Titchfield Abbey, Bursledon Windmill, Netley Abbey, Southampton, Stonehenge, Salisbury Cathedral, Bournemouth
Jutro sva začela z zajtrkom v Queen’s hotelu. Ta dan sva si lahko vzela nekoliko več spanca, kar nama je obema pasalo. Ker sva prejšnji dan nakupovala, je bilo treba v avtu pospraviti vrečke in stvari, ki sva jih nakupila. Nato sva se odpravila proti Titchfield Abbey. Posest Titchfield Abbey leži čisto ob cesti in ker nisem verjel svoji navigaciji, kje je parkirno mesto, sva se že odpeljala mimo, zato sem moral obrniti avto in parkiral sem poleg velike vrtnarije. Angleži so prav posebej znani po urejenosti svojih vrtov in vrtnarijo imajo skoraj v vsaki malo večji vasi. Šele ko sva peš prišla do posesti, sem ugotovil, da bi lahko zapeljal kar skozi vrata na posest. Ruševine zgradbe bivšega samostana so čudovite in fantazirala sva, kako bi bilo fino imeti tu hiško z vrtom. Z mislimi sva odpotovala v tisti čas in ugotavljala, kje je kaj stalo v hiši. V nekdanjem samostanu si je namreč kasneje nek premožni plemič uredil svojo rezidenco.
Na poti proti Netley Abbey sva se ustavila še pri mlinu na veter Bursledon Windmill. Mlin je prečudovit in imela sva smolo, da je bil ta dan zaprt in se ni dalo ogledati notranjosti. Z veseljem bi si jo ogledal.
Pri posestvu Netley Abbey sva se hotela ustaviti le na hitro in narediti iz avta nekaj slik za spomin. A zgradba me je kar povlekla vase in začel sem jo raziskovati in se v njej prepustil lepotam preteklosti in krasnega sončnega dneva. Ugotovil sem celo, da za enimi ruševinami stojijo še druge in fotoaparat je noro škljocal. Škoda, da se ptičjega petja in vonja sena sosednjega travnika na fotkah ne da podoživeti.
Naslednja postaja je bila v mestu Southampton. Glavni razlog, da sva tu načrtovala postanek, je bila trgovina Victoria Secret v trgovskem centru Westquay. Vedela sva, da je to del večjega trgovskega centra, a sva vseeno naredila napako in parkirala v prvi garažni hiši v bližini, tako da sva bila “prisiljena” v sprehod po mestu. Med tem, ko je žena zavila v trgovino in si nakupila seksi spodnje perilo, sem jaz malo taval med trgovinicami in raziskoval trgovski center. Seveda sem našel KFC, kjer sva si nato privoščila kosilo, vmes pa opazovala, kako različni so si Angleži med seboj. Vedno z veseljem opazujem mešanico različnih ras in kultur. Ker nama je po najinem začrtanem urniku ostalo še nekaj časa, sva si šla ogledat še znameniti stari del mesta Southampton. Westquay namreč stoji v centru mesta in vrata obzidja Bargate, ki sem si jih želel ogledati, so bila le nekaj korakov stran, dol po živahni ulici, ki je namenjena pešcem, polni trgovin in lokalov. Ni bilo dovolj časa, da bi se šla potepat po tej ulici. Na poti nazaj do garaže sva si ogledala še preostanek obzidja Bargate wall. Vedela sva, da je v bližini kavarna Starbucks, vendar je žena ostala brez kave, saj se nama je mudilo naprej, proti Stonehenge.
