Tag: Canterbury

Canterbury, Deal, Walmer, White Cliffs, Dover, Dymchurch, Ticehurst

Dan se je začel dokaj zgodaj, saj je bil plan, da sva v mestu Canterbury že okoli 9h zjutraj. Na srečo od hotela do mesta ni bilo daleč. Parkiral sem v bližini Westgate towers, ki stojijo tam že od leta 1380. Iz avta sva stopila vsa navdušena, saj sva bila oba v pričakovanju dogodivščin, pa tudi samo mestece je na prvi pogled izgledalo zelo zanimivo. Ko sva stopila skozi ta mogočna vrata, skozi katera so nekoč ljudje (vitezi in princeske v najini domišljiji) prijahali s konji, sva zagledala tlakovano cestico, ob kateri so bile na obeh straneh nizke hišice, vsaka drugačna od prve, v pritličju pa je ponujala neko trgovinico ali neko obrt. Človek bi se kar usedel in opazoval te raznolike hišice. Seveda je moj fotoaparat začel klikati kot nor. Na žalost s fotoaparatom nikoli ne moreš ujeti prikupnosti mesteca. To ostane v spominu. Sprehodila sva se po mestecu, ki je še spalo, kljub temu da je bila ura že 9h zjutraj. Pot naju je vodila do Grayfriars Chapel, poleg te cerkvice pa je lep in zelen park, skozi katerega teče potoček. Poiskala sva ostanke gradu Canterbury, kar ga je še ostalo. Okoli mesteca se vije tudi obzidje iz tistega časa, Canterbury City Walls. Seveda nisva mogla mimo katedrale Canterbury, ki pa je bila žal zaprta in so jo tudi obnavljali. Seveda sva tu že kupila pri magnetek za na hladilnik. Brez tega pri meni enostavno ne gre. Ko sva se začela vračati proti avtu, je mesto že oživelo. Na ulicah je bilo polno ljudi, ki so hiteli po svojih jutranjih opravkih in se niso zavedali prikupnosti svojega malega mesteca.

Naslednja postaja je bila Deal castle. Gradek, ki se nahaja v neposredni bližini plaže, ob kateri so se ljudje sprehajali s svojimi otroki in pasjimi prijatelji. Na nebu je bilo sonce in kar zamikalo me je, da bi se usedel ob plaži. Morda pa celo namočil noge v morje. Žal nama tega najin začrtan plan ni dopuščal. Deal castle je trdnjava, ki izhaja iz 16. stoletja in je prav zanimive oblike; če bi ga pogledali iz zraka, je sestavljen iz šestih krogov, si so simetrično porazdeljeni okoli središčne točke. V sami trdnjavi ni veliko videti, a ponuja čudovit razgled na plažo in je tudi popolnoma ohranjen.

Zelo blizu, malo naprej ob obali, se nahaja tudi Walmer castle, s podobno obliko, le da je ta sestavljen iz štirih krogov. Skoraj sva se zapeljala mimo vhoda v posest. Ob parkirišču so se pasle ovčke. Vhod v grad je speljan skozi prisrčno trgovino s spominki, kjer bi lahko, če bi mogel, kupil cel kup angleško stilske šare za na vrt in dvorišče. V prvem nadstropju gradu je terasa, kjer so stoli, da se nanje vsedeš, oddahneš in opazuješ obalo. Tam bi lahko samo sedel in užival v razgledu na morje, ki je valovilo in šumelo. Pet minut sva si vzela. Še danes pred sabo vidim in slišim morje od tam 🙂 Zadaj za gradom je velik park, kjer si lahko prav po angleško privoščiš piknik. Ker je bila nedelja, sva res videla družine, ki so prišle s košarami s hrano za piknik.

Pot sva nato nadaljevala do parkirišča St Margaret’s Bay, pod skalami White Cliffs of Dover. Gre za čudovite bele skale. Česa takega ob jadranski obali ni možno videti. Stal sem pod skalami, gledal in se čudil, česa vsega je narava zmožna in se spraševal, kako je to nastalo. V višino naj bi ti klifi segali tudi več 100 m nad morjem. Ob parkirišču je bila restavracija The Coastguard, kjer sva si hotela privoščiti prvo kosilo v Angliji. Toda po večminutnem čakanju ni bilo na spregled nikogar, ki bi naju postregel ali pa vsaj prinesel jedilni list, zato sva se odločila, da preskočiva kosilo v tej restavraciji in pot nadaljujeva proti Dover Castle.

Preden pa sva prišla do Dover Castle, sva se morala voziti po ozki podeželski cesti, kjer sva srečala kolono turističnih kolesarjev. Cesta polna ovinkov, kolesarjev, jaz pa prvi dan po levi strani ceste. Kar nikakor jih nisem mogel prehiteti. Bal sem se prehitevati, kako bom odreagiral, če bo z nasprotne strani prišlo kakšno vozilo, jaz in prestave na narobni strani pa še nismo postali najboljši prijatelji.

Ko sva prispela do Dover Castle, so nama pri vhodu povedali, da je gneča (ja, nedelja je bila in zunaj krasno sonce) in naj peljeva do konca in potem najdeva prosto parkirno mesto. No, še tega mi treba, da se bom zafrkaval parkirati avto. Pa ni bilo problemov. Parkirno mesto sem takoj našel in ni bilo edino, ki je bilo na voljo. Dover Castle pa, uau, kakšna posest! Presenetila me je velikost. Ko sva izstopila iz avta, sploh nisva vedela, v katero smer naj greva. Za zgradbo, pred katero sva parkirala avto, sva našla informativno točko, kjer so prodajali vstopnice in nama pokazali, kaj vse lahko vidiva. Veliko preveč za uro in pol, ki sem jo planiral za tale grad. Sploh si nisem predstavljal, kako velik je. Zato sva se odločila, da si ogledava le grad in srednjeveške ostanke, izpustiva pa spomenike in podzemne rove iz časa druge svetovne vojne. Definitivno bi na tem gradu lahko preživel vsaj pol dneva, če ne cel dan. Povzpela sva se tudi na vrh stolpa, od koder se nama je odprl prečudovit razgled na mesto Dover, na njegovo veliko pristanišče in trajekte, ki sem večinoma prihajajo iz Francije, dalo pa se je tudi videti bele klife, pod katerimi sva stala par ur pred tem. Čez morje se je dalo videti celo obrise obale Francije, saj je bilo jasno vreme.

Sklenila sva, da se se vrneva na točko, ki sva jo videla na poti  do Dover gradu, kjer je visela tabla parka White Cliffs. Tokrat sva lahko White Cliffs opazovala s hriba navzdol, s čudovitim razgledom na bele skale. Človek bi kar stal tam in gledal. Na žalost naju je čas dohiteval in ni bilo časa, da bi se po vrhu hriba sprehodila do svetilnika. Potrebovala bi vsaj še kako urico do svetilnika in nazaj. Škoda.

Postala sva že precej lačna in pot naju je sedaj vodila do plaže Dymchurch Beach. Kakšna plaža. Kamor koli ti oko seže, sama mivka. Kakor v Klimnu,  samo, da je to veliko, veliko večje in precej bolj urejeno. Ob plaži je speljana kolesarska pot in zavidam vsem tistim domačinom, ki lahko zvečer kolesarijo ob plaži in uživajo ob šumenju morja. Bila sva že precej lačna in zavila sva v pub Ocean Inn in si privoščila prvi fish & chips na najinem potovanju. O, kako je pasalo. Tisti ta pravi fish & chips.

Naslednja postaja je bil grad Camber castle. Bil je na najini poti proti prvemu hotelu, kjer bova prespala. Vozila sva se, kot naju je vodila navigacija, ki je naenkrat sredi ceste povedala, da je najina destinacija na levi strani. In res je bil grad viden na levi strani za visokim grmovjem, toda nikjer ni bilo videti, kje bi se lahko ustavila oziroma približala ostankom gradu. Ker sva bila že precej utrujena, se nama ni dalo iskati, kje bi se lahko ustavila, zato sva pot nadaljevala do hotela Bell In Ticehurst.

Skoraj sva se peljala mimo hotela Bell In Ticehurst. Zaključil sem vožnjo, tokrat prvi cel dan po levi strani. Hotelček Bell In Ticehurst naju je prijetno presenetil. Gre za sobe, ki so nad restavracijo in pubom. Sobice, ki sva jo dobila, mislim, da nikoli ne bova pozabila. Tla so bila postrani, tako da sem moral kovček loviti po sobi, ker se je kar sam odpeljal. Soba je bila idilično angleško opremljena, pravi žena. Z veliko težavo sem preprečil, da ni z nama naprej odpotovala nočna lučka v obliki psa, ki je bila na delovni mizi 🙂 Na sredi sobe je bilo steblo drevesa, ki je segal od tal do stropa, in je služil kot obešalnik za luč, v kopalnici pa naju je čakala samostoječa bakrena kad. Kakšen užitek je bilo po večerji (jedla sva odlično, spodaj v pubu) vanjo natočiti vodo in se z utrujenim telesom potopiti v skoraj vročo vodo in z mislimi  ponovno podoživeti celoten dan, ki je bil za nama…

Pot 2. dan: