Battle, Pevensey, Seven Sisters Cliffs, Beachy Head, Lewes, Brighton
Dan sva začela z dobrim zajtrkom v hotelu Bell In Ticehurst. Kljub temu, da sva bila v jedilnici malo pred uradnim začetkom zajtrka, so naju zelo prijazno sprejeli in lepo postregli. Že večerjala sva v njihovi restavraciji, pri dnevni svetlobi in ob vonjavah pripravljanja zajtrka pa nama je ob domiselnem ambientu kar jemalo dih. Toda treba je bilo iti na pot proti novim dogodivščinam, planiranim za ta dan.
Prvi na spisku je bil Bodiam Castle. Ko sva prispela do posestva, kjer se grad nahaja, sva prišla pred zaprta vrata. Vedel sem, da se odpre nekoliko kasneje (10:30), a sem vseeno upal, da bom lahko grad videl vsaj od zunaj in da bom vsaj lahko naredi kakšne lepe slike. Če bi prej vedel, da bom ostal praznik rok, ne bi tako zgodaj vstal in tako hitel na zajtrku.
Odpravila sva se naprej v mestece Battle, kjer sva parkirala v neposredni bližini Battle Abbey. Tudi tu sva bila nekoliko prezgodnja in sva prišla pred 10h, ko se Battle Abbey odpre, zato sva se malo potepala po tem mestecu in poiskala kavarno. Tudi nekatere trgovinice s spominki so bile odprte. Ko se je posest odprla, sva lahko vstopila v Battle Abbey. Seveda nisva brala opozorilnih tabel in sva sprva zašla na privatno zemljišče kolidža. Hitro so naju opozorili in napotili na makadamsko pot, ki je vodila ob obzidju in nato mimo graščine in ostankov ruševin nekdanje cerkve. Še vedno se vidi, kako je bila čudovita, kljub temu, da je skoraj porušena in v njej raste trava. Ob poti so ves čas nameščene table, ki opisujejo bitko, ki se je tu dogajala leta 1066 (odtod tudi ime Battle). Pot vodi tudi čez čudovit vrt in labirint iz žive meje.
Ko sva se vrnila do avta, sva na levi strani najinega avta opazila par prask od vej, ki so nastale prejšnji dan med vožnjo po ozkih angleških cestah, ki jih ob strani omejuje visoka žica meja, jaz pa še nisem bil vajen širine avta in me je medel občutek orientacije v prostoru, ko sem sedel na desni strani. Priznam, da sem bil sam nase nekoliko jezen. Ampak sklenila sva, da naju to ne bo ustavilo in na prvi bencinski črpalki bova kupila polirno pasto.
Le 15 minut vožnje z avtom kasneje sva že bila pri Pevensey Castle. Ko sva vstopila na posest tega gradu, je vse skupaj izgledalo zelo zapuščeno. No, ne zapuščeno, ampak prazno, razen naju dveh sta bila na tem posestvu le še dva sprehajalca psov in to je bilo to. Ker je bilo tako vse mirno, sva sprva menila, da so ruševine gradu, ki ga iščeva, verjetno mogočnejše in malo naprej, tako da sva prehodila celo posest, dokler nisva ugotovila, da sva vendarle že šla mimo gradu, zato sva se vrnila proti njemu. Lahko rečem, da sva bila skoraj edina v tem gradu. No, kar je ostalo od njega, saj je večinoma ostalo le obzidje in en stolp, v katerem je razstava o gradu. Je pa na tleh še vedno vidno, kje je stala cerkvica in kje je bil vodnjak. Ob vhodu so naju tudi opozorili, da so nekateri kletni prostori pod vodo, zato naj ne hodiva tja. Presenetila me je to, da je bilo po opisu to trgovska postaja in da je v bližini morje. Morje? Jaz ga nisem nikjer videl. Šele, ko sva se odpeljala stran od gradu, sem v daljavi zagledal morje.
Da bi pot nadaljevala ob morju, sem splaniral, da naju pot vodi mimo stolpa Martello Tower. Ni mi bilo žal, saj sva pot nadaljevala res ob obali in se tako peljala skozi mesto Eastbourne. Uau, kakšno mestece. Tako nama je bilo všeč, da sem ustavil avto ob cesti, da sva si lahko vzela par minut za uživanje ob pogledu na to obalno mestece. In kakšne lepe bele zgradbe. Če bi imel čas, bi se definitivno ustavil tu za kakšno urico in se sprehodil ob morju. Ali pa preživel kratke počitnice v enem od hotelčkov ob obali.
Pot naju je nato vodila naprej proti hribom in klifom Beachy Head. Ko sva prispela na vrh, se mi je zdelo, kot da sva nekje na nekem drugem koncu sveta. Sploh ne znam opisati tega čudovitega občutka. Pihalo je. V daljavi se je videlo, kako v Brightonu verjetno pada dež. Tu pa je bil mir, slišalo se je le bučanje vetra in tu in tam oglašanje galebov. Trava in grmičevje se je upogibalo pod vetrom, na nebu pa so elegantno jadrale ptice. Ko si se ozrl naokoli, si videl morje pod pečinami na eni strani, na drugi strani pa prostrane poljane in v daljavi številne ovce in krave na paši. Ustavila sva se ob cestici in se sprehodila do roba klifa nad morjem. Kakšen pogled. Srečo sva imela, da se je s hriba, kjer sva si izbrala svojo razgledno točko, dalo videti tudi svetilnik, ki je stal ob morju. Na travi malo strani od roba klifa sva si privoščila kosilo (sendvič) na eni od klopic in uživala v pogledu na to pokrajino. Če tukaj človek ne more najti svojega notranjega miru, potem res ne vem, kje lahko. V daljavi pa sva videla tudi Seven Sisters Cliffs, vendar se ob razgledni točki nisva ustavila, saj sva bila že pošteno prezebla in prepihana, hotela pa sva tudi ubežati deževnim oblakom, ki so naju pričakovali naprej na najini poti do Brightona.
Plan je bil, da se na poti do Brightona ustaviva še pri Lewes Castle, vendar sva ugotovila, da nama bo zmanjkalo časa in sva pot raje kar nadaljevala.
Popoldan sva prispela v mesto Brighton, od katerega sva imela kar velika pričakovanja, ki pa se na koncu niso uresničila. Signal nama je dal galeb, ki se nama je usral na sredino sprednjega vetrobranskega stekla 🙂 Poiskala sva mali družinski hotel Five v predelu Kent Town, ki sva ga imela rezerviranega za tisto noč v Brightonu. Problem se je pojavil s parkiranjem, saj ob hotelu tisti hip ni bilo nobenega javnega parkirnega mesta na voljo. Jaz sem že naredil nekaj krogov okoli hotela po enosmernih ulicah, ki so bile komaj dovolj široke za en avto, nato pa sva se odločila, da oddava vsaj kovčke pred hotelom, nato pa poiščeva parkirno mesto. Med tem ko je žena spraševala, kje se da še parkirati, se je spraznilo parkirno mesto skoraj pred hotelom. Naredil sem prekršek (verjetno pa ne samo enega), da sem hitro parkiral na to prosto mesto. Probleme sva imela tudi s plačilom parkirnine, vendar na koncu tudi to uspela urediti in pohajanje se je lahko začelo.
Hotelček Five ima le par sob, ki pa so lepo urejene. Imela sva sobo z vogalnim oknom v sobi, s katerega sva imela pogled na morje. Soba je bila velika, s kopalnico, opremljena v mornarskem stilu. Na stenah so visele slike s hišicami, ki jih imajo tu na plaži.
Veliko časa ni bilo, da bi lahko počivala, saj sva imela plan, da si greva ogledati Royal Pavilion, dokler je bil še odprt. Royal Pavilion je veljal nekoč za kraljevo rezidenco, ki pa je bil nato prodan mestu in sedaj je v njem muzej. Kakšna arhitektura. Od zunaj vsa v indijskem stilu, od znotraj vsa azijskem stilu. Kar nekako meni ne paše v Anglijo, toda če se poglobiš v zgodovino, kaj kmalu ugotoviš, zakaj je tako. Sobane v notranjosti so prečudovite, razkošne. Seveda sva izkoristila priliko, da sva se ustavila v čajnici na pravi “cream tea” ali kakor v Angliji pravijo Devon cream tea ali Cornish cream tea. Kombinacija kolačkov z rozinami (scones), strjene smetane (clotted cream) in marmelade in seveda črnega čaja. In to v sobanah, kjer so se nekoč sprehajali kralji (v resnici je v prostoru, kjer je sedaj čajnica, nekoč bivala kraljeva ljubica). Royal Pavilion si je nujno ogledati.
Ko sva končala z ogledom kraljeve palače, je zunaj začelo precej pihati. Nase sva navlekla vse, kar sva imela v nahrbtniku, pa še vedno naju je prepihalo. Odpravila sva se peš do razglednega stolpa British Airways i360. Zdelo se mi je, da zelo dolgo hodiva, saj je veter pihal direkt v naju in ni bilo luštno hoditi proti vetru, hkrati pa biti ves premražen. Imela sva srečo, da sva ujela zanjo uradno vožnjo (17:30), saj je bila naslednja vožnja rezervirana za neko skupino. Tino je bilo strah, ker je vedela, da se bova dvignila na višino 138 m. Ko pa sva vstopila v notranjost steklene kupole British Airways i360, jo je strah minil. Kupola se je počasi dvigala in omogočala čudovit pogled na Brighton in okolico. Videti se je dalo celo klife sedmih sester (Seven Sisters Cliffs). Škoda le, da je bilo nebo oblačno, saj bi bil verjetno ob sončnem vremenu razgled še bolj veličasten. Na eni strani celo mesto Brighton, na drugi strani pa širno morje.
Ostalo nama je še malo časa, da si ogledava mesto, morda skočiva še v kakšno trgovino. Odpravila sva se proti shopping centru, ko pa sva prispela do tja, sva ugotovila, da se vse trgovine zaprejo že ob 18h. Sprehodila sva se čez The Lanes, vendar so bile tudi tu trgovine že zaprte in sva lahko le pokukala v izložbe. Edini nakup, ki nama je uspel, je bil v drogeriji Boots, ki se nahaj v bližini, Jubilee Clock Tower, kjer je žena poiskala nekaj stvari, ki sva jih potrebovala za na pot in za domov. To, da je povsod v Angliji ob 18h že vse zaprto, naju je kar neprijetno presenetilo. Mesto se je umirilo in v ozkih ulicah, ki so zaprte za promet, se je sprehajala le še peščica ljudi, verjetno tavajočih turistov in mladine. Med tavanjem po The Lanes sva iskala, kje bi lahko kaj pojedla in po naključju sva prišla do italijanske restavracije ASK Italian. Naročil sem si testenine, ki pa niso bile nič posebnega. Čisto povprečne testenine in po mojem okusu ne dovolj slane. Bil pa sem žejen, dehidriran in koleno me je že bolelo.
Ko sva se okrepila, je bil plan, da se odpraviva do pomola West Pier, da spijeva vsaj eno pivo. Mene je sicer mikalo, da bi šla še do North Laine kjer bi lahko poslikal grafite, ki so značilni za Brighton, vendar sva bila že oba utrujena in sva se raje namenila do Pier na zasluženo pivo. Doživela sva veliko razočaranje, Pier je bil je zaprt. Zaprli so ga že ob 18h. Ostala sva brez pira na Pieru 🙁 Žejna sva odšla proti hotelu in po poti žalostno iskala kak lokal, kjer bi si lahko privoščila en pint piva.
V hotelski sobi pa naju je že čakala košara z zajtrkom za naslednje jutro, ko bo spet treba zgodaj vstati in naprej na pot. Moram priznati, je bilo zelo luštkano pripravljeno, žena pa je bila navdušena nad šalicami Cath Kidston, v katerih si je pripravila angleški čaj.