Ko sva se peljala proti Stonehenge, mi je razbijalo srce. Nisem si mislil, da bom kdaj v življenju videl ta znameniti Stonehenge. Na TripAdvisor sva prebrala, da je dobro imeti rezervacijo termina ogleda vnaprej. Zato sva par dni prej preko interneta rezervirala svoji vstopnici za ob določeni uri. Med vožno sva bila zato kar malo živčna, ali nama bo uspelo in ali bova imela dovolj časa, ko bova enkrat tam. Nato pa prvo presenečenje. Stonehenge se od daleč vidi že s ceste, daleč na polju, povsod ograjenem z ograjo. Usmerjevalne table pa peljejo stran, v drugo smer. Zakaj*? Ha, zato, ker peljejo na ogromno parkirišče za obiskovalce, od koder maso turistov nato do kamnov na polju peljejo posebni avtobusi. Še samo, še malo. Oba nestrpna, da vidiva to kreacijo in se soočiva s tisoče let staro zgodovino naših prednikov. Parkirava avto, se oboroživa s fotoaparati. Pet sva jih vzela sabo, če štejemo še tiste na mobitelu. To bo sedaj treba poslikat z vseh zornih kotov 🙂 in takoj poslat po socialnih medijih domov in prijateljem. V centru za obiskovalce sva imela srečo in ker za naju, ki sva imela vnaprej rezervirane karte, ni bilo gužve, sva praktično takoj stala v vrsti za avtobus. Potem pa vau. Res vau. Kakšen pogled. Impozantno. Škoda le, da se kamnov ne moreš dotakniti in priti v neposredno bližino. Kar pa je sicer razumljivo glede na število obiskovalcev. Med krožnim obhodom in fotografiranjem naju je narava obdarila še z angleškim vremenom. Z neba se je namreč iz sončnega vremena v minuti vsula toča, zapihal je leden veter. Prednost tega je bila, da je veter razpihal večino glasne francoske mularije, ki so bili na šolski ekskurziji, in Azijcev, ki so nama delali konkurenco s fotoaparati. Po nekaj minutah se je začelo nebo jasniti. Tudi midva sva se vrnila v center za obiskovalce, kjer sva si privoščila toplo kavo in se okrepčala ter pogrela zanohtane roke. Pred odhodom naprej še obisk trgovinice s spominki, po magnet za na hladilnik spominov in zapestnico iz črnih kamnov za ženo in uspešen preboj do blagajne v nepregledni gneči turistov. Priznam, da me je Stonehenge očaral in vzel vso sapo, ko res v živo vidiš čudo narave in se zaveš svoje majhnosti in se zamisliš, kako in kdaj je bilo to res postavljeno in kdo je to naredil.
Pot naju je vodila nazaj do mesta Salisbury, ker sva si hotela ogledati slavno katedralo Salisbury Cathedral. Parkirala sva kar v parkirni hiši nakupovalnega centra Old George Mall. Ker sva prišla ravno, ko so že zapirali trgovine, je bilo mestece Salisbury že mirno. Sprehodila sva se mimo nekaj zanimivih trgovin, pa so ženi prav pred nosom zaklenili vrata. Na podeželju v Angliji se trgovine zapirajo med 16:30 in 17h. Na ulicah ni bilo videti veliko ljudi. Pred katedralo je ogromen travnik, tako da nama je cerkev še bolj padla v oko in prikazala se nama je v vsej svoji veličini. Ogromna in prelepa katedrala. Ravno so imeli mašo, ko sva vstopila v cerkev, in ogledala sva si tudi notranjost. V notranjosti je veliko sarkofagov, kjer so pokopani kardinali. V katedrali je možno tudi videti najstarejšo še delujočo uro na svetu iz leta 1386 – ura v katedrali Salisbury. Koliko zgodovine je že tiktakala. Človek se kar zamisli.
Bila sva že tako utrujena, da sva se nato le še odpeljala do obale, do mesta Bournemouth, kjer sva se nastanila v hotelu Marsham Court Hotel. Hotelček je majhen in stoji na hribčku nad plažo, tako da imajo nekatere sobe pogled na morje. Sobo sva imela z razgledom na morje in skozi okno sva lahko videla mestni vrtiljak, ki je bil le par minut hoje od najinega hotela. Kljub temu, da sva bila oba utrujena, sem izsilil sprehod pred večerjo. Takoj pod hotelom je bila sprehajalna pot ob obali, ki je vodila do plaže Bournemouth Beach. Ko sva prišla do pomola in vrtiljaka, se nama je odprl razgled na plažo, kjer pa ni bilo veliko ljudi. Morda jih niti na prste obeh rok ne bi mogel prešteti. Plaža pa….mivka, kamor ti oko seže, ob cestici vzdolž plaže pa angleške tipične obalne lesene in barvite hišice. In v Bornemouthu sva končno uspela priti na pomol. Bilo je posebno doživetje, vsaj zame, ki sem takšne pomole večkrat videl v kakšnih ameriških filmih, nikoli pa še nisem bil na kakem. V glavi se mi je zavrtelo nešteto odlomov iz filmov, kjer je bil takšen pomol v kadru. Žal je bilo vse že zaprto, a vsaj sprehodila sva se lahko.
Pred spanjem je bilo treba še nekaj pojesti in odpravila sva se skozi skoraj opustošen park do prve mestne ulice nad parkom, kjer se je vsaj malo dogajalo. Nekaj lokalov je bilo odprtih in s pomočjo TripAdvisorja sva našla restavracijo Frankie & Benny’s. Navzven restavracija ni bila videti nič posebnega in izkazalo se je, da hrana niti ni bila ne vem kaj okusna, a res se nama ni dalo iskati drugih restavracij po mestu, ki je delovalo mrtvo, midva pa lačna in utrujena. Naročila sva ameriški krožnik za dva, pojedla in se še enkrat sprehodila po mestu nazaj do hotela, spat.
Tak je bil najin peti dan.
Pot 5. dan:
