Trovanje z kriptovalutami

Last Updated on

Kako kupiti kriptovalute?

Kriptovalute dandanes lahko kupite na mnogo načinov in vsak ima svoje prednosti in slabosti. Najbolj enostavno je kriptovalute kupiti preko tako imenovanih menjalnic za kriptovalute. Kot na primer bom o tu navedli le nekaj najbolj pogostih: Coinbase nato pa kriptovaluto, ki ste jo kupili, na primer Bitcoin (BTC) prenesete na drugo menjalnico, kakor so Bitmex. Kriptovalute pa lahko zamenjate tudi “fizično” tako da obiščete Bitcoin Meetup in izmenjate neposredno z osebo tako, da povlečete QR kodo na telefonu. Obstaja pa tudi opcija, da določene izbrane kripto valute kupite kar na lokalnem kripto bankomatu. Kjer lahko tudi Bitcon ali ostale kriptovalute nato zamenjate za gotovino.

Verjetno ste že slišali za kripto denarnice, ki načeloma delujejo kot fizične denarnice, kjer imamo shranjeno gotovino. Poznamo dve vrsti kripto denarnic. Prve so kakor Coinbase, druge pa so lahko shranjene  na vašem računalniku oziroma so na fizičnih enotah, kakor so za to posebne USB naprave (Trezor kripto denarnica, Ledger Nano,..)

Za nakup ne potrebujete nujno denarnice, saj nekatere menjalnice delujejo kot denarnice v vašem imenu. Obstajata dve skupini denarnice – denarnice tretjih oseb, na primer Coinbase ali denarnice na osebnem računalniku, ki so shranjene na trdem disku. Vendar je treba biti pazljiv, obe vrsti imata svoje prednosti in svoje slabosti. Če hranimo svoje kripto valute v kripto denarnicah tretjih oseb, kakor je Coinbase, moramo vedeti, da nihče ne jamči za sredstva takšnih podjetji. Poleg tega so takšne spletne kripto denarnice pogoste tarče hekerjev, ki hočejo priti do vaših shranjenih kripto valut. Če pa kriptovalute shranite na osebnem računalniki, je zelo pomembno, da izdelujete redno varnostno kopiranje podatkov, saj lahko pride do okvare trdega diska in potem smo ob našo kripto denarnico, s tem pa tudi s shranjenimi kripto valutami. Tudi osebni računalniki so lahko tarča hekerjev, tako moram tu sami poskrbeti, da smo dobro zaščiteni pred hekerji. Prav tako so še najbolj varne fizične kartice, kakor smo že omenili: Trezor kripto denarnica, Ledger Nano.

Kako prodati kriptokovance?

Pri prodaji kriptovalut pa je malo težje, saj vse resne kripto menjalnice zaradi skladnosti z zakonodajo zahtevajo veliko informacij o vas. Tako lahko kritovalute kar prodamo na eni izmed menjalnic, pri čemer pri nekaterih menjalnicah ni treba plačati nobene provizije. Je pa možno, da bo banka vzela 1% provizije za prenos denarnih sredstev na vašo plačilno kartico. Zavedati pa se morate, da lahko pride tudi do časovnih zamud pri nakazilu denarja na vaš račun, ki lahko v nekaterih primerih traja tudi do 4 delovne dneve. Obstajajo pa tudi tako imenovani kripto bankomati, kjer lahko pretvorite svoje Bitcoine nazaj v gotovino.

Pri uporabi kripto menjalnice obstajata dva načina za prodajo kriptovalut. Prva možnost je, da vnesete ceno in količino, ki jo želite prodati, kar bo zabeleženo v knjigi naročil. Če je cena na primer 1.000 €, se lahko odločite za prodajo 1 BTC po ceni 1.100 €, seveda če menite, da se bo cena BTC dvignila. Druga možnost prodaja 1 BTC takoj po trenutni tržni ceni na menjalnici. Ta vrednost je odvisna od trenutnega povpraševanja.

Dodaten problem pri menjalnicah je, če pride do zlorabe ali imajo likvidnostne težave, kot se je zgodilo z Mt Gox ali Mintpal. Dodatno se lahko zavarujete tako, da izberete uveljavljeno in priznano menjalnico, ki večino svojih kripto valut shranjuje z dodatnim varovanjem, na primer Cavirtex.

Kako trgovati s kriptovalutami?

Kako trgovati s kriptovalutami obstaja, kar veliko načinov.

Najpogosteje se uporabljajo kar menjalnice, kjer se trovanje oziroma menjava med kriptovalutami opravi v nekaj sekundah, poleg tega pa je cena, po kateri kupite ali prodate, zagotovljena. Različne kripto menjalnice imajo različna pravila in sisteme – nekatere so namenjene priložnostim, druge uveljavljenim profesionalnim trgovalcem. Za napovedovanje gibanja cen kripto valut se lahko uporablja različne sisteme, ki napovedujejo, kako naj bi se cena kriptovalute gibala.

Drugi način je nekakšno vlaganje v kriptovalute. To pomeni, da svake toliko časa kupimo kriptovaluto in nato pustimo tako kakor je. Takšno vlaganje delamo, da dolgi čas in upamo, da bo z leti cena kupljene kriptovalute šla gor in da bomo na dobičku. Seveda je odvisno, kdaj smo začeli kupovati kriptovalute, ali so bile takrat kriptovalute na višku ali na dnu.

Povprečni uporabniki kriptovalut pa se za trgovanje odločijo glede na intuicije, kako se bo cena kriptovalute gibala. Na intuicije vplivajo novice, razni infuencarji, ki objavljajo svoja pričakovanja o gibanju kriptovalut. Na kriptovalute pa zanje čase veliko vplivajo tudi politična dogajanja oziroma kaj se po svetu dogaja z digitalnimi valutami.

Obstajajo pa tudi tako imenovane socialne menjalnice, kakor so AvatradePlus 500 in eToro. Tu lahko spremljate ostale ljudi in se z njimi pogovarjate in na podlagi spremljanja objav ljudi se odločate za nakup kriptovalut.

Druge bolj kompleksne stratege vključujejo arbitražo – to pomeni, da imate v bistvu možnost kupiti valuto v eni menjalnici in jo takoj prodati v drugi za dobiček. Na primer, če lahko kupite Bitcoine na borzi LocalBitcoins za 1.000€ in jih nato prodate na borzi Bitstamp za 1.100€ – imate dobiček brez tveganja v višini 100€.

Road Trip – Južna Anglija – dan 7

Exmouth, Exeter, Torquay, Dartmouth, Plymouth, Lostwithiel, Mevagissey, Gorran Haven

V jutro so naju prebudili vlaki, ki so vozili mimo najinega hotelčka v mestecu Dawlish. Po stopnicah hotela sva se spustila v majhno jedilnico, kjer nama je lastnica s hčerko postregla sveže pripravljen in obilen zajtrk. Vmes sva opazovala ljudi pri sosednih mizah. Zraven naju sta se dva starejša Američana pogovarjala, kaj vse bi si morala še ogledati, med tem ko je imela mlada družinica s prikupnima fankoma manjšo nezgodo v jedilnici in skoraj sta še mene polila z vodo. Bilo je prijetno in če se nama ne bi mudilo naprej, be verjetno kar še malo posedela. Škoda, je bilo v Dawlishu še vse zaprto, tako da tudi tokrat nisem mogel kupiti magnetka za spomin iz tega mesteca. Deloma sva se vračala po poti, ki sva jo prevozila že prejšnji dan in napotena sva bila proti mestu Exeter. Tokrat sem malo pozabil upoštevati, da se bodo ob tej uri morda že začela jutranja konica. Že tako sva se pozno odpravila iz Dawlisha, nato pa še gneča.

Končno sva prispela v mesto Exeter. Še dobro, da sem dobro splaniral pot in sem tudi označil, kje bova parkirala. Na žalost je bilo to parkirno mesto zasedeno, a sva našla v ulici zraven takoj parkirno mesto za najino Isignio. Parkirala sva zraven cerkvenega urada in okoli naju so hodili ljudje, urejeni, kot da gredo k maši. Hitro sva prišla do cerkve Svetega Petra v Exetru, ki je ogromna in zelo lepa katedrala. Kar sapo mi je jemalo, ko sem stopil v notranjost. Zgrajena je bila okoli leta 1400. Za ogled sva porabila več, kot sva planirala, kar je bilo 30 minut. Freske in detajli so bili preveč zanimivi, da bi šla kar mimo. Čeprav tega nisva imela splanirano, sva si vzela še 20 minut za ogled mesta. Ženo sem za teh 20 minut poslal na nakupovanje, jaz pa sem si na hitro ogledal ulice v okolici cerkve. Ob dogovorjeni uri sva se spet dobila ob cerkvi in ugotovila, zakaj so bili ljudje pred njo tako lepo oblečeni. Imeli so podelitev diplom lokalne univerze.

Glede na to, da sva že kar pošteno zamujala, pa šele dan se je začel, sva se le peljala mimo Torre Abbey Sands in se odpeljala direkt do Dartmouth Castle. Gre za trdnjavo ob vhodu v Dartmouth pristanišče. Mestece Dartmouth namreč leži v ustju reke, ki se zliva v morje. Gre za tako prikupno malo trdnjavo, da bi jo dal kar v žep. Na koncu poti, preden prideš do uradnega parkirišča, je cesra zelo ozka, komaj dovolj za en avto. Pogled, ko sva prispela do trdnjave, pa…na bregovih reke povsod okoli naju razkošne vile (ja, sva si domišljala, da bi lahko bila ena nekoč najina). Na tej točki hvalabogu ni bilo trume turistov, zato je bil ogled trdnjave za naju morda še bolj magičen. Edini ljudje, ki so bili tam sočasno z nama, so se ustavili v kavarnici s teraso na vrhu trdnjave. Ah, če naju ne bi čas preganjal 😉

Ker sva bila na tesnem s časom, je žena predlagala, da preskočiva Plymouth Hoe in Tinside Lido, kot je bilo splanirano. Nasljednje mesto je bilo tako mesto Plymouth. To pa je pomenilo, da je bilo treba parkirati nekje drugje, kot je bilo v planu navigacije, a sva z malo lovljenja po mestu le našla  parkirišče ob pristanišču, v neposredni bližini starega dela in tako sva se lahko v nekaj minutah sprehodila do Mayflower Steps in do mestnega obzidja Royal Citadel. Med ogledom mesta sva naletela tudi na varilnico Plymouth Gin, a je bila taka vrsta za vstop, da se nama ni dalalo čakati. V pristanišču je bilo veliko ladij in čolnov, turistične agencije pa organizirajo razne oglede z čolni. Bila sva že lačna, a nisva našla nobene pametne restavracije, zato sva se raje odpravila naprej proti Restormel Castle.

Ko sva prispela do Restormel Castle, je na parkirišču stal le en avto, pa še ta je bil verjetno od vratarke, ki naju je prijazno pozdravila ob vhodu na posest gradu Restormel. Od gradu je ostalo le obzidje in del notranjih sten. Uživala sva, saj sva se zavedala, da sva edina obiskovalca. Nobene gneče, tišina, zven zvonov bližnje cerkve in in žvenketanje ovčjih zvončkov s sosednjega travnika. Okoli gradu je izkopan vodni jarek, vendar v njem ni več vode, je pa okoli gradu prava angleška temno zelena trava in tu in tam kakšna klopca, na katero se da usesti. Vzela sva si par minut za meditacijo. Za najinim hrbtom grad z verjetno bogato zgodovino in ugotavljal sem, kaj vse se je tam dogajalo, ko je še živel. Pred seboj pa sem imel čudovit pogled na neskončno hribovito in zeleno pokrajino. Vmes me je žena hotela nekaj vprašati (lačna je bila) in prekinil sem jo, naj mi dovoli teh pet minut uživanja. In dobil sem svojih pet minut tišine. Oba sva jih. Ni bilo lepšega 🙂 Bila sva zadnja obiskovalca tisti dan v gradu Restormel.

Pot sva nadaljevala proti ribiškemu mestecu Mevagissey. Na poti sva videla reklamne table za Eden Project. Ker je bilo še dovolj svetlo in se nama ni več nikamor mudilo (vse znamenotosti in trgovine so se najkasneje ob 17h zaprle), sem zavil z glavne ceste proti Eden Project, v želji, da bi vsaj od daleč lahko slikal kupole. zavedal sem se, da je kompleks uradno zaprt, a vseeno sem želel to čudo vsaj od daleč pokukati in slikati. Kupol nisva našla, tavala sva z enega ogromnega parkirišča na drugo in sklenila, da je bolje, da odpeljeva ven, preden nama z zapornicami zaprejo pot ven.

Po res izjemno ozki cesti (še za najino Isignio je bilo komaj dovolj prostora, z leve in desne pa visoka kamnita ograja) sva pripeljala v Mevagissey. Upam si trditi, da je moja žena pol adrenalinske poti premižala. Mestece Mevagissey sem izbral čisto naključno, ker je bilo na poti proti hotelu in ker sem vedel, da bova potrebovala malo počitka po napornem dnevu, ki je bil zelo razgiban. Parkirno mesto sva našla par minut hoje od pristanišča Mevagissey, ki se lahko pohvali z nekaj prikupnimi trgovinicami (zaprtimi, kaj pa) in nekaj restavracijami (odprtimi, na srečo). Mevagissey je res prava ribiška vas – najbolje opišem tako, da so bile v mini pristanišču skoraj vse barke ribiške in v zraku je prijetno dišalo po ribah. Na nebu so se podili in oglašali galebi, za hip se je celo zdelo, da se bliža nevihta. In najine misli so spet odtavale, z vsemi čutili sva srkala trenutke v tem mestu.

 

 

Bila sva že pošteno lačna in po kratkem obhodu mesteca, ki ni trajal več kakor 10 minut, sva si naključno izbrala restavracijo Wheel House Restaurant. Našla sva prosto mizo z udobnimi klopmi, prav ob oknu s pogledom na ribiške ladje. Zadišala mi je “dalmatiska” ribiška juha. Seveda je tu niso imeli, so pa priporočili fish chowder. Brez posebnega oklevanja sva si oba naročila krožnik te posebne juhe, za nadaljevanje pa še fish&chips. Fish chowder naju je tako navdušil, da nama ga je žena kasneje doma že večkrat pripravila (https://www.bbcgoodfood.com/recipes/1898/chunky-fish-chowder).

Prav nažrla sva se in priznam, da je bilo dobro, za pomazat s kruhom.

Po večerji sva se vrnila do avta in se odpravila proti hotelu The Llawnroc Hotel v letoviškem mestecu Gorran Haven, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ko sva prispela v Gorran Haven, sva se vozila po zelo ozkih ulicah, dokler nisva prišla do hotela. Sprejeli so naju zelo prijazno in priznam, da sem bil že zelo utrujen. V hotelu sva se na hitro razpakirala in zbrala energijo še za skrajši sprehod proti morju. Začelo se je že mračiti. Veliko apartmajev je bilo zavitih v temo, saj so bili prazni. V tiste, v katerih je svetila luč, se je dalo malo poškiliti v noranjost. Prav zanimivo je, kako lepo so vsi apartmaji opremljeni. Majhni, a butični. Človek bi si tak apartma kar rezerviral za počitnice in se poleti vrnil sem.

Ko sva se vrnila v hotel, sem ženo povabil na igro biljarda, saj mi je priznala, da ga še nikoli ni igrala. Zraven sva vsak spila eno pivo in si splanirala naslednji dan.

Pot 7. dan: