Kam jesti v Bratislavi

admin Leave a comment

Urban House

Če se zvečer nimaš kam dati v Bratislavi, pa bi rad nekaj prigriznil, popil kakšno dobro pivo in bil v lokalu, kamor se splača priti tudi kaj videti, potem je Urban House definitivno prava izbira. Zame je bil predvsem zanimiv izbor glasbe, ker so predvajali nekakšen moderni Charleston. Stoli so zelo udobni in vanje se lahko pogrezneš in se zaklepetaš dolgo v noč s prijateljem ali pa, kot v mojem primeru, delaš na računalniku. Lokal je opremljen z brezžičnim omrežjem. Nekatere mize so opremljene celo z električnimi vtičnicami, tako da res ni problem tam preživet celega popoldneva ali večera. Na žalost sem imel to nesrečo pri naročanju hrane, da sem si naročil perutničke. Ker pa sem na dieti in ne smem zraven jesti kruha oziroma krompirja in ne smem piti piva, so bile te perutničke preklemano pekoče. Celo prijatelj, ki obožuje pekoče, je komajda pojedel večjo porcijo perutničk. Drugače pa lokal toplo priporočam.

Mondieu Laboratoire

Tale lokalček sem zjutraj našel čisto slučajno. V hotelu nisem imel zajtrka in sem hotel nekaj pojesti pred deveto uro in na poti od hotela proti mestu je bil tale lokalček odprt. Priznam, da sem bil prav prijetno presenečen. Jajčka so bila zelo okusna in kava je bila nad povprečjem, kar sem sicer dobil v Bratislavi. V lokalu dela brezžično omrežje in tudi električne vtičnice so skoraj pri vsaki mizi. Seveda je najbolje, če se vsedeš ob oknu, ki ima pogled na ulico, kjer se sprehajajo mimoidoči in jih opazuješ, kako hitijo po svojih opravkih. V lokalu imajo tudi sladice, ki pa jih tokrat nisem poskusil. Morda nekoč drugič.

 

Bratislavský meštiansky pivovar

Pivnica, ki jo je vredno poiskati. Vsem predlagam, da namesto v restavracije na starem trgu raje zavijete v pivnico Bratislavský meštiansky pivovar. Če boste prišli proti večeru, je vprašanje, če boste sploh našli prosto mizo. Hrana je nadvse okusna. Jaz sem poskusil rebrca in bila so odlična. In če se ti po sliki zdi, da so porcije velike, ti lahko zaupam, da so spodaj še ena rebrca. Torej ogromno mesa! Tudi nabor piva je odličen.

 

Pivnice u Kozla

Če bi res rad jedel v samem starem delu mesta in poskusil nekaj lokalnega, potem svetujem, da zaviješ v pivnico Pivnice u Kozla. Prostori so v kleti, zato ne pričakuj, da boš imel mobitel signal. Kar je lahko včasih celo prednost 🙂 (Imajo pa počasi delujoče brezžično omrežje.) Jaz svetujem golaž ali pa kračo. Osebje je vedno prijazno in vzdušje je prijetno in domače. Za pivo je obvezno vzeti Kozla. Sicer imajo tudi druga piva, a nikoli ne veš, ali ti bo natakar zameril… 🙂

Casa del Havana

Prijeten lokalček ob glavni ulici v zgornjem delu starega mestnega jedra. Če imaš srečo, dobiš prosto mesto zunaj na terasi, od koder lahko opazuješ okolico in turiste, ki jih gre tu mimo večina. Zvečer znajo v lokalu vrteti dobro kubansko glasbo in zna se zgoditi, da se razvije v dober žur. V lokalu ponujajo nešteto koktejlev, ki so dobro pripravljeni in z alkoholom niso skopi.

Cuba Libre Rum & Cigar House

Tu sicer ne boš dobil hrane, a je prijeten in pristen ambient in lokal seveda priporočam vsem, ki bi večer radi presedeli ob dobrem rumu in cigari. V lokalu se namreč lahko kadi cigara. In moram priznati, da imajo zelo dobro izbiro ruma iz celega sveta.

BARsKDE

Če si v starem delu Bratislave in bi rad samo na hitro nekaj pojedel, potem svetujem, da si vzameš sendvič pri BARsKDE. Jaz sem si vzel malega, a mi je bil več kot dovolj. Zelo slasten sendvič. Škoda le, da imajo samo dve mizici s po dvema stoloma, kjer lahko v miru poješ ta okusen sendvič.

 

Krcma na Zelenej

Restavracija v starem delu Bratislave, a nekoliko odmaknjena od glavnih uličic. Imajo zunanji vrt in dva srednje velika prostora v notranjosti. Hrana je bila zelo okusna. Tudi postrežba je bila hitra in prijazna. Jaz sem si naročil golaž s kruhovimi knedeljni. Zelo dobro. Ob računu pa dobiš listek, kjer je napisano, da te prosijo za napitnino 🙂

 

café – café Bratislava restaurant

Lokal, ki ga vsem odsvetujem. Morda sem imel smolo, a postrežba je bila katastrofalna. Vanj sem šel na zajtrk, a mi je žal. Ni čudno, da gneče ni bilo.

 

Obisk Bratislave 2017 – 1. dan

admin Leave a comment

V Bratislavi sem bil že večkrat, tako da sem že imel možnost si jo ogledati, vendar sem tokrat izkoristil možnost, da za par dni podaljšam bivanje v Bratislavi, če sem že službeno tu.

Ko se vozim proti Bratislavi z Dunaja, me na poti vedno znova fascinirajo vetrnice za pridobivanje elektrike. Ko se vozim po cesti med vetrnicami levo in desno, se počutim, kot da sem v znanstvenofantastičnem filmu. Samo še kakšna raketa bi morala kje pristati. 🙂

Z avtom v Bratislavo vedno pridem preko mostu SNP, na katerem stoji stolp, katerega oblika spominja na neznani leteči predmet (UFO). Na stolp se da priti z dvigalom, za katerega je treba plačati karto, ki pa vključuje možnost, da se lahko povzpneš na streho UFO in si ogledaš panoramo Bratislave in njegove okolice. Z malo domišljije vidiš celo do Dunaja.  Na vrhu zna biti vetrovno, vendar se je vredno povzpeti, tudi če piha. Doživetje je posebno. Znotraj UFO je restavracija z barom. V delu, kjer je razgled najlepši, je restavracija, tako da imaš najlepši pogled na mesto le, če si privoščiš ne prav poceni obrok. Zna biti zelo romantično zvečer ali ob sončnem vzhodu. Je pa priporočljivo imeti rezervacijo. Za vse tiste, ki si želijo samo kavo ali pijačo, je na voljo bar na drugo stran, s katerega je razgled na Donavo in stanovanjski, manj zanimiv, del Bratislave. Zanimiv pa je tudi obisk WCja, s steklenim panoramskim oknom do tal, tik nad cesto oziroma mostom.

Mesto Bratislava je majhno v primerjavi s sosednjim Dunajem ali Prago in priznam, da sem bil prvič v Bratislavi kar malo razočaran. Glavne znamenitosti mesta se da videti v enem popoldnevu.

Za svoj prvi dan v mestu sem se odločil, da se za začetek odpravim malce vzhodno od starega centra mesta. Odpravil sem se proti nakupovalnemu centru Eurovea, ki leži tik ob Donavi. Med Donavo in nakupovalnim centrom pa je lep park in sprehajalna pot, ob kateri so kot ob promenadi nanizani lokali in bari, kjer se ob lepem vremenu tare ljudi, ki iščejo svoj košček na “mestni plaži”. Ob trgovskem centru stoji ogromen spomenik Milan Rastislav Štefánik. Za spomenikom pa se nahaja novo in moderno narodno gledališče Slovak National Theatre.

Pot sem sem nadaljeval do parka Medical Garden, ki je res čudovit park. Nato pa sem pot nadaljeval do St Elisabeth Cathedral, ene najlepših cerkva, kar sem jih videl v Bratislavi. Po ogledu cerkve sem se odpravil na začetek ceste Merchant Street, kjer se nahaja veliko število gostinskih lokalov in trgovinic. Tu se najde od hitre prehrane, do drugih restavracij, pa tudi nekatere trgovske verige so tu, nekaj pa je tudi lokalnih trgovinic. Vsekakor se splača sprehoditi po tej cesti, toda paziti je treba, da te ne povozi tramvaj. Na drugi strani te ulica Merchant Street pripelje do cerkve Kalvínsky kostol, ki je nekako na vrhu “starega mestnega jedra”. V bližini cerkve boste preko Uršulinske ulice po mostu hitro našli vhod v stari del mesta. Tu sta frančiškanska cerkev Franciscan Church in Mihaelova vrata skozi obzidje Michael’s Gate in že smo v starem središču Bratislave. V starem delu se splača iti do glavnega trga, kjer se nahaja fontana Maximilian, ki je zvečer obsijana z različnimi barvami. Poleg fontane pa je mestna hiša. 

Seveda ob obisku Bratislave ni moč spregledati kipov, ki so značilnost starega mestnega jedra: Čumil “The Peeper”, lepi Naci (Schöne Náci), Napoleon’s Army Soldier Statue, Fountain of St. George and the Dragon. Prav tu boste lahko našli veliko lokalov s hrano in spominki. Moj nasvet je, da se tem lokalom, čeprav so še tako vabljivi, izognete, saj so cene v njih precej zasoljene, nedaleč stran pa je ponudba ravno tako pestra in po sprejemljivih cenah.

Ogled mesta sem ta dan zaključil tako, da sem prišel do Hviezdoslavovo námestie, kjer je velik park in kjer se nahaja zgradba starega narodnega gledališča Slovak National Theatre in Slovak Philharmonic.

Kar pošteno sem bil že lačen, zato sem zavil v Pivnica u Kozla, kjer sem upal na golaž, vendar jim ga je že zmanjkalo. Zato sem si naročil majhno svinjsko kračo. Bila je super!

 

Moja pot za prvi dan:

Kako izbrati okusno lubenico?

admin Leave a comment

Tele nasvete sem pred nekaj dnevi prebral na Facebook strani najbolj znanega slovenskega radia in se mi zdijo tako koristni, da bi jih rad delil z vami.

Barva fleka (tam, kjer lubenica leži na zemlji) mora biti rumena in ne bela. Dlje časa, kot lubenica leži na zemlji, bolj rumena je ta točka. To posledično pomeni da je tudi bolj sladka, saj je dlje časa zorela na polju. Tiste z belim flekom nikoli niso tako polnega okusa. 

Teža lubenice mora biti primerna svoji velikosti. Primerjaš lahko s težo druge lubenice enake velikosti. Težja kot je lubenica, bolj je zrela.

Zvok ob trkanju po lubenici mora bit votel in ne globok. Če je globok, je lubenica lahko že gnila. Taka lubenica je pač prestara in pomeni, da je bila dolgo skladiščena, preden so jo dali na police trgovine. Lubenica, ki je po trkanju votla, je ponavadi hrustljava in bolj okusna. 

Mreža na skorji oziroma brazgotine pomenijo, da je lubenico oplodila čebela in taka lubenica bo še slajša. Isto velja tudi pri melonah. Če ima melona na skorji mrežo, je slajša. 

Pecelj lubenice. Če je pecelj suh, je lubenica zrela, če je repek zelene barve, pomeni, da je bila prezgodaj pobrana in ne bo dozorela.

Koncert Guns’N’Roses na Dunaju

admin Leave a comment

Nekako po deloma službeni dolžnosti sem imel priložnost, da sem si lahko ogledal koncert Guns’N’Roses na Dunaju. Na Dunaj sem šel z avtom in po usmerjanju navigacije prispel do hotela Motel One, kjer sem imel rezervacijo za sobo tisti večer. Nikakor se mi namreč ni dalo, da bi moral po koncertu še voziti nazaj v Ljubljano. Za moja leta bi to bilo vseeno malo preveč 🙂

Parkirna hiša je neposredno ob hotelu in imel sem srečo, da sem se ravno postavil v vrsto za prijavo v hotel, ko je za mano prišlo cel kup ljudi, izgledalo jih je za cel avtobus. V sobi sem se osvežil in na hitro pogledal službene mejle, nato pa odhitel dol in si na bližnji novi železniški postaji našel italijansko restavracijo L’Osteria, kjer sem si končno privoščil kosilo. Pizza, ki sem jo dobil, je bila ogromna, res ogromna, in okusna. In ravno, ko sem dobil pizzo na mizo, se je zunaj vlilo neurje. Dež je tako padal, da so takoj nastale luže. V daljavi pa se je zaslišalo kar nekaj gasilskih oziroma reševalskih siren. A neurje je prenehalo, ko sem pojedel. Na poti nazaj proti hotelu sem že srečal nekaj prvih zagretih ljubiteljev skupine Guns’N’Roses, v majicah z njihovim imenom.

Na koncert Guns’N’Roses sem se nato odpravil kar s taksijem. Deloma tudi zato, ker se tokrat nisem nič pripravil, kako se od hotela pride do stadiona, kjer je bil koncert. Med vožnjo s taksijem sem bližino stadiona lahko ugotavljal po koncentraciji ljudi, oblečenih v majice Gunsov, na kvadratni meter. Med iskanjem pravega vhoda se je pogosto slišala tudi slovenščina. Tudi na tribuni je bilo okoli mene kar nekaj Slovencev. Tisti dan je bilo kar precej soparno in na stadionu se je počasi nabiralo vedno več ljudi.

