Road Trip – Južna Anglija – dan 7

Exmouth, Exeter, Torquay, Dartmouth, Plymouth, Lostwithiel, Mevagissey, Gorran Haven

V jutro so naju prebudili vlaki, ki so vozili mimo najinega hotelčka v mestecu Dawlish. Po stopnicah hotela sva se spustila v majhno jedilnico, kjer nama je lastnica s hčerko postregla sveže pripravljen in obilen zajtrk. Vmes sva opazovala ljudi pri sosednih mizah. Zraven naju sta se dva starejša Američana pogovarjala, kaj vse bi si morala še ogledati, med tem ko je imela mlada družinica s prikupnima fankoma manjšo nezgodo v jedilnici in skoraj sta še mene polila z vodo. Bilo je prijetno in če se nama ne bi mudilo naprej, be verjetno kar še malo posedela. Škoda, je bilo v Dawlishu še vse zaprto, tako da tudi tokrat nisem mogel kupiti magnetka za spomin iz tega mesteca. Deloma sva se vračala po poti, ki sva jo prevozila že prejšnji dan in napotena sva bila proti mestu Exeter. Tokrat sem malo pozabil upoštevati, da se bodo ob tej uri morda že začela jutranja konica. Že tako sva se pozno odpravila iz Dawlisha, nato pa še gneča.

Končno sva prispela v mesto Exeter. Še dobro, da sem dobro splaniral pot in sem tudi označil, kje bova parkirala. Na žalost je bilo to parkirno mesto zasedeno, a sva našla v ulici zraven takoj parkirno mesto za najino Isignio. Parkirala sva zraven cerkvenega urada in okoli naju so hodili ljudje, urejeni, kot da gredo k maši. Hitro sva prišla do cerkve Svetega Petra v Exetru, ki je ogromna in zelo lepa katedrala. Kar sapo mi je jemalo, ko sem stopil v notranjost. Zgrajena je bila okoli leta 1400. Za ogled sva porabila več, kot sva planirala, kar je bilo 30 minut. Freske in detajli so bili preveč zanimivi, da bi šla kar mimo. Čeprav tega nisva imela splanirano, sva si vzela še 20 minut za ogled mesta. Ženo sem za teh 20 minut poslal na nakupovanje, jaz pa sem si na hitro ogledal ulice v okolici cerkve. Ob dogovorjeni uri sva se spet dobila ob cerkvi in ugotovila, zakaj so bili ljudje pred njo tako lepo oblečeni. Imeli so podelitev diplom lokalne univerze.

Glede na to, da sva že kar pošteno zamujala, pa šele dan se je začel, sva se le peljala mimo Torre Abbey Sands in se odpeljala direkt do Dartmouth Castle. Gre za trdnjavo ob vhodu v Dartmouth pristanišče. Mestece Dartmouth namreč leži v ustju reke, ki se zliva v morje. Gre za tako prikupno malo trdnjavo, da bi jo dal kar v žep. Na koncu poti, preden prideš do uradnega parkirišča, je cesra zelo ozka, komaj dovolj za en avto. Pogled, ko sva prispela do trdnjave, pa…na bregovih reke povsod okoli naju razkošne vile (ja, sva si domišljala, da bi lahko bila ena nekoč najina). Na tej točki hvalabogu ni bilo trume turistov, zato je bil ogled trdnjave za naju morda še bolj magičen. Edini ljudje, ki so bili tam sočasno z nama, so se ustavili v kavarnici s teraso na vrhu trdnjave. Ah, če naju ne bi čas preganjal 😉

Ker sva bila na tesnem s časom, je žena predlagala, da preskočiva Plymouth Hoe in Tinside Lido, kot je bilo splanirano. Nasljednje mesto je bilo tako mesto Plymouth. To pa je pomenilo, da je bilo treba parkirati nekje drugje, kot je bilo v planu navigacije, a sva z malo lovljenja po mestu le našla  parkirišče ob pristanišču, v neposredni bližini starega dela in tako sva se lahko v nekaj minutah sprehodila do Mayflower Steps in do mestnega obzidja Royal Citadel. Med ogledom mesta sva naletela tudi na varilnico Plymouth Gin, a je bila taka vrsta za vstop, da se nama ni dalalo čakati. V pristanišču je bilo veliko ladij in čolnov, turistične agencije pa organizirajo razne oglede z čolni. Bila sva že lačna, a nisva našla nobene pametne restavracije, zato sva se raje odpravila naprej proti Restormel Castle.

Ko sva prispela do Restormel Castle, je na parkirišču stal le en avto, pa še ta je bil verjetno od vratarke, ki naju je prijazno pozdravila ob vhodu na posest gradu Restormel. Od gradu je ostalo le obzidje in del notranjih sten. Uživala sva, saj sva se zavedala, da sva edina obiskovalca. Nobene gneče, tišina, zven zvonov bližnje cerkve in in žvenketanje ovčjih zvončkov s sosednjega travnika. Okoli gradu je izkopan vodni jarek, vendar v njem ni več vode, je pa okoli gradu prava angleška temno zelena trava in tu in tam kakšna klopca, na katero se da usesti. Vzela sva si par minut za meditacijo. Za najinim hrbtom grad z verjetno bogato zgodovino in ugotavljal sem, kaj vse se je tam dogajalo, ko je še živel. Pred seboj pa sem imel čudovit pogled na neskončno hribovito in zeleno pokrajino. Vmes me je žena hotela nekaj vprašati (lačna je bila) in prekinil sem jo, naj mi dovoli teh pet minut uživanja. In dobil sem svojih pet minut tišine. Oba sva jih. Ni bilo lepšega 🙂 Bila sva zadnja obiskovalca tisti dan v gradu Restormel.

Pot sva nadaljevala proti ribiškemu mestecu Mevagissey. Na poti sva videla reklamne table za Eden Project. Ker je bilo še dovolj svetlo in se nama ni več nikamor mudilo (vse znamenotosti in trgovine so se najkasneje ob 17h zaprle), sem zavil z glavne ceste proti Eden Project, v želji, da bi vsaj od daleč lahko slikal kupole. zavedal sem se, da je kompleks uradno zaprt, a vseeno sem želel to čudo vsaj od daleč pokukati in slikati. Kupol nisva našla, tavala sva z enega ogromnega parkirišča na drugo in sklenila, da je bolje, da odpeljeva ven, preden nama z zapornicami zaprejo pot ven.

Po res izjemno ozki cesti (še za najino Isignio je bilo komaj dovolj prostora, z leve in desne pa visoka kamnita ograja) sva pripeljala v Mevagissey. Upam si trditi, da je moja žena pol adrenalinske poti premižala. Mestece Mevagissey sem izbral čisto naključno, ker je bilo na poti proti hotelu in ker sem vedel, da bova potrebovala malo počitka po napornem dnevu, ki je bil zelo razgiban. Parkirno mesto sva našla par minut hoje od pristanišča Mevagissey, ki se lahko pohvali z nekaj prikupnimi trgovinicami (zaprtimi, kaj pa) in nekaj restavracijami (odprtimi, na srečo). Mevagissey je res prava ribiška vas – najbolje opišem tako, da so bile v mini pristanišču skoraj vse barke ribiške in v zraku je prijetno dišalo po ribah. Na nebu so se podili in oglašali galebi, za hip se je celo zdelo, da se bliža nevihta. In najine misli so spet odtavale, z vsemi čutili sva srkala trenutke v tem mestu.

 

 

Bila sva že pošteno lačna in po kratkem obhodu mesteca, ki ni trajal več kakor 10 minut, sva si naključno izbrala restavracijo Wheel House Restaurant. Našla sva prosto mizo z udobnimi klopmi, prav ob oknu s pogledom na ribiške ladje. Zadišala mi je “dalmatiska” ribiška juha. Seveda je tu niso imeli, so pa priporočili fish chowder. Brez posebnega oklevanja sva si oba naročila krožnik te posebne juhe, za nadaljevanje pa še fish&chips. Fish chowder naju je tako navdušil, da nama ga je žena kasneje doma že večkrat pripravila (https://www.bbcgoodfood.com/recipes/1898/chunky-fish-chowder).

Prav nažrla sva se in priznam, da je bilo dobro, za pomazat s kruhom.

Po večerji sva se vrnila do avta in se odpravila proti hotelu The Llawnroc Hotel v letoviškem mestecu Gorran Haven, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ko sva prispela v Gorran Haven, sva se vozila po zelo ozkih ulicah, dokler nisva prišla do hotela. Sprejeli so naju zelo prijazno in priznam, da sem bil že zelo utrujen. V hotelu sva se na hitro razpakirala in zbrala energijo še za skrajši sprehod proti morju. Začelo se je že mračiti. Veliko apartmajev je bilo zavitih v temo, saj so bili prazni. V tiste, v katerih je svetila luč, se je dalo malo poškiliti v noranjost. Prav zanimivo je, kako lepo so vsi apartmaji opremljeni. Majhni, a butični. Človek bi si tak apartma kar rezerviral za počitnice in se poleti vrnil sem.

Ko sva se vrnila v hotel, sem ženo povabil na igro biljarda, saj mi je priznala, da ga še nikoli ni igrala. Zraven sva vsak spila eno pivo in si splanirala naslednji dan.

Pot 7. dan: