Pot proti Bratislavi

Pojavila se je priložnost, da skupaj z ženo obiščeva Bratislavo, glavno mesto Slovaške. Bratislavo sem v preteklosti že obiskal, vendar le službeno, tako da ni bilo veliko časa za ogled znamenitosti. Tokrat pa sva z ženo si organizirala, da bova tri dni preživela v Bratislavi.

Na pot sva se z avtom proti Bratislavi odpravila v soboto zjutraj. Ko sva prišla v bližino Dunaja, je bilo treba z avtoceste proti Dunaju zaviti proti Bratislavi, a želja je bila tudi, da narediva postanek v outlet nakupovalnem središču Parndorf blizu Dunaja. Pokrajina tod okoli je čudovita. Kar imelo naju je, da bi se kje ustavila, saj so v obcestnih vasicah na improviziranih štantih ponujali dobrote in sveže sadje. Predvsem so tu zanimive mogočne in lepe hiše, ki so ob cesti, za njimi pa se razprostirajo velika polja in travniki. Peljala sva se tudi mimo kraja Rust, kjer sem že bil službeno nedolgo nazaj.

Kakšen outlet! Sploh ni bilo prostora, kjer bi lahko parkiral avto. Dobesedno se je bila bitka, kdo bo kje parkiral, in veliko hupanja in kletvic je bilo slišati, ko so ljudje hoteli parkirati svoje avtomobile, a jih je nekdo drug prehitel in parkiral avto prej tam, kjer so oni hoteli. Outlet je res velik, v njem se je trlo ljudi. Pred nekaterimi trgovinami so ljudje celo stali v vrstah, samo da bi lahko šli vanje. Bilo pa je veliko Azijcev, ki so svoje nakupljene stvari spravljali kar v velike kovčke.

Seveda sva tudi midva nekaj stvari nakupila in priznam, da sva bila nato kar že pošteno lačna. Zato sem malo pobrskal po internetu in v bližini našel gostilno Landhaus Parndorf. Lahko rečem, da ni bila slaba izbira in da imajo zelo dobra rebrca in velike dunajske zrezke. In pivo! Tako sva se napokala, da sva komaj še dihala. Ugotovila sva tudi, da je lastnik gostilne iz balkanskih koncev. Kaj pa drugega? 🙂

Ko sva prišla malo k sebi od polnega trebuha, sva pot nadaljevala proti Bratislavi. Obdajala naju je res prečudovita panonska nižina, kjer stoji ogromno število vetrnic za pridobivanje elektrike. Na stotine jih je. Počutil sem se kakor v kakšnem filmu, ki prikazuje prihodnost. Name so vse te vetrnice naredile močan vtis, ki ga kar ne znam opisati.

Prispela sva v Bratislavo. Navigacija nama je pomagala, da sva se pripeljala naravnost v javno garažo, ki je poleg hotela Radisson Blu Carlton Hotel. Prednost tega hotela je, da je neposredno ob starem delu Bratislave in je stari del Bratislave dosegljiv peš. Edina pomanjkljivost hotela je, da se parkira v javni garaži in je parkiranje dokaj drago. In da je zajtrk nesramno drag.

Zvečer sva se odpravila še na krajši sprehod po starem delu Bratislave, da sva razmigala svoje kosti. Moram priznati, da je Bratislava lepo mesto zvečer. Po mestu se je sprehajalo precej mladih, nekaj deklet je praznovalo dekliščino in nekaj fantov fantovščino, tretji pa so iskali, kje ga bodo žurali. Z ženo sva si pred spanjem privoščila en mojito v Casa del Havana, kjer imajo ogromno izbiro različnih cocktailov in najin mojito res ni bil slaba izbira.

 

Obisk Mostarja

Most v Mostarju. Videti most v Mostarju, to mi je bila že davna želja, še iz časov, ko smo bili pod Jugoslavijo. Že takrat mi je bil most na slikah vseč.

Pojavila se je prilika, da grem službeno v Mostar in kljub temu, da imam trenutno teh potovanj že poln k**ac, sem se veselil, da bom končno videl ta most. Moja žena je bila leto, dve nazaj prav tako v Mostarju in povedala mi je, da je res lep.

Po celodnevni delavnici, ki sem jo imel za partnerje, naju je poslovni partner s sodelavcem popeljal v sam stari del Mostarja. Takoj nama je razložil, da se mesto Mostar deli na dva dela, katerega razdeljuje ena cesta. Tako cesta deli Mostar na severni – hrvaški del in južni -muslimanski del. Parkiramo na severnem delu Mostarja ob katoliški cerkvi (cerkev St. Petra in Pavla), ki so jo ponovno postavili po vojni. Baje je bila prej to manjša cerkev, so jo pa po vojni hitro ponovno postavili, saj so hoteli postaviti mogočno katoliško cerkev tik ob navidezni meji med Hrvati in muslimani. Cerkev je res ogromna. Po pripovedovanju domačina bi lahko šlepar v njej obrnil brez težav. Zgrajena je iz samega betona in bi sedaj zdržala marsikatero bombo, ki bi jo razneslo v njeni bližini. Seveda ima ta cerkev zelo visok stolp s križem, ki se ga vidi tudi na muslimanskem delu Mostarja. Vendar to ni edini križ, ki se ga da videti na muslimanskem delu, saj so Hrvatje na bližnji hrib postavili velik križ, ki se da videti skoraj po celem Mostarju.

Prečkamo navidezno mejo in se odpravimo proti staremu mostu. Tu se tare tujcev, ki se zbirajo v skupine. Veliko je slišati Italijanov, Azijce pa tako ali tako opaziš na vsakem koraku. Po pripovedovanju pravega turizma v Mostarju ni. Načeloma pridejo turisti prespati le za eno noč. Največkrat pa so to enodnevni izleti iz Splita oziroma iz Dubrovnika. Druga opcija pa je, da se v Mostarju ustavijo med obiskom v Medjugorju. Stari most je bil zgrajen v 16. stoletju in je povezoval dva bregova reke Neretve. Med vojno, ki je divjala po razpadu Jugoslavije, je bil most porušen. Katera stran ga je porušila, se še dandanes prepirajo. Most je bil nato v celoti obnovljen in je pod spomeniškim varstvom Unesco. Ves del okoli starega mosta me je nekoliko spominjal na Baščaršijo v Sarajevu. Ta del se mi zdi res luštkan.   Velik del starega mesta je sedaj prenovljen s pomočjo arabskih šejkov.

Končno zagledam most. Priznam, da sem si v svoji glavi predstavljal nekoliko drugače. Da je to veliko bolj vpeto v hribe. Toda vseeno je most čudovito lep in škoda bi bilo, da ga ne bi videl. Z mostu domačini radi skačejo, ko zberejo dovolj denarja za skok. Toda so prebrisani, saj nočejo povedati, koliko denarja morajo še zbrati, da bodo skočili. Tako lahko zbirajo denar tudi ure in ure  🙂 Skoka z mostu nisem videl.

Na vsaki strani mostu je po en stolp. Na levem delu reke je tako imenovani stolp Tara, kjer so skladiščili smodnik. Na desnem bregu pa je stolp Helebija, ki je bil nekoč stražni most, sedaj pa je preurejen v muzej, ki je posvečen zgodovini Starega mostu.

Malo smo se še potepali po muslimanskem delu Mostarja in si ogledali mošeji Karadjoz Bey in Koski Mehmed Pasha. Res čudoviti mošeji, se ju splača obiskati.

Ogledati smo si seveda morali tudi hrvaški del Mostarja. Tik ob navidezni meji še vedno stojijo hiše, ki so bile poškodovane med vojno. Tako je še vedno v ruševinah bivši Neretva hotel, ki je sedaj atrakcija za turiste, ker si lahko ogledajo, kaj lahko naredi vojna.

V bližini pa stoji tudi čudovita zgradba, kjer je sedaj gimnazija, ki je namenjena tako za Hrvate kot za muslimane. Denar za obnovo se je zbral iz Evrope, ki nekako poskuša umiriti strasti, a moje mnenje je, da jim to nikoli ne bo uspelo. Na hrvaškem delu Mostarja se res vidi, da so tu Hrvatje, saj skoraj na vsakem koraku visi hrvaška zastava. Tako imaš skoraj bolj občutek, da si na Hrvaškem, ne pa v Bosni.

Kaj naj rečem za zaključek? Mostar je lepo mesto in splača si ga ogledati. Jaz se bom v Mostar zagotovo še vrnil.

Obisk Beograda

Po dolgem času sem spet moral službeno v Beograd, vendar mi je tokrat ostalo polovica dneva, tako da sem si končno lahko vsaj malo ogledal Beograd. Iz hotela, ki sva ga imela v Novem Beogradu, sva vzela taksi, ki naju je za preračunano 7€ pripeljal do Trga republike. Pot taksija nas je po cesti Mihajla Pupina vodila med novimi zgradbami raznih velikih podjetji. Iz taksija pa sem tudi videl njigovo palačo, kjer je vlada republike Srbije. Kako lepa zgradba. Uau..  Ko naju je taksist odložil na Trgu republike, sva se s sodelovcem peš odpravila po eni izmed najbolj znanih ulic v Beogradu – Ulici Kneza Mihajlova. Ulica, ki je zaprta za promet in se na drugi strani konča pred parkom Kalemegdan. Na ulici lahko vidiš vse mogoče ljudi. Od takih, ki te prosijo za drobiž, do zelo lepo urejenih poslovnežev in predvsem seksapilnih Srbkinj, ki s svojo pojavo izzivajo poglede mimoidočih. Ko sem hodil po ulici, sem dobil občutek, kakor da bi se vrnil v preteklost, za kake 20 let nazaj. Vse zgradbe so še vedno obstale v tistem obdobju. Nihče nič ne prenavlja. Vse je tako, kakor se jaz spomnim Ljubljane približno 20 let nazaj.

Ko sva prispela do konca ulice kneza Mihaila, sva prečkala Pariško ulico (kjer je nedaleč stran Slovenska ambasada) in vstopila v park Kalemegdan. Park Kalemegdan stoji ob vnožju reke Save in Donave. In če primerjam Savo, ki jo poznam kakršna je tu pri nas v Sloveniji, je tam to veliko večja reka, po kateri se prevaza veliko tovornih ladij. S hriba Kalemegdan je preko reke Save tudi prelep pogled na novi del Beograda, kjer se dvigajo nebotičniki. Na samem Kalemegdanu je še dandanes dobro ohranjen del obzidja, za katerim je nastal Beograd. Tam je v nekam jarku  tudi zunanji muzej starih topov, ki se jo splača ogledati. Park je velik in lep, predvsem zato, ker ga obdaja obzidje in reka Sava.

S sodelavcem sva se nato ustavila na pivu na kalemegdanski terasi, ki meji na živalski vrt. Tako se lahko s te terase vidi volkove, ki so v živalskem vrtu. Ko sem bil mlad (in  smo bili še v skupni državi Jugoslaviji), sem si zelo želel, da bi si nekoč lahko ogledal ta živalski vrt. Saj so takrat pravili, da je veliko večji in lepši kakor ljubljanski.

Počasi sva se morala s sodelavcem vrniti nazaj proti hotelu, saj sva morala na letališče. Ko sva na ulici vzela prvi taksi, ki naju je odpeljal nazaj do najinega hotela, nisva pričakovala, da naju bo taksist nategnil in nama zaračunal kar 36€ za isto pot, za katero nama je prej drugi taksist  zaračunal le 7€. Potovanja z mojim sodelavcem pač morajo vedno biti zanimiva… 🙂

Definitivno nisem videl vsega, kar bi moral ali želel videti v Beogradu, toda za polovico dneva je bilo dovolj. Upam, da se še kdaj vrnem in da enkrat doživim njihove splave…

Luštno prenoščiče v Brnu – Bed&Breakfast Klafé

Če se bo kdo od vas kdaj odpravljal v Brno na Češkem in bo iskal prenočišče, vsekakor priporočam Bed&Breakfast Klafé. Priznam, da sva z ženo le prespala tam, a naju je vse skupaj prav lepo presenetilo. Že ko sva rezervirala hotel, sva jim poslala opravičilo, da bova zelo pozno prišla (okoli polnoči) v hotel in da bova navsezgodaj odrinila dalje (ob približno 5h) in da bo to v času, ko pri njih ne dela “recepcija”, so nama prijazno odgovorili, da ni problema. Da bodo ključ pustili v nabiralniku, midva naj pa potem pustiva denar kar v sobi, ko bova odhajala. Kašno zaupanje v teh dneh. Prav neverjetno. V sobi so nama tudi že pripravili zajtrk, ki je bil lepo presenečenje. Ne gre za klasični hotel, ampak za  različico Bed&Breakfast. Malo sob, toda vse je bilo čudovito.
Čez cesto je verjetno študentski dom, ker je bilo okoli polno mladine. Parkirati se je dalo kar na ulici. Brezžični internet pa je delal brez problemov.

 

Končno Michael Buble tudi v Evropi

Ko sva bila z ženo lani poleti v Rimu, kjer sem jo presenetil z darilom za njen rojstni dan, sva zagledala plakat za koncert Michaela Bubleja v Rimu. Torej mora imeti turnejo po Evropi, sva si rekla. Takoj ko sva prišla nazaj domov, je žena rezervirala karte za koncert  v Pragi, ker je bil ravno v času, ko sva se odpravljala tja z drugim namenom.
Tako sva se danes zvečer odpravila na koncert Bubleja in že na poti na koncert iz hotela sva v metroju kar vedela, kdo je namenjen na isti koncert. Vsi so bili nekoliko lepše in svečano oblečeni. Še nikoli na takšnem koncertu nisem videl tako urejenih ljudi. O2 are

no ni bilo težko najti, saj tu v Pragi praktično iz metroja prideš ven direkt pred dvorano, poleg tega pa si samo opazoval, kam gre množica ljudi. Pred dvorano naju je čakalo presenečenje. Milka nama je podarila Bubble čokolado 🙂 Vstop v dvorano je bil hiter in brez čakalnih vrst, česar na primer ne morem reči za koncert Robbie Willams v Zagrebu, na katerem sem bil nazadnje pred tem.
Koncert se je začel z njegovo redno predskupino Naturally 7, glasbeno vokalno skupino. Ah, Perpetuum Jazzile pa res ne morejo prekositi, sva si rekla. Ne bom rekel, da so bili Naturally 7 boljši, toda bili so odlični. V primerjavi s Perpetuum Jazzile, ki z glasom oblikujejo melodijo, fantje iz Naturally 7 dobesedno z glasom oponašajo različne glasbene inštrumente. Vse v dvorani so nas tako ogreli, da je cela dvorana vstala in ploskala že, ko so oni nastopali. Prav neverjetni so ti fantje. Definitivno vredni, da si jih tudi doma še kdaj zavrtim. Delček koncerta si lahko ogledate tule in tule.
Ko so fantje iz Naturally 7 po približno pol ure končali, je sledil krajši premor, da se je oder pripravil za nastop Michaela Bubleja. Kaj pričakovati od takšnega koncerta? Predstavljal sem si, da ne bo nič zelo posebnega.
Začel se je koncert. Zaslišala se je prva melodija Fever in zavesa se je počasi začela dvigati. Vsi smo zagledali Michaela, nato pa se je čez nekaj trenutkov pridrsal po odru izza zaves [video].

In začel se je pravi spektakel. Po uvodnem komadu nas je vse lepo pozdravil in se pošalil na račun Justina Bieberja in Američanov. Iz prvih vrst je prebral transparent, na katerem so mu pošiljali pozdrave iz Madžarske. Nato pa ga je z enim transparentom v prvi vrsti 33 letnica prosila, če lahko ugodi njeni želji za rojstni dan in se slika z njo. Buble se je z veseljem slikal, hkrati pa skupaj s celo dvorani tej gospodični zapel Happy birthday. V darilo neke Škotinje je potem prejel plišasto pošast  Ness, ki jo je bil zelo vesel, saj je pred kratkim postal oče. Koncert se je končno začel. Cela dvorana je večino časa načeloma stala na nogah. Nekaj komadov je odigral z lokalnimi glasbenicami iz Prage, kar se je meni zdela lepa gesta. Scena je bila čudovita in kar naprej se je nekaj dogajalo v ozadju. Vmes se je Michael tudi sprehodil preko celega parterja, kjer je okoli tonskih mojstrov v ozadju imel postavljen še en oder. Na tem odru so se mu kasneje pridružili  tudi Naturally 7.

Moram reči, da sem vsako minuto njegovega koncerta užival. Uživala so moja ušesa in oči. Ob komadu “All you need is love” so se iz stropa vsuli konfeti v obliki srčkov, ki so popadali po celi dvorani [Michael Buble – All you need is love].
Koncert je končal na svojevrsten “unplugged” način. Iz ušesa si je potegnil slušalko in čisto brez mikrofona odpel pred celo dvorano. In smo zadržali dih, ko smo ga poslušali.
Bil je eden od najboljših  koncertov, na katerem sem bil (takoj za U2 in Tino Turner) in moram reči, da mi res ni bilo žal, da sem šel. Škoda le, da je naša Slovenija tako majhna, da moramo v tujino na takšne koncerte. Še dva videa s koncerta lahko najdete na naslednjih dveh linkih: Micael Buble – Burning Love in Michael Buble – Save The Last Dance For Me.

Lista komadov zaigranih na koncertu se nahaja tule: setlist

Nekaj ostalih likkov glede tega koncerta:
http://www.youtube.com/watch?v=bYU63UXgxMI

Praga 2.dan

Za nadaljevanje prvega dneva obiska Prage sem si v Tripomatic splaniral, da si greva drugi dan ogledati grad v Pragi in njegovo okolico.

Izstopila sva na metro postaji v bližini Waldstein Riding School  in nadaljevala pot po 121 stopnicah, ki vodijo do gradu – Old castle stairs. Zame je bil to že kar mali napor, saj sem bil pred dvemi meseci operiran in me je bolelo koleno. Na stopnicah lahko srečaš cel kup uličnih umetnikov, ki igrajo na svoje inštrumente oziroma razstavljajo svoje risbe. Na vrhu teh stopnic naju je čakal prelep razgled na mesto. Nizkim oblakom nisva pustila, da nama to pokvarijo. Seveda sva naredila nekaj posnetkov Prage, slikala pa sva lahko tudi častno stražo, ki je stala pri vhodu v grajsko obzidje. Takoj za začetku obzidja stoji čudovite zgradba Lobkowicz Palace. Pot sva nadaljevala do prvega manjšega trga Rožmberský palác, kjer stoji kip moškega, ki ga vse obiskovalke rade podrgnejo po… Tudi moja ga je. Pravi, da za srečo. Tam se nahaja tudi muzej igrač Museum Hracek. Ko sva si  ogledovala vse te igrače, ki jih je res ogromno, sva začela ugotavljati, kako stara sva v resnici že. Če se take igrače, s katerimi sva se midva igrala kot otroka, sedaj nahajajo v muzeju,  sva res že stara… To naj bi bil največji muzej igrač v Evropi in hkrati naj bi ta muzej imel največjo zbirko Barbik. Koliko Barbik [Barbie]… Razstavljena je tudi prva Barbika na svetu. Ni bogvedi kaj.

Pot sva nadaljevala po Zlati ulici. Za ogled je sicer treba plačati vstopnino, ki vključuje tudi druge zgradbe znotraj grajskega obzidja, toda se splača ogledati tole malo ulico. Na njej stojijo zelo majhne hiške, kjer so živeli oskrbovalci gradu. Del hiš je preurejen v muzej, tako se vidi, kako so včasih živeli gospodinja, zlatar, vojščak… V preostalih barvitih mini hiškah pa se nahajajo trgovinice in delavnice, kjer si lahko nakupite kakšen spominek za domov. Za Čehe je zelo pomembna hiška 22, kjer je nekaj let živel tudi Franz Kafka. Vsekakor priporočam ogled teh hiš, ki so prav prikupne.

Pot sva nadaljevala do bazilike St. George’s Basilica, ki je najstarejša cerkev v grajskem obzidju in naj bi bila zgrajena leta 920. Nasproti nje pa pa stoji cerkev St. Vitus Cathedral, zame ena najlepših cerkev sploh. Takoj za cerkvijo v Vatikanu, Milanu in Barceloni. Že samo zunanjost je uff… Skulpture, okraski, zaključki. Res uau… Človek bi lahko kar gledal in gledal. Tudi znotraj je čudovita cerkev. Ogledala sva si še Old Royal Palace nasproti katedrale, ki pa zame ni bil nič posebnega, razen ogromen prostor. Edina zanimiva stvar je kopija krone in žezla. Znotraj obzidja je še cel kup drugih zgradb, ki jih uporablja češki predsednik. Pomemben je le podatek, da je pri preureditvi grajskega kompleksa Hradčani sodeloval tudi naš arhitekt Plečnik. Pot znotraj grajskega obzidja sva končala pri tako imenovanih vratih Matthias Gate.

Najin ogled Hradčanov je trajal kar precej časa, po koncu sva bila že nekoliko utrujena in potrebna počitka. Na vogalu sva zagledala znak za Starbucks. In moram reči, da je to zame najlepša kavarna Starbucks, kar sem jih do sedaj videl. Vklaplja se v grajsko obzidje in nama je nudil čudovit pogled skozi okna na okolico gradu.

Ko sva se malo ogrela in okrepčala, sva se spustila z gradu in pot nadaljevala mimo Schwarzenberg Palace in po ulici Nerudova. Luštna ulica, kjer je cel kup zanimivih lokalčkov in trgovinic. Tu se vsekakor splača ustaviti v Gingerbread Museum. Takoj ko vstopiš v to trgovinico, se preseliš v pravljico Janka in Metke. Okoli tebe sami piškotki, keksi, medenjaki, pisane škatle… Žena je takoj kupila modelčke za piškotke v obliki odtisa pasje tačke in zlatega prinašalca 🙂 Pot sva nadaljevala mimo Church of St. Nicholas, nato mimo Lesser Town Bridge Tower do Karlovega mostu. Tokrat sva po Karlovem mestu prečkala reko na drugo stran mesta. In priznati moram, da je to res eden najlepših mostov, ki sem jih videl. Z mostu se da videti, kako velik je grad, ki se dviga nad mestom Prago. Čarobno.

S potepanjem po Pragi za ta dan sva morala zaključiti, čeprav je bilo še marsikaj zanimivega videti. Toda ni bilo več veliko časa, saj naju je zvečer čakal koncert Michael Buble-ja.

Praga 1.dan

Prago sem že dvakrat obiskal. Enkrat z dvema prijateljema za novo leto (žurerski pohod), drugič poslovno, ko sem bil na nekem šolanju. Tokrat sva z ženo združila več stvari, zakaj sva obiskala Prago, in en razlog je bil tudi koncert Michael Buble-ja.
Za prvi dan sva se odločila, da si greva ogledati staro mesto. Začela sva pri Powder Tower, ki so res veličasna vrata v mesto Prago, narejena že v 11 st. Takoj za vrati se nahaja prečudovita hiša Kubista Gallery, na kateri je tudi kipec Black Madonna. Pot sva nadeljevala po Královská cesta, kjer so se nekoč sprehajali kralji, danes pa je na tej ulici cel kup majhnih trgovinic, kjer prodajajo spominke, kristale, igrače. Kar sem opazil v Pragi v teh treh dneh, je, da so zelo ponosni na svoje like iz risank, ki sem še jaz v svoji mladosti veliko gledal. Tako se v trgovinah s spominki in igračami nahaja cel kup igrač iz risank: Krtek, A je to, palček Smuk

 

Najno pot sva naseljevala mimo muzeja Torture museum, muzeja voščenih lutk Prague Wax Museum, kjer so lutke tudi iz lokalne zgodovine. Muzeja voščenih lutk v Pragi se definitivno ne da primerjati z muzeji Madame Tussauds, zato ne imeti prevelikih pričakovanj. Na koncu ulice pa naju je pričakal trg Old Town Square, kjer je čudovita cerkev Church of Our Lady Before Týn. Prav zraven stoji hiša s čudovito fasado Storch House oziroma “At the Stone Virgin Mary”. Na samem trgu na vzhodu se nahajata še dve zgradbi, ki se ju splača omeniti. To sta zgradbi National Gallery in Prague ter prečudovita Kinsky Palace. Na sredini trga Old Town Square je kip Jan Hus Memorial. Preko trga pa poteka tudi meridian.

   

Najna pot se je nadeljevala mimo Cartierjeve trgovine na začetku Pařížská ulice, kjer sva lahko videla trgovine svetovno najbolj znanih [video Fashion Lifestyle] modnih  znamk, kakor so Hublot, Cartier, Vertu, Dior, Blue, Halada, Hugo Boss, Lacoste, Salvatore Ferragamo, Gucci, Hermes, Mont Blanc, Burberry, Bottega Veneta, Alfred Dunhill, Loius Vuitton, Prada, AirField, Bvlgari, Fendi, Tiffany&co. in Nespresso. Če izvzamem ponudbo v izložbah, lahko rečem, da so hiše v tej ulici prečudovite.
Pravokotno na Pařížská ulico sva prišla do spomenika Franz Kafka, enega najbolj znanih čeških pisateljev, ki je med drugimi napisal romane Proces (nem. Der Process), Grad (nem. Das Schloss), Amerika (nem. Der Verschollene) in seveda Preobrazba (Metamorphosis). Prav zraven spomenika Kafke stoji sinagoga Spanish Synagogue, ki ima čudovito pročelje, zadaj pa je tudi judovski muzej. Za vstop v sinagogo je treba plačati vstopnino. Nato sva pot nadaljevala po Široki ulici mimo Judovske mestne hiše “Jewish Town Hall Prague” ter mimo National Marionette Theatre, mestne knjižnice, magistrata in po majhnih ulicah Prage do Karlovega mostu. Moram reči, da je vsaj zame Karlov most eden od najlepših mostov na svetu. Pod njim teče reka Vltava, z njega pa se vidi tudi čudovit pogled na grad v Pragi. Tu si splača vzeti nekaj časa in se sprehoditi po mostu in doživeti vrvež in prečudovit pogled na Prago. Seveda ne gre brez čudovitega stolpa na začetku mostu. Pred mostom stoji tudi lepa cerkev Saint Francis of Assisi Church.

   

Nato sva se po majhnih ulicah prebila nazaj do starega mestnega trga Old Town Square, kjer so ob vhodu prečudovite hiše, vse dokler nisva prišla do stare mestne hiše Old Town Hall Prague in Astronomske ure. Seveda je sledil obvezen počitek s kavo v Starbucks, ki je samo streljaj stran od ure 🙂
Po kavi sva se počasi odpravila nazaj proti hotelu, saj sva bila že malo utrujena. Šla sva po juzni strani Old Town Square trga in po levi strani mimo Church of Our Lady before Týn do The House at the Golden Ring, kjer je luštkan trgec, odmaknjen od vsega vrveža. Naredila sva še en krog mimo lokala Lokal in lokala James Dean. Pot sva nato mimo Old Town Square trga nadaljevala do muzeja čokolade in vse do metroja.

   

Zvečer sva se vrnila v staro mesto, saj sva imela rezerviramo mizo pri Hard Rock Cafe. Zame najboljši Hard Rock Cafe, ker sem kdaj bil. Zaenkrat. Ravno tisti večer je imela nastop v živo blues skupina “Juwana Jenkins and Her All-Star Mojo Band”. Lokal se razprostira kav v tri nadstropja. Po napornem dnevu sva si z ženo privoščila odlična rebrca in pivo, da sva potešila svojo lakoto in žejo.
Kaj naj rečem ob zaključku prvega dneva? Čudovoito staro mestno jedro. Veliko sva prehodila že prvi dan, toda vseeno nisva mogla videti vsega. Definitivno bo treba staro mesto še enkrat obdelati. Kar bi jaz izpostavil za prvi dan, je Powder Tower, Old Town Square trg, kjer je v obrobju trga cel kup znamenitosti, in seveda Karlov most. Hiše v starem mestu so čudovite in nekoliko spominja celo mesto na Ljubljano.

Najin celotni plan pohajanja si lahko ogledate  tudi na Tripomatic.

Koncert Robbie Willams – Zagreb

Po sedmih letih spet na koncert Robbia Williamsa, toda tokrat v Zagrebu, ki je del njegove turneje “Take The Crown”. Zjutraj še pred odhodom v službo, si naredim CD za avto z njegovimi komadi, po izboru Mateja Špeharja (http://www.youtube.com/playlist?list=PLaUInJleewPqqTl8pzUtRIcS8ef9fEsHw). Hvala, Matej za res dober izbor komadov. Tako odštevanje se začne in komaj čakam na koncert leta, vsaj zame.

Iz službe se odpravim nekoliko prej, še prej pa poizkusim dobiti od kolegov, ki stanujejo v Zagrebu, kakšen pameten nasvet kje naj parkiram avto. Lahko rečem kar brez uspeha. Saj so bile razlage bolj v smislu, tam okoli stadiona so neke stranske ulice, pa poizkusi tam parkirati. No, to bi tudi brez teh nasvetov znal sam. Toda tik pred odhodom presenečeno vidim tvit od Slovenske ambasade na Hrvaškem, da odsvetujejo parkiranje v okolici stadiona Maksimir.

Slovenska ambasada

Takoj pošljem vprašanje, če lahko svetujejo kje potem parkirati? Zelo hitro mi svetujejo kje približno parkirati, vendar sem še vedno taval v temi, saj tako dobro ne poznam Zagreba. Nakar mi Slovenska ambasada posreduje točni lokaciji dveh parkirnih hiš. Vse pohvale za pomoč preko tviterja Slovenski ambasadi. Torej sedaj vem kaj vnesti v navigacijo in lahko gremo na pot proti Zagrebu. Za pomočSlovenska ambasada 2

Tik pred odhodom iz stanovanja za vsak slučaj še vzamem anorak, vendar bolj zato, če bo zvečer se kaj ohladilo.

Navigacija me pripelje direkt pred parkirno hišo, kjer opazim, da je v njej parkiralo veliko Slovencev. 🙂 Pogled v nebo, pa mi da vedeti, da se morda približuje nevihta. Z ženo še enkrat preveriva vreme na internetu, toda nič ne kaže, da bi bila napovedana kaka nevihta. Jaz vseeno za vsak slučaj seboj v ruzak vzamem anoraka in kapici. Za vsak slučaj… Odpraviva se proti stadionu, ki je cca 1,7km oddaljen od mesta, kjer sva parkirala avto. Kaki dve ulici pred stadionom, začnejo padati prve kaplje. Napoči trenutek, ko si z ženo oblečeva anoraka in nadeneva kapi na glavo.  Še predno prispeva do stadiona se ulije nevihta. zadnji trenutek vstopiva v stadion. Ko se prebijeva do najinih sedežev ugotoviva, da imava sedeža na odprtem delu stadiona. Le zadnje 3 do 4 vrste so pod streho (če ne upoštevam VIP lože), vse ostalo je na odprtem delu. Iz neba pa se je ulil dež. Del množice, ki je bil  na igrišču je začel iskati streho. Stadion je v trenutku izgledal prazen. Občutek sem imel, da bo prišlo do odpovedi koncerta. Ljudje so na stadion prihajali premočeni in prezebli. Na WC-jih se je pod avtomati, kjer se sušijo roke, sušile nogavice, čevlji,…

Neurje se je začelo umirjati. Le še tu in tam je padla kaka kaplja dežja. Jaz sem na hodniku zagledal konec polivinila, ki se drugače uporablja za pakiranje paketov. Vzamem ga, ker sem prišel na idejo, pa čeprav me vsi čudno gledajo. Ko sva namreč prišla do svoji sedežev sem jih namreč lepo ovil v polivinil in evo, lahko sem se brez skrbi usedel na njih.

Kot pred skupina je nastopil Olly Murs. Moram priznati, da me je presenetil. Super komadi, polen energije me je res že on ogrel za Robbie, pa kljub temu da je vmes set začel padati dež. Presenečen sem slišal kar nekaj komadov, ki se vrtijo po radiju in jih jaz z veseljem poslušam, pa nisem vedel, da so to njegovi komadi. Dež, pa je vedno bolj padal. Z ženo sva se stiskala na stolih. Noge sva si zaščita z torbama. Nekoliko sva postal mokra, noge so me nekoliko bolele, saj so morale biti v prisiljenem položaju (pod torbo), a vzdušje je bilo super in tega nisem hotel prekiniti.

Okoli 21h, je z nastopom začel Robbie Williams. Lahko rečem, da je mojster scene. Spektakularen prihod, ko se je spustil po vrvi na oder. Koncert se je začel in je trajal dobri dve uri. Če je on lahko zdržal, zakaj jaz nebi, saj sva iste starosti. Prepeval je tako hite, kakor nove komade. Vidi se, da se je nekoliko postaral in da mu kdaj pa kdaj glas nekoliko peša in da si pri hoji kdaj pomaga tudi z palico, a vseeno je poln energije in samosvoj. Na stadionu naj bi se nas zbralo okoli 45.000 ljudi, vendar stadion ni bil poln. Razlog verjetno tišči tudi v tem, da nekateri zaradi dežja niso prišli na koncert. Robbie se ne naučil tudi enega hrvaškega stavka. Ko je v hotelu namreč receptorja vprašal, kaj mora reči hrvaškim dekletom, da bodo rekle “Oooooo”, mu je ta rekel: “Ja imam veliki kurac!”

Torej kakšen je zaključek koncerta? Super koncert, ki ga definitivno bilo greh izpustiti. Res je, da je dež nekoliko pokvaril vzdrušje in ko sem že mislil, da ne bo več deževalo, je set začelo. Robbie je drugače showmen, ki mu ni para. Negov koncer je treba doživeti. Na koncertu je bilo veliko slovencev, lahko bi skoraj rekel, da vsaj ena tretina. Po koncertu nas je vse čakala le še pot domov. Obiskovalci smo po končanem koncertu zavzeli Zagrebške ulice in se napotili domov.

Poleg tega od sedaj naprej na koncerte sigurno vzamem kako palarino. Sedaj tudi vem, kje v Zagrebu parkirati ko se gre na koncert na Maksimirjev stadion (Kvaternikov trg)

Še nekaj video posnetkov iz Zagrebškega koncerta Robbie Williamsa:

Rojstni dan moje žene – Predpriprave za Rim

Torej hotel je rezerviran. Sedaj je bilo potrebno samo še ženo previdno vprašati, da nima za te dni, ko si je vzela dopust, kaj drugega v planu. Torej jo previdno vprašam, če bi morda bila zato, da bi šla kam za tiste 4 dni, vendar ji ne omenim Rima temveč le toplice. Saj so Rimlani imeli tudi terme, kaj ne? 🙂

Žena pristane, da greva tiste 4 dni nekam, vendar navali na mene z obilico vprašanj.
Rabi seboj vzeti kopalke?
Koliko sendvičev naj pripravi za na pot? Ker ji odgovorim, da bo dovolj le dva začne računati, če sva lani ko sva šla na Korziko imela seboj 8 sendvičev, greva tokrat na 4x krajšo pot. Ja kar misli si… sem si mislil.
Katere čevlje naj vzame na pot? Čevlji z petko tudi pridejo v upoštev?

Dan odhoda se približuje. Začnem z raziskovanjem Rima po internetu. Ker še nikoli nisem bil v Rimu me zanima, kaj si je treba ogledati. Naredim si spisek:

– Sistinska kapela
– Vatikanski muzej
– Kolosej
– Pantheon
– Roman forum
– Bazilika sv. Petra
– Palatine hrib
– Španske stopnice
– Fontana štirih rek

Med iskanjem vseh informacij naletim na zanimiv program Tripomatic, ki omogoča planiranje vsakega dneva posebej. No, tako sem nama začel planirati dnevne aktivnosti. Super uporaben program, ki omogoča da nato aktivnosti in zemljevid prenesemo tudi na prenosni telefon oziroma tablico. Tako lahkopribižno ugotovim, kje je najin hotel in akao si bova peš ogledala čim več znamenitosti.
Hard Rock CafeMed iskanjem po internetu naletim tudi, da je v Rimu Hard rock cafe in da je možno rezervirati mizo. Glede na to, da sva na poročni vikend v Benetkah bila na večerji v Hard Rock Cafeju nama takoj rezerviram mizo, kot VIP gost. To bo moja presenečena. Mislim tudi, da bo za prvi dan, ko prideva v Rim tudi to najboljša izbira, saj nama ne bo treba iskati kam iti zvečer jest. Poleg tega vem, da je kdaj v Hard Rock Cafe treba čakati tudi kakr pol ure ali celo uro, predno dobiš prosto mizo.

Omnia card

Ker se spomnim, da bi bilo fino videti koliko so kaj vstopnine v muzeje in ostale znamenitosti, ki bi jih želel, da jih osiščema, začnem preverjati tudi to na internetu. Nato naletim na turistično kartico za Rim Omnia card, kjer so v ceno karte že vključene nekatere vstopnine, hop-on-hop-off-bus. O.k. Spet sprememba dnevnih aktivnosti v Rimu. Natančen pregled katere vstopnine so vključene v Omnia card in na podlagi tega naredil ponoven načrt dnevnih aktivnosti. V Tripomatic začnem vnašati kje so avtobusne postaje za turistični avtobus. Planiram, kaj bi si moral ogledati. Za nameček si na telefon naložim cel kup brezplačnih turističnih vodičev za Rim. Enega od teh celo kupim. Naložim si še aplikacije za metroje, podzemeljsko železnico,…Tako plan je bil narejen. Vsaj tako sem upal.

Pade mi nova ideja, zakaj ne bi šel v Rim pa lahko šel z vlakom. Zakaj pa ne? Super ideja. Začnem brskati po internetu in ugotovim, da je vlak draži kakor letalo. Torej vlak odpade.

Tako prišli smo do zadnjega dneva, ko je bilo treba spakirati kovčke za na pot. Ker ženi nisem izdal kam greva, je bilo zanimiv začetek pakiranja. Koliko torbic in katere torbice naj vzame? Nato se je žena odločila za taktiko, da bo mene opazovala pri pakiranju in probala ugotoviti, kam greva in kaj naj spakira tudi ona sama. Vendar ji tudi ta taktika ni pomagala, saj je ugotovila, da moški ne glede kam gremo vedno spakiramo iste stvari. 🙂

Torej gremo na pot… te zanima kako je bilo? Je žena ugotovila kam jo peljem?

Rojstni dan moje žene – Rezervacija hotela

Nekaj sem se moral spomniti, kaj podariti ženi za okroglo obletnico njenega rojstnega dneva. Jaz imam vedno težave z darili, ker nekako hočem, da so osebna in da so nekako uporabna. Najbolj sovražim, ko nekdo ti kupi darilo na bencinski črpalki. Tako da sem bil letos pri izbiri darila za mojo ženo na posebni osebni preizkušnji. Le kaj ji kupiti. Vem, da ne mara kar koli je povezano z gospodinjstvom, poleg tega ne mara rož,… Nakita sem ji v preteklih letih, ko sem jo zaročil in kasneje tudi poročil nakupil kar nekaj. Poleg tega ji velikokrat kupim kak nakit, ko grem kam službeno v tujino. Torej kaj kupiti?? Vikend paket na morju? Odpade, ker imava svoj kotiček na morju, kjer nama je čudovito in ga nebi zamenjal za noben hotel z petimi zvezdicami. Toplice? Sedaj v največji turistični sezoni v toplice? Poleg tega se morja ne da primerjati z toplicami, pa se pri tašči imamo svoj bazenček. Ni sicer velik, a je naš, brez gužve, brez lulanja v bazenu. Torej kaj sedaj? Knjige prav tako odpadejo, saj jih od svojega očeta vedno dobi na zalogo. Tehnične stvari odpadejo, ker sem jaz tisti v hiši, ki v hišo pripelje vso mogočo sodobno tehnologijo, tako da je potem na klubski mizici več kakor 6 daljincev (pa o tem enkrat drugič). Bolj ko se je bližal rojstni dan, bolj sem bil živčen in brez idej. Kaj torej kupiti ženi za rojstni dan?

Pa sem prišel do ideje! Žena si je tako ali tako splanirala dopust za svoj rojstni dan, ki ga je podaljšala do vikenda, tako da je imela 4 dni dela proste dni. Sedaj sem moral le še jaz v službi dobiti dopust za dva dneva. Torej greva v Rim, za 4 dni. V glavi sem si začel delati opravila, ki jih moram narediti. Rezervacija hotela in organizacija prevoza. Za rezervacijo hotela sem si izbral Booking.com. Uf, koliko hotelov v Rimu. Katerega izbrati? Katere kriterije imeti pri izbiri hotela? Ponavadi sem vse te zadeve prepuščal moji boljši polovici, pa sem potem le rekel, da se strinjam, tokrat pa sem moral izbrati sam. In ne smem zaj***, ker gre za darilo. Hmmm. Seveda mora biti prvi kriterij dostop do interneta. Saj grem jaz tudi z njo v Rim, kaj ne? Začnem gledati ponudbe, na kar ugotovim, da kljub temu, da greva v glavno mesto Italije, da vsi hoteli nimajo interneta, ali pa ga zelo drago zaračunavajo. kar 10€ na dan! Saj to je rop pri belem dnevu. Se pravi za 4 dni v Rimu, bi samo za internet odštel 40€! No, na srečo obstajajo hoteli, ki imajo internet že vštet v ceno nočitve, pa to ne pomeni, da imajo ceno zato 10€ draži. Ker se se v tistem trenutku še nisem odločil ali greva z letalom ali z avtom, sem izbiro hotela prestavil, dokler se ne odločim, kako greva v Rim. Začel sem iskati ponudnike za letalo. Vse je bilo nekam drago. Poleg tega sem sprva gledal le opciji iz Brnika oziroma Benetk. Nato mi je kolega svetoval, da naj pogledam še Trst. No tu so bile cene že nekoliko bolj ugodne. Nato sem začel primerjati prvo opcija – letalo:  gorivo do Trsta, parkiranje v parkirni hiši za 4 dni, letalska karta, taksi (kjer me bodo sigurno nategnili), ali drugo opcijo: gorivo do Rima, plus cestnina. Pri drugi opciji gre še za moment presenečenja saj sem si zadal, da ženi čim kasneje povem kam greva. Torej greva z avtom, kar pomeni da v hotelu potrebujeva parkirno mesto. Spet se vrnem na Booking.com. Malo gledam in ugotovim, da nekateri hoteli zaračunavajo parkiranje tudi do 30€ na dan! 30€!!! Torej 120€ za 4 dni v Rimu. Nič podam se v iskanje hotela. Imam odprt Crome, imam odprt Firefox. Na enem Booking.com na drugem Tripadvisor. Odprto nešteto oken. V vseh oknih samo hoteli. Seveda se vmes zgodi da računalnik zaradi pomanjkanja spomina zamrzne in je treba računalnik resetirati. Ker je izbira hotela potekala nekaj dni, je ovira bila tudi žena, ki je vsake toliko šla mimo mene,med tem ko sem jaz izbiral hotel. Končno izbral hotel Hotel Aventino in pošljem rezervacijo. Uf.. si rečem… Ko čez eno uro dobim obvestilo hotela, da je že zaseden in da mi predlagajo drugi hotel. Takoj grem preveriti hotel. Ja ta hotel sem tudi že gledal, toda kaj me je že motilo? Spet podrobno berem komentarje na Booking.com,… Aja internet ima le v recepciji. Ne, to ni o.k.. Pišem takoj nazaj, da hvala za ponudbo, toda mi hotel ne ustreza, ker nima interneta v sobah. Po nekih mailih, mi zagotovijo, da bo internet tudi v sobi. Z grenkim priokusom pristanem in potrdim rezervacijo v hotelu Villa San Pio.

Kako je potekalo naprej? Te zanima? Po reklamah.,.. J