 

Koncert se je začel z zamudo in priznam, da sprva nisem kaj preveč pričakoval od koncerta. Kar precej let je namreč minilo od takrat, ko so Guns’N’Roses kraljevali na lestvicah in sem dobro poznal njihove komade. Potem pa sem izgubil vsako sled za njimi. Prvi “šok” zame je bil, da Axel pač ni več tak, kot se ga spomnim iz videospotov izpred 2o let. Tip se je postaral in zredil in če bi ga srečal sredi ulice, ga nikakor ne bi prepoznal. Kar me je prepričalo, da je to res on, je njegovo pozibavanje in njegov prepoznavni glas. Druga zgodba pa je Slash. Kakšna legenda je on in kako še vedno nažiga svoje kitare. Z odprtimi usti sem gledal in poslušal. Tehnična težava na začetku koncerta, ko zvok in slika nista bila sinhronizirana (kasneje sem izvedel, da naj bi bila za to bila kriva odpoved nekaj zvočnikov), je malenkost zmotila prvo navdušenje množice, a ko sem padel notri in začel uživati ob starih komadih, ob katerih sem obudil marsikateri spomin, sem tako začel uživati, da lahko sedaj rečem samo vau, kakšen koncert!

Po koncertu sem se s stadiona odpravil proti hotelu peš (približno 1h) in se seveda vmes ustavil tudi na enem pivu. V hotelu je bilo kljub pozni uri na moje presenečenje še zelo živahno in ljudje so klepetali o koncertu.

Na koncu lahko rečem, da mi ni žal, da sem doživel koncert legend Guns’N’Roses.

Beloglavi jastrebi na Cresu

admin Leave a comment

V okviru službenega team buildinga smo na Cresu obiskali Eko centar Beli, ki se nahaja v prostorih osnovne šole. Najprej me zadeva ni najbolj zanimala, saj mi je bilo vroče, pa še z razbolelim kolenom sem se moral povzpeti na hrib. Že večkrat, ko sem se vozil po otoku Cresu, sem videl usmerjevalne table, ki usmerjajo proti kraju Beli, kjer se v bližini nahajajo beloglavi jastrebi, a nikoli ni bilo dovolj časa ali pa zanimanja, da bi si to ogledal.

No, tokrat sem bil tu in imeli smo organiziran ogled. Ko človek vstopi v hodnik, je levo velika soba, ki je namenjena, da obiskovalec izve več o beloglavih jastrebih. To, da jih je vedno manj, me je precej ganilo. Razlog naj bi bila človeška bližina. Radi imajo namreč samoto in tišino. Ljudje pa to načeloma težko razumemo in jih hočemo čim bližje videti. Za fotografijo ali za selfi je pač treba v neposredno bližino. Od vodiča sem izvedel kar nekaj stvari, ki jih prej nisem vedel.

Priznam, beloglavi jastreb me je očaral. Kako lepa ptica, ki tako elegantno lebdi med zračnimi tokovi.

V sosednji sobi so nato razstavljene še nekatere znamenitosti Cresa. Luštkana razstava.

Če do tega dneva nisem vedel skoraj nič o beloglavih jastrebih, me je ta obisk navdušil in sem kasneje doma poiskal več informaciji tudi preko interneta.

Obisk Eko centra Beli vsekakor priporočam vsakomur, ki zaide na Cres.

 

Road Trip – Južna Anglija – dan 8

admin Leave a comment

Gorran Haven, Truro, Pendennis Castle, Kynance Cove, St Michael’s Mount Castle, Minack Theatre in Land’s End

Jutro sva začela s potjo proti mestu Truro, kjer je bil plan, da si ogledava katedralo Truro Cathedral. Parkirala sva na parkirišču, ki je bilo skorajda prazno, prostora pa je bilo za najmanj 50 avtov. Kar malo izgubljena sva bila, saj nisva vedela, v katero smer naj se sedaj peš odpraviva proti cerkvi. Napotila sva se po ulici, na koncu katere je nad hišami kukal ven zvonik. Mesto se je ravno začelo prebujati in ulica, po kateri sva hodila, je bila zaprta za promet, trgovinice in lokalčki pa so se ravnokar začeli odpirati. Pravi jutranji vrvež je bil.  Na majhnem trgu pred cerkvijo so začeli postavljati stojnice. Seveda je moja žena z izgovorom, da takih stvari ni v Sloveniji, morala zaviti v nekaj trgovinic oziroma je vsaj pokukala vanje. Žena je bila potrebna tudi jutranje kave in našla je Starbucks, med tem pa sem jaz sam malo taval po ulicah in uličicah okoli trga v mestu Truro.

Naslednja postojanka je bil