Most v Mostarju. Videti most v Mostarju, to mi je bila že davna želja, še iz časov, ko smo bili pod Jugoslavijo. Že takrat mi je bil most na slikah vseč.
Pojavila se je prilika, da grem službeno v Mostar in kljub temu, da imam trenutno teh potovanj že poln k**ac, sem se veselil, da bom končno videl ta most. Moja žena je bila leto, dve nazaj prav tako v Mostarju in povedala mi je, da je res lep.
Po celodnevni delavnici, ki sem jo imel za partnerje, naju je poslovni partner s sodelavcem popeljal v sam stari del Mostarja. Takoj nama je razložil, da se mesto Mostar deli na dva dela, katerega razdeljuje ena cesta. Tako cesta deli Mostar na severni – hrvaški del in južni -muslimanski del. Parkiramo na severnem delu Mostarja ob katoliški cerkvi (cerkev St. Petra in Pavla), ki so jo ponovno postavili po vojni. Baje je bila prej to manjša cerkev, so jo pa po vojni hitro ponovno postavili, saj so hoteli postaviti mogočno katoliško cerkev tik ob navidezni meji med Hrvati in muslimani. Cerkev je res ogromna. Po pripovedovanju domačina bi lahko šlepar v njej obrnil brez težav. Zgrajena je iz samega betona in bi sedaj zdržala marsikatero bombo, ki bi jo razneslo v njeni bližini. Seveda ima ta cerkev zelo visok stolp s križem, ki se ga vidi tudi na muslimanskem delu Mostarja. Vendar to ni edini križ, ki se ga da videti na muslimanskem delu, saj so Hrvatje na bližnji hrib postavili velik križ, ki se da videti skoraj po celem Mostarju.
Prečkamo navidezno mejo in se odpravimo proti staremu mostu. Tu se tare tujcev, ki se zbirajo v skupine. Veliko je slišati Italijanov, Azijce pa tako ali tako opaziš na vsakem koraku. Po pripovedovanju pravega turizma v Mostarju ni. Načeloma pridejo turisti prespati le za eno noč. Največkrat pa so to enodnevni izleti iz Splita oziroma iz Dubrovnika. Druga opcija pa je, da se v Mostarju ustavijo med obiskom v Medjugorju. Stari most je bil zgrajen v 16. stoletju in je povezoval dva bregova reke Neretve. Med vojno, ki je divjala po razpadu Jugoslavije, je bil most porušen. Katera stran ga je porušila, se še dandanes prepirajo. Most je bil nato v celoti obnovljen in je pod spomeniškim varstvom Unesco. Ves del okoli starega mosta me je nekoliko spominjal na Baščaršijo v Sarajevu. Ta del se mi zdi res luštkan. Velik del starega mesta je sedaj prenovljen s pomočjo arabskih šejkov.
Končno zagledam most. Priznam, da sem si v svoji glavi predstavljal nekoliko drugače. Da je to veliko bolj vpeto v hribe. Toda vseeno je most čudovito lep in škoda bi bilo, da ga ne bi videl. Z mostu domačini radi skačejo, ko zberejo dovolj denarja za skok. Toda so prebrisani, saj nočejo povedati, koliko denarja morajo še zbrati, da bodo skočili. Tako lahko zbirajo denar tudi ure in ure 🙂 Skoka z mostu nisem videl.
Na vsaki strani mostu je po en stolp. Na levem delu reke je tako imenovani stolp Tara, kjer so skladiščili smodnik. Na desnem bregu pa je stolp Helebija, ki je bil nekoč stražni most, sedaj pa je preurejen v muzej, ki je posvečen zgodovini Starega mostu.
Malo smo se še potepali po muslimanskem delu Mostarja in si ogledali mošeji Karadjoz Bey in Koski Mehmed Pasha. Res čudoviti mošeji, se ju splača obiskati.
Ogledati smo si seveda morali tudi hrvaški del Mostarja. Tik ob navidezni meji še vedno stojijo hiše, ki so bile poškodovane med vojno. Tako je še vedno v ruševinah bivši Neretva hotel, ki je sedaj atrakcija za turiste, ker si lahko ogledajo, kaj lahko naredi vojna.
V bližini pa stoji tudi čudovita zgradba, kjer je sedaj gimnazija, ki je namenjena tako za Hrvate kot za muslimane. Denar za obnovo se je zbral iz Evrope, ki nekako poskuša umiriti strasti, a moje mnenje je, da jim to nikoli ne bo uspelo. Na hrvaškem delu Mostarja se res vidi, da so tu Hrvatje, saj skoraj na vsakem koraku visi hrvaška zastava. Tako imaš skoraj bolj občutek, da si na Hrvaškem, ne pa v Bosni.
Kaj naj rečem za zaključek? Mostar je lepo mesto in splača si ga ogledati. Jaz se bom v Mostar zagotovo še vrnil.