Krompirjeve počitnice 2025 – 3. dan – Montecatini Terme

Dopoldanski sprehod skozi Montecatini Terme

Po zajtrku smo se odpravili na kratek sprehod skozi Montecatini Terme, eno najbolj znanih termalnih mest v Toskani. Že na daleč te očara veličastna arhitektura zgradb iz začetka 20. stoletja, obdana z zelenimi parki in fontanami. Osrednji kompleks Terme Tettuccio deluje skoraj kot filmska kulisa – visoki stebri, marmorne dvorane, mozaiki in klasične freske te kar posrkajo v čas, ko je bilo termalno kopanje pravi družabni dogodek italijanskega meščanstva.

Čeprav vstop ni brezplačen, smo uspeli vstopiti in si ogledati notranjost, čeprav nismo plačali zdravniškega pregleda (55 € na osebo). In res, vredno je bilo! Poslopje je naravnost čudovito – skoraj sveto mesto sprostitve.

Na dvorišču smo si privoščili kavo in nekaj trenutkov preprosto opazovali ljudi, ki so prihajali s termalnih kopališč. Zraven pa smo po stari italijanski tradiciji pobožali še kip divje svinje, ki naj bi prinašal srečo v ljubezni in potovanjih. Nina je seveda takoj dodala, da nas zdaj gotovo čaka “super dan”.


Z vzpenjačo na Montecatini Alto

Nato smo se peš odpravili do spodnje postaje vzpenjače (funicolare), ki vodi do mesteca Montecatini Alto. Pot nas je vodila skozi prijetne uličice Montecatini Terme, mimo malih kavarn in trgovinic, kjer je bilo čutiti tisti pravi toskanski utrip – ki pa so bile žal večinoma zaprte, saj je bil konec sezone in je mesto že nekoliko umirjeno zadihalo po poletnem vrvežu.

Vzpenjača je ena izmed najstarejših še delujočih v Italiji – zgrajena je bila že leta 1898. Dve rdeči leseni kabini, poimenovani »Gigio« in »Gigia«, se gibljeta po strmem pobočju hriba, ena gor, druga dol, povezani s kablom, ki poteka po sredini tirnic. Vožnja traja približno šest minut, a je prava mala atrakcija, saj imaš občutek, kot da si se za trenutek vrnil stoletje nazaj. Celotna naprava deluje skoraj romantično starinsko – brez bleščeče tehnologije, samo s čudovitim pogledom in lesketajočim železniškim zvokom.

Nina je bila popolnoma navdušena – to je bil zanjo vrhunec dneva! Ko smo prispeli na vrh, se nam je odprl razgled nad dolino in celotnim mestom Montecatini. Škoda le, da je bilo nekoliko oblačno – ob sončnem vremenu bi bil razgled naravnost razgledniški razglednic.


Sprehod po Montecatini Alto

Ko smo stopili z vzpenjače, se je pred nami odprlo majhno, očarljivo mestecce Montecatini Alto – nekoč ločeno naselje, danes pa priljubljena razgledna točka in izletniška destinacija za obiskovalce iz doline. Ulice so tlakovane s kamnom, ozke in zavite, ob njih pa stoji več majhnih kavarn, restavracij in umetniških trgovinic.

Sprehodili smo se skozi glavni trg Piazza Giuseppe Giusti, kjer se nahaja več restavracij z razgledom na dolino. Celotno mestece ima tisti pravi, topli toskanski šarm – diši po sveže pečenem kruhu, lokalnih vinih in po olivnem olju.

Ustavili smo se v eni izmed trgovinic s spominki, kjer smo si kupili nekaj drobnarij – majhne spominke, kot je magnetek, za spomin na ta čudovit kraj. Trgovinice so bile res prikupne in ponujale vse od tipičnih toskanskih izdelkov do ročno izdelanih malenkosti iz Sicilije.

Kasneje smo si privoščili sladoled in kavo v majhnem lokalu ob trgu – Vecchia Posta. Prijetno vzdušje, prijazno osebje in vonj po sveže pečenih rogljičkih so ustvarili popoln trenutek sprostitve sredi tega slikovitega mesteca. Ko sem gledal sosednje mize, sem skoraj obžaloval, da še nismo lačni – pizze so izgledale naravnost božansko!

Po kakšni uri pohajkovanja po mestecu smo se z vzpenjačo vrnili nazaj v dolino in se sprehodili še po središču Montecatini Terme. Mesto je prijetno, mirno in zelo čisto – edino, kar preseneti, je, da se večina trgovinic zapre že ob 13. uri, kar je v Italiji kar običajno.


Kosilo v Centrale Ristorante Pizzerija

Kosilo smo si privoščili v Centrale Ristorante Pizzerija, kjer so nas prijetno presenetili s prijaznostjo – takoj ko smo sedli, so Nini prinesli barvice in pobarvanko. Majhna pozornost, ki veliko pomeni.

Ocena restavracije Centrale Ristorante Pizzerija:
Hrana: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐
Vzdušje: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐
Postrežba: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐
Lokacija: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐


Popoldanski počitek in wellness

Po kosilu smo se vrnili v hotel na krajši počitek. Žena in Nina sta izkoristili popoldne za kopanje v zunanjem, pokritem bazenu, jaz pa sem se odločil za nekaj časa v savni. Kot vedno v Italiji, me je obvezna nošnja kopalk v savni spet nekoliko presenetila – tega se nikakor ne morem navaditi.

Privoščil sem si dve uri sprostitve, a italijanske savne se vseeno ne morejo primerjati s tistimi pri nas – recimo v Rimskih termah, kjer je celotna izkušnja precej bolj umirjena in prijetna.


Večerni sprehod po mestu

Zvečer smo se ponovno odpravili v mesto. Že na začetku poti smo naleteli na velik vrtiljak, kjer je Nina uživala v vožnji in se smejala do solz. Ni lepšega, kot videti otroka srečnega.

Za konec dneva smo se ustavili še v Gelateria Anisare Montecatini Terme, kjer smo si privoščili še en izvrsten sladoled. Pravi italijanski gelato – kremast, okusen in ravno prav sladek.

Ko smo se sprehajali nazaj proti hotelu, sem slučajno opazil tablo restavracije La Pecora Nera Ristorante, ki je nekoč nosila celo Mišelinovo zvezdico. Presenetljivo pa cene niso bile tako visoke, kot bi človek pričakoval – morda ideja za naslednji obisk.

Tako se je končal naš tretji dan v Toskani – umirjen, sproščen in poln tistega občutka, da si res na dopustu.


🧭 Koristne povezave

🔗 Terme Tettuccio – uradna spletna stran
🔗 Montecatini Funicolare – vozni red in cene vozovnic
🔗 Montecatini Alto – turistični vodič in zgodovina
🔗 Centrale Ristorante Pizzerija – TripAdvisor ocene
🔗 Gelateria Anisare – Google Maps
🔗 Hotel Manzoni Wellness & Spa

Krompirjeve počitnice 2025 – 2. dan – Od Ferrarija do Pavarottija … in končno v Montecatini Terme

Zjutraj smo se prebudili v Hotelu La Cartiera, kjer smo prenočili že prvo noč. Po hitrem tušu nas je čakal zajtrk v hotelski restavraciji. Brez posebnih presežkov – klasičen “continental”, nič pretresljivega, ampak dovolj, da smo se pripravili na dan, poln načrtov.

Ocena hotela Hotel La Cartiera:
Apartma: ⭐ ⭐ ⭐
Zajtrk: ⭐ ⭐ ⭐
Zadovoljstvo glede na plačilo: ⭐ ⭐ ⭐⭐


🏎️ Ferrari Museum – kraljestvo konjskega žrebca

Prvi postanek dneva je bil Ferrari Museum v Maranellu – kraj, kjer se čuti vonj po bencinu, hitrosti in legendi. Za tiste, ki morda še ne veste: obstajata dva Ferrari muzeja – en v Modeni (Museo Enzo Ferrari) in drugi v Maranellu (Museo Ferrari Maranello), med seboj oddaljena približno 20 minut vožnje.

Naš cilj je bil Maranello. Plan je bil, da pridemo 15 minut pred odprtjem, ampak – kot se pogosto zgodi – smo prispeli okoli 9:45. 😅 Na srečo je vse potekalo hitro in gladko. Karte je žena pametno kupila že prek spleta (👉 uradna stran Ferrari Museum), kar nam je prihranilo precej časa.
🎟️ Cena odrasle vstopnice: 27 €
🎟️ Otroška: 7 €
🎟️ Družinska (2 odrasla + 1 otrok): 55 €

V notranjosti muzeja smo občudovali zbirko legendarnih Ferrarijev – od klasičnih modelov do sodobnih superšportnikov. Hčerki sem z veseljem razložil, kako deluje motor, zakaj so bati pomembni in kako se športni avtomobil razlikuje od “navadnega”.

Mene osebno je najbolj navdušil oddelek Formule 1, kjer so razstavljeni bolidi, trofeje in posnetki iz zlatih časov, ko sem sam redno spremljal vsako dirko. Nostalgija na polno!

Na koncu se seveda vse zaključi v Ferrari trgovini, kjer lahko kupiš vse od majice do makete, a – kot se za Ferrari spodobi – cene so tudi tu precej “dirkaške”. 🏁
Z ogledom smo končali okoli 11. ure, zadovoljni in polni vtisov. Pred muzejem pa je možno tudi najem vozila Ferrari za testno vožnjo, a to sem tokrat izpustil – družinski izlet pač ni čas za “gas do daske”. 😉

Ko smo se vrnili do parkirišča, sem ugotovil, da v vsej evforiji sploh nismo preverili, ali je parkirišče plačljivo. Na srečo nas ni čakala nobena kazen – Ferrari sreča! 🍀

Maranello je sicer simpatična vasica, kjer je vse v znamenju Ferrarija – trgovine, bari, hoteli … vse rdeče!


🎶 Casa Museo Luciano Pavarotti – glasba, ki se dotakne duše

Naslednja postaja je bila hiša in muzej Luciana Pavarottija, le nekaj kilometrov iz Modene (👉 uradna stran muzeja).
Hiša stoji nekoliko na samem, parkirišče pa je – milo rečeno – improvizirano, saj se parkira kar ob robu polja.

Muzej se nahaja v Pavarottijevi zadnji hiši, kjer je legendarni tenorist tudi živel in umrl. V notranjosti so razstavljeni njegovi kostumi, nagrade, osebni predmeti, slike z največjih koncertov, pa tudi posnetki iz serije “Pavarotti & Friends”, ki jih mnogi še dobro pomnimo iz mladosti.

Čeprav nismo ravno ljubitelji opere, je bil ogled izjemno zanimiv – še posebej za Nino, ki je lahko spoznala, da je bil Pavarotti res nekaj posebnega. Vse je prežeto z njegovo energijo, od klavirja do garderobe, kjer so razstavljeni njegovi značilni metuljčki. 🎤
V muzeju smo ostali približno eno uro.


🍔 Kosilo – McDonald’s v Halloween duhu

Po ogledu smo bili že pošteno lačni, zato smo se ustavili v bližnjem McDonald’su, ki je bil ves okrašen v Halloween stilu – pajčevine, buče, netopirji, vse po pravilih oktobrske čarovnije. 🎃
Gužva je bila kar velika, zato smo tam preživeli skoraj uro, a malica je teknila.


🌦️ Pistoia – toskanski biser s srednjeveškim šarmom

Po kosilu nas je čakala daljša vožnja do Pistoie, kamor smo prispeli okoli 15:45. Dež se je ravno polegel, zrak je bil svež in ulice so postopoma oživele. Mestece na prvi pogled deluje mirno, a ponuja ogromno – čudovito Piazza del Duomo s katedralo sv. Zena, zvonik, ki kraljuje nad mestom, ter številne majhne uličice, polne lokalnih trgovinic in kavarnic.

Sprehodili smo se po zgodovinskem središču in si ogledali nekaj trgovinic z lokalnimi izdelki – od ročno izdelanih lesenih igrač do tipičnih toskanskih dobrot. Kupili smo si tudi nekaj spominkov, predvsem zato, da nas bo Pistoia spominjala na tisti vonj po dežju in kavi, ki se je vil iz vsakih vrat. ☕

Ko smo želeli sesti na pijačo, smo ugotovili, da vse lokale s prostimi notranjimi mizami že zasedajo domačini – pa še mraz nas je malo ujel. Tudi za večerjo nismo našli nič enostavnega in cenovno prijaznega; večina restavracij je bila zaprta ali pa preveč “fine dining” za naš okus.
Kljub temu je Pistoia pustila zelo prijeten vtis – ni množic turistov, zato ima tisti pravi italijanski, domač občutek, kot bi se čas tu malo ustavil.


🍕 Večerja v Montecatini Terme – “Pizzico” (žal ne ravno top izkušnja)

Odločili smo se, da nadaljujemo pot v Montecatini Terme, kjer nas je čakal naslednji hotel. Ker je bila stara mestna cona zaprta za promet, smo parkirali na bližnjem parkirišču in šli peš v iskanju restavracije.
Žena je izbrala Pizzico (👉 Pizzico Montecatini Terme na Google Maps), kamor smo prišli malo pred 19. uro.

Žal nas je izkušnja kar razočarala. Že na začetku so nas prestavili na drugo mizo, pa smo bili cel čas edini gostje. Med večerjo sta natakar in lastnik premikala mize sem in tja, kar je zmotilo celoten vtis. Natakar (mlad Indijec) se ni najbolje znašel in je moral za vsako stvar vprašati šefa, pizze pa … no, zelo povprečne – daleč od italijanskega “wow” momenta. Ocena 4,3 na Googlu je po mojem mnenju pretirana.


🏨 Hotel Manzoni Wellness & Spa – končno počitek!

Okoli 19:45 smo se odpravili proti hotelu Hotel Manzoni Wellness & Spa, kamor sem moral zapeljati kar v zaprto cono in upati, da nas ne ustavi policija. 😅 Na srečo smo našli še predzadnje prosto parkirno mesto, ki je bilo za naš avto kar malce tesno, tik pred vhodom.

Ob prihodu nas je prijazno osebje pričakalo na recepciji in hitro uredilo prijavo. Ko smo odprli vrata sobe, nas je razveselila luštna, prostorna soba z balkonom, kjer smo načrtovali ostati dve noči. Po dolgem dnevu smo bili res hvaležni za mir, tišino in udobno posteljo.


📝 Kratek povzetek dneva:
Ferrari muzeji, Pavarottijev dom, prijetna Pistoia, malce Halloween McDonald’s vzdušja in pot do Montecatini Term – vse to v enem dnevu! Utrujeni, a polni vtisov smo se veselili naslednjega jutra in raziskovanja toskanske pokrajine.


Restavracija Pizzico – osebna ocena:
Hrana: ⭐ ⭐
Vzdušje: ⭐ ⭐
Postrežba: ⭐ ⭐
Lokacija: ⭐ ⭐ ⭐⭐


🔗 Koristne povezave:

Krompirjeve počitnice 2025 – 1. dan – Bolonija nas je navdušila!

🚗 Pot do Bolonije

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, malo po osmi uri, polni pričakovanj, kaj vse nas čaka na letošnjih Krofmorjevih počitnicah. Pot po avtocesti je potekala mirno in brez zapletov, vzdušje v avtu pa je bilo že od začetka dopustniško – tisti prijetni občutek, ko veš, da se začenja nova pustolovščina.

Okoli 13. ure smo prispeli do Hotela La Cartiera, kjer smo imeli rezerviran apartma za tri osebe. Namestitev je bila preprosta, a udobna, nekoliko pa nas je razočaralo dejstvo, da notranji bazen med vikendi ni dostopen otrokom – tega pri rezervaciji očitno nisem opazil. Poleg tega so nas ob prihodu obvestili, da bo v hotelu tisti dan potekala še poroka, kar je obetalo nekoliko bolj živahen večer. 🎉


🅿️ Prvi vtisi in prihod v center

Po kratkem počitku smo se odpravili proti Bolonji, ki je od hotela oddaljena približno pol ure vožnje. Že prej sem preveril parkirišča, zato sem načrtno izbral garažno hišo tik ob središču mesta, ob robu zaprte cone.
Kljub temu nas je ob prihodu presenetila dolga kolona pred vstopom – čakali smo skoraj pol ure, saj je bil center mesta poln obiskovalcev. Ko smo končno parkirali, se je začela naša prava bolonjska pustolovščina.

Sprva nas mesto ni navdušilo – ob vhodu v staro jedro smo videli predvsem nekaj starejših, nekoliko zanemarjenih hiš. A že po nekaj minutah hoje se je vzdušje popolnoma spremenilo. Ulice so postajale vse živahnejše, arkade vse lepše, barve toplejše … in nenadoma nas je Bolonija popolnoma prevzela!


☕ Prva postojanka – kapučino za 1 €

Ko smo prišli do enega izmed majhnih lokalov, sem si privoščil kapučino za vsega 1 € – popoln italijanski trenutek!
Pena ravno prav gosta, kava aromatična, okoli mene pa pogovor v italijanščini in vonj po svežih rogljičkih. Tisti majhen trenutek, ko se ti zdi, da si doma, čeprav si daleč od njega. 🇮🇹☕


🏛️ Sprehod po zgodovinskem središču

Naš sprehod smo nadaljevali pri Baziliki San Giacomo Maggiore, eni najstarejših cerkva v mestu.
Pot nas je nato vodila do znamenitih dveh stolpov – Torre Asinelli in Torre Garisenda, simbola Bolonije. Tokrat se nismo povzpeli nanju, ampak smo ju občudovali od spodaj – razlika v nagibu in višini je res impresivna!

Nato smo obiskali še Baziliko Santo Stefano, znano tudi kot Sette Chiese – kompleks sedmih povezanih cerkva z mirnim samostanskim dvoriščem. Le nekaj minut stran stoji tudi Palazzo della Mercanzia, nekoč središče trgovskega življenja v srednjem veku.


🏙️ Piazza Maggiore in turistični vlakec

Na Piazza Maggiore, glavnem trgu Bolonije, se vedno nekaj dogaja. Ulice so bile polne ljudi, na trgu pa smo si ogledali znamenito Fontano Neptuna, mogočno baročno mojstrovino.
V bližini smo se ustavili še pri Biblioteca Salaborsa, kjer so skozi steklena tla vidni ostanki antične Bolonije – prava kombinacija zgodovine in sodobnosti.

Da bi mesto doživeli še bolje, smo se vkrcali na turistični vlakec San Luca Express (okvirno 32 € za 2 odrasla + 1 otroka) – in imeli smo srečo, da smo ujeli zadnjo vožnjo tistega dne! 🚂
Ko smo se vrnili, so že pospravljali, zato smo res veseli, da smo to doživeli.


🏰 Popoldanski ogledi

Po vožnji smo si ogledali še Azzoguidi Tower in Metropolitansko katedralo sv. Petra, kjer nas je navdušila mogočna notranjost in tišina pod visokimi oboki.
Seveda pa nismo mogli mimo LEGO trgovine, kjer smo – po tradiciji – dobili obvezni žig v LEGO potni list našega malega popotnika. 😊


🍝 Večerja v središču – 051 Osteria Piazza Maggiore

Ko se je dan prevesil v večer, smo čisto po naključju naleteli na 051 Osteria Piazza Maggiore – edina prosta miza na ulici, zato smo se takoj usedli.
Za predjed smo naročili hladni narezek z bolonjsko mortadelo, jaz pa sem si privoščil še Cotoletta alla Bolognese – mehko, hrustljavo in polno okusa. 🍽️

Edino, kar me je med večerjo malce zmotilo, so bili vsiljivi prodajalci, ki so ponujali powerbanke in rože. Ampak hej – Italija ne bi bila Italija brez njih, kajne? 😄
Je pa bilo med večerjo res prijetno opazovati mimoidoče – domačine, turiste, zaljubljence in družine. To daje mestu tisti pravi italijanski utrip.

Nasproti naše restavracije smo opazili še La Prosciutteria Bologna Oberdan, kjer iz stropa visijo kosi pršuta, v vitrini pa razstavljen izbor domačih sirov in salam. Kdo pa ne bi jedel tu vsak dan? 😋


⭐ Naša ocena restavracije 051 Osteria Piazza Maggiore

  • 🍝 Hrana: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐ ⭐

  • 🎶 Vzdušje: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐ ⭐

  • 🤵 Postrežba: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐ ⭐

  • 📍 Lokacija: ⭐ ⭐ ⭐ ⭐ ⭐


🎷 Večer na Strada del Jazz

Po večerji smo se sprehodili še po Strada del Jazz, uličici, kjer iz vsakega lokala odmeva glasba.
Tam je Nina opazila DJ-ja, ki je v živo vrtel glasbo iz pravih LP plošč – prizor, ki ga danes redko vidiš! 🎶
Ulični glasbeniki, vonj po kavi in topla jesenska noč so ustvarili popoln zaključek našega prvega dne v Bolonji.

Na poti proti izhodu iz centra smo se sprehodili še po Via dell’Indipendenza, kjer so se luči lokalov in vonj po hrani nežno mešali z večernim mestnim vrvežem.


💡 Koristne informacije

  • 🅿️ Parkiranje: priporočljivo v garažni hiši ob robu ZTL cone (vnaprej preverite dostop).

  • 🚂 Turistični vlakec San Luca Express: približno 32 € (2 odrasla + 1 otrok).

  • 🍽️ Restavracije: za mizo na ulici pridite zgodaj – proste so redke!

  • Kava: pravi italijanski kapučino za 1 €.

  • 🧱 Zanimivosti: Piazza Maggiore, Torre Asinelli, Quadrilatero Market, Strada del Jazz