stal sem pod skalami, gledal in se čudil, česa vsega je narava zmožna in se spraševal, kako je to nastalo. V višino naj bi ti klifi segali tudi več 100 m nad morjem. Ob parkirišču je bila restavracija The Coastguard, kjer sva si hotela privoščiti prvo kosilo v Angliji. Toda po večminutnem čakanju ni bilo na spregled nikogar, ki bi naju postregel ali pa vsaj prinesel jedilni list, zato sva se odločila, da preskočiva kosilo v tej restavraciji in pot nadaljujeva proti Dover Castle.

Preden pa sva prišla do Dover Castle, sva se morala voziti po ozki podeželski cesti, kjer sva srečala kolono turističnih kolesarjev. Cesta polna ovinkov, kolesarjev, jaz pa prvi dan po levi strani ceste. Kar nikakor jih nisem mogel prehiteti. Bal sem se prehitevati, kako bom odreagiral, če bo z nasprotne strani prišlo kakšno vozilo, jaz in prestave na narobni strani pa še nismo postali najboljši prijatelji.

Ko sva prispela do Dover Castle, so nama pri vhodu povedali, da je gneča (ja, nedelja je bila in zunaj krasno sonce) in naj peljeva do konca in potem najdeva prosto parkirno mesto. No, še tega mi treba, da se bom zafrkaval parkirati avto. Pa ni bilo problemov. Parkirno mesto sem takoj našel in ni bilo edino, ki je bilo na voljo. Dover Castle pa, uau, kakšna posest! Presenetila me je velikost. Ko sva izstopila iz avta, sploh nisva vedela, v katero smer naj greva. Za zgradbo, pred katero sva parkirala avto, sva našla informativno točko, kjer so prodajali vstopnice in nama pokazali, kaj vse lahko vidiva. Veliko preveč za uro in pol, ki sem jo planiral za tale grad. Sploh si nisem predstavljal, kako velik je. Zato sva se odločila, da si ogledava le grad in srednjeveške ostanke, izpustiva pa spomenike in podzemne rove iz časa druge svetovne vojne. Definitivno bi na tem gradu lahko preživel vsaj pol dneva, če ne cel dan. Povzpela sva se tudi na vrh stolpa, od koder se nama je odprl prečudovit razgled na mesto Dover, na njegovo veliko pristanišče in trajekte, ki sem večinoma prihajajo iz Francije, dalo pa se je tudi videti bele klife, pod katerimi sva stala par ur pred tem. Čez morje se je dalo videti celo obrise obale Francije, saj je bilo jasno vreme.

Sklenila sva, da se se vrneva na točko, ki sva jo videla na poti  do Dover gradu, kjer je visela tabla parka White Cliffs. Tokrat sva lahko White Cliffs opazovala s hriba navzdol, s čudovitim razgledom na bele skale. Človek bi kar stal tam in gledal. Na žalost naju je čas dohiteval in ni bilo časa, da bi se po vrhu hriba sprehodila do svetilnika. Potrebovala bi vsaj še kako urico do svetilnika in nazaj. Škoda.

Postala sva že precej lačna in pot naju je sedaj vodila do plaže Dymchurch Beach. Kakšna plaža. Kamor koli ti oko seže, sama mivka. Kakor v Klimnu,  samo, da je to veliko, veliko večje in precej bolj urejeno. Ob plaži je speljana kolesarska pot in zavidam vsem tistim domačinom, ki lahko zvečer kolesarijo ob plaži in uživajo ob šumenju morja. Bila sva že precej lačna in zavila sva v pub Ocean Inn in si privoščila prvi fish & chips na najinem potovanju. O, kako je pasalo. Tisti ta pravi fish & chips.

Naslednja postaja je bil grad Camber castle. Bil je na najini poti proti prvemu hotelu, kjer bova prespala. Vozila sva se, kot naju je vodila navigacija, ki je naenkrat sredi ceste povedala, da je najina destinacija na levi strani. In res je bil grad viden na levi strani za visokim grmovjem, toda nikjer ni bilo videti, kje bi se lahko ustavila oziroma približala ostankom gradu. Ker sva bila že precej utrujena, se nama ni dalo iskati, kje bi se lahko ustavila, zato sva pot nadaljevala do hotela Bell In Ticehurst.

Skoraj sva se peljala mimo hotela Bell In Ticehurst. Zaključil sem vožnjo, tokrat prvi cel dan po levi strani. Hotelček Bell In Ticehurst naju je prijetno presenetil. Gre za sobe, ki so nad restavracijo in pubom. Sobice, ki sva jo dobila, mislim, da nikoli ne bova pozabila. Tla so bila postrani, tako da sem moral kovček loviti po sobi, ker se je kar sam odpeljal. Soba je bila idilično angleško opremljena, pravi žena. Z veliko težavo sem preprečil, da ni z nama naprej odpotovala nočna lučka v obliki psa, ki je bila na delovni mizi 🙂 Na sredi sobe je bilo steblo drevesa, ki je segal od tal do stropa, in je služil kot obešalnik za luč, v kopalnici pa naju je čakala samostoječa bakrena kad. Kakšen užitek je bilo po večerji (jedla sva odlično, spodaj v pubu) vanjo natočiti vodo in se z utrujenim telesom potopiti v skoraj vročo vodo in z mislimi  ponovno podoživeti celoten dan, ki je bil za nama…

Pot 2. dan:

 

Road Trip – Južna Anglija – dan 1

admin Leave a comment

London Stansted, Ramsgate

Popotovanje po južni Angliji se je začelo s pristankom na letališču London Stansted pozno zvečer. Celo pot na letalu nikakor nisem mogel malce zadremati. Razlog bi lahko bila utrujenost od fantovščine, ki sem jo imel prejšnji večer, ali pa živčnost, kako bo, ko bova prispela v Anglijo. Bo vse potekalo gladko, bova našla rent-a-car, kako bo voziti po levi strani?

Po pristanku letala s pospešenim tempom hitiva proti okencem, kjer so pregledali najina potna lista. Priznam, da sem se bal, da bo večja gneča in da se bova tam nekaj časa dlje zadržala, saj me je skrbelo, ali naju bodo pri rent-a-car res počakali za prevzem avta, saj je bila že skoraj polnoč. Tako sva hitela, da očitno nisva pazila na table, ki bi naju pravilno usmerile. Prišla sva sicer do postajališča za avtobuse, toda tu nisva našla avtobusa, ki bi naju popeljal do Europcar, ki se je nahajal v Rental Car Village. Malo sva postala panična. Ko sem si pomagal z Google maps na telefonu, mi je pokazalo, da sva od Europcar oddaljena nekaj več kot kilometer hoje. Ne bi bilo nama ravno zabavno ponoči hoditi naokoli s kovčki in prehoditi takšno razdaljo z vso najino robo. Na srečo sva našla nekoga, ki naju je kljub tako pozni uri usmeril pravilno. Le eno nadstropje bi morala iti višje in tam naju je čakal avtobus do Rental Car Village.

Skoraj vse ostala podjetja so že imela zaprte pisarne. Pri Europcar pa so bili na srečo še odprti. Zelo hitro je šlo. Pričakovala sva več birokracije, morda sva tega navajena iz Slovenije. Dobila sva ključe v roke, podpisala dokumente in se napotila proti avtu. Na parkirišču nisva nikjer videla najinega avta Fiat 500L, ki sva ga rezervirala preko interneta. Zato sem preko daljinca za avto odklenil vrata in po parkirišču gledal, kje so zamigale lučke. Čakaj, sem rekel ženi, to pa ni Fiat! Namesto Fiata sva dobila Opel Insignia karavan. Kakšno prijetno presenečenje. Še bolje, bova v prtljažnik lažje stlačila oba kovčka. Začele so se predpriprave za prvo vožnjo po Angliji po levi strani. Namestiti je bilo treba stojalo, ker bom imel telefon z navigacijo, ki naju bo usmerjala naslednje dni. Vžgal sem avto in sam sebi rekel: zdaj pa levo, levo, levo…

Sama vožnja prvi dan (no, v resnici prvo noč) mi ni delala večjih problemov, saj je bilo pozno ponoči, ko je bilo malo prometa in skoraj celo pot do hotela sem vozil po avtocesti. Čakalo naju je ura in pol vožnje do hotela Premier Inn Ramsgate. Spomnim se, da je bila glasba na BBC1 obupna. Hotela ni bilo težko najti, saj je bil takoj ob cesti, ko sva zavila z avtoceste. Receptor je bil kljub pozni uri, ki je bila že skoraj jutranja, zelo prijazen. Na hitro sem iz kovčka vzel samo nujne potrebščine za tuširanje in padel v posteljo zelo utrujen in zaspan. Noč bo kratka. Že čez par ur naju čaka pot naprej. Pot proti novim dogodivščinam.

 

Pot 1.dan:

 

Doživeti London v petek zvečer

admin Leave a comment

Kaj storiti, ko v London prispeš v petek zvečer in se ti ne da nič več? Najraje bi ostal v hotelu in gledal TV. Tako sem razmišljal, ko sem po celem dnevu predavanj in po potovanju z vlakom končno prišel v svojo sobo v Londonu. A sem vseeno ugotovil, da bi bilo škoda preživeti večer v hotelu in se odločil, da grem raje malo v mesto. Priznam, da si nisem podrobneje ogledal lokacije hotela Motel One  London-Tower, ko sem naredil rezervacijo. Vedel sem, da sem nekje blizu mosta, a nisem imel pojma, kako daleč je do tja. Šel sem na slepo ven. Sledil sem navdihu in glej ga zlomka, v manj kot 5 minutah sem zagledal most Tower Bridge. Kdo le ne bi poznal tega mostu? Šel sem na most. Kakšen razgled z mostu! Na desni strani sem videl Tower Hill , na drugi strani pa cel kup poslovnih hiš, kjer so bile še povsod prižgane luči in po nekaterih pisarnah se je videlo, da so ljudje še pridno delali v pisarnah, v petek, ko je bila ura že približno 7 zvečer. Res je bil razgled, ki mi je jemal sapo.
V uho sem si dal slušalke in se odpravil naprej ob reki Temzi. Pot me je vodila mimo gledališča Shakespeare’s Globe, nato mimo London Eye in Big Bena. Ob poti sem srečeval cel kup turistov, ki so se tako kot jaz sprehajali ob čarobno osvetljeni Temzi, se slikali in delali selfije. Nekatera drevesa in stavbe ob reki so bile še vedno okrašene od božičnega časa, tu in tam je visel ali stal tudi še kakšen Božiček.
Lepšega petkovega večera si ne bi mogel predstavljati, bilo je res prelepo.