Dopoldanski sprehod skozi Montecatini Terme
Po zajtrku smo se odpravili na kratek sprehod skozi Montecatini Terme, eno najbolj znanih termalnih mest v Toskani. Že na daleč te očara veličastna arhitektura zgradb iz začetka 20. stoletja, obdana z zelenimi parki in fontanami. Osrednji kompleks Terme Tettuccio deluje skoraj kot filmska kulisa – visoki stebri, marmorne dvorane, mozaiki in klasične freske te kar posrkajo v čas, ko je bilo termalno kopanje pravi družabni dogodek italijanskega meščanstva.
Čeprav vstop ni brezplačen, smo uspeli vstopiti in si ogledati notranjost, čeprav nismo plačali zdravniškega pregleda (55 € na osebo). In res, vredno je bilo! Poslopje je naravnost čudovito – skoraj sveto mesto sprostitve.
Na dvorišču smo si privoščili kavo in nekaj trenutkov preprosto opazovali ljudi, ki so prihajali s termalnih kopališč. Zraven pa smo po stari italijanski tradiciji pobožali še kip divje svinje, ki naj bi prinašal srečo v ljubezni in potovanjih. Nina je seveda takoj dodala, da nas zdaj gotovo čaka “super dan”.
Z vzpenjačo na Montecatini Alto
Nato smo se peš odpravili do spodnje postaje vzpenjače (funicolare), ki vodi do mesteca Montecatini Alto. Pot nas je vodila skozi prijetne uličice Montecatini Terme, mimo malih kavarn in trgovinic, kjer je bilo čutiti tisti pravi toskanski utrip – ki pa so bile žal večinoma zaprte, saj je bil konec sezone in je mesto že nekoliko umirjeno zadihalo po poletnem vrvežu.
Vzpenjača je ena izmed najstarejših še delujočih v Italiji – zgrajena je bila že leta 1898. Dve rdeči leseni kabini, poimenovani »Gigio« in »Gigia«, se gibljeta po strmem pobočju hriba, ena gor, druga dol, povezani s kablom, ki poteka po sredini tirnic. Vožnja traja približno šest minut, a je prava mala atrakcija, saj imaš občutek, kot da si se za trenutek vrnil stoletje nazaj. Celotna naprava deluje skoraj romantično starinsko – brez bleščeče tehnologije, samo s čudovitim pogledom in lesketajočim železniškim zvokom.
Nina je bila popolnoma navdušena – to je bil zanjo vrhunec dneva! Ko smo prispeli na vrh, se nam je odprl razgled nad dolino in celotnim mestom Montecatini. Škoda le, da je bilo nekoliko oblačno – ob sončnem vremenu bi bil razgled naravnost razgledniški razglednic.
Sprehod po Montecatini Alto
Ko smo stopili z vzpenjače, se je pred nami odprlo majhno, očarljivo mestecce Montecatini Alto – nekoč ločeno naselje, danes pa priljubljena razgledna točka in izletniška destinacija za obiskovalce iz doline. Ulice so tlakovane s kamnom, ozke in zavite, ob njih pa stoji več majhnih kavarn, restavracij in umetniških trgovinic.
Sprehodili smo se skozi glavni trg Piazza Giuseppe Giusti, kjer se nahaja več restavracij z razgledom na dolino. Celotno mestece ima tisti pravi, topli toskanski šarm – diši po sveže pečenem kruhu, lokalnih vinih in po olivnem olju.
Ustavili smo se v eni izmed trgovinic s spominki, kjer smo si kupili nekaj drobnarij – majhne spominke, kot je magnetek, za spomin na ta čudovit kraj. Trgovinice so bile res prikupne in ponujale vse od tipičnih toskanskih izdelkov do ročno izdelanih malenkosti iz Sicilije.
Kasneje smo si privoščili sladoled in kavo v majhnem lokalu ob trgu – Vecchia Posta. Prijetno vzdušje, prijazno osebje in vonj po sveže pečenih rogljičkih so ustvarili popoln trenutek sprostitve sredi tega slikovitega mesteca. Ko sem gledal sosednje mize, sem skoraj obžaloval, da še nismo lačni – pizze so izgledale naravnost božansko!
Po kakšni uri pohajkovanja po mestecu smo se z vzpenjačo vrnili nazaj v dolino in se sprehodili še po središču Montecatini Terme. Mesto je prijetno, mirno in zelo čisto – edino, kar preseneti, je, da se večina trgovinic zapre že ob 13. uri, kar je v Italiji kar običajno.
Kosilo v Centrale Ristorante Pizzerija
Kosilo smo si privoščili v Centrale Ristorante Pizzerija, kjer so nas prijetno presenetili s prijaznostjo – takoj ko smo sedli, so Nini prinesli barvice in pobarvanko. Majhna pozornost, ki veliko pomeni.
Ocena restavracije Centrale Ristorante Pizzerija:
Hrana: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐
Vzdušje: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐
Postrežba: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐
Lokacija: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐
Popoldanski počitek in wellness
Po kosilu smo se vrnili v hotel na krajši počitek. Žena in Nina sta izkoristili popoldne za kopanje v zunanjem, pokritem bazenu, jaz pa sem se odločil za nekaj časa v savni. Kot vedno v Italiji, me je obvezna nošnja kopalk v savni spet nekoliko presenetila – tega se nikakor ne morem navaditi.
Privoščil sem si dve uri sprostitve, a italijanske savne se vseeno ne morejo primerjati s tistimi pri nas – recimo v Rimskih termah, kjer je celotna izkušnja precej bolj umirjena in prijetna.
Večerni sprehod po mestu
Zvečer smo se ponovno odpravili v mesto. Že na začetku poti smo naleteli na velik vrtiljak, kjer je Nina uživala v vožnji in se smejala do solz. Ni lepšega, kot videti otroka srečnega.
Za konec dneva smo se ustavili še v Gelateria Anisare Montecatini Terme, kjer smo si privoščili še en izvrsten sladoled. Pravi italijanski gelato – kremast, okusen in ravno prav sladek.
Ko smo se sprehajali nazaj proti hotelu, sem slučajno opazil tablo restavracije La Pecora Nera Ristorante, ki je nekoč nosila celo Mišelinovo zvezdico. Presenetljivo pa cene niso bile tako visoke, kot bi človek pričakoval – morda ideja za naslednji obisk.
Tako se je končal naš tretji dan v Toskani – umirjen, sproščen in poln tistega občutka, da si res na dopustu.
🧭 Koristne povezave
🔗 Terme Tettuccio – uradna spletna stran
🔗 Montecatini Funicolare – vozni red in cene vozovnic
🔗 Montecatini Alto – turistični vodič in zgodovina
🔗 Centrale Ristorante Pizzerija – TripAdvisor ocene
🔗 Gelateria Anisare – Google Maps
🔗 Hotel Manzoni Wellness & Spa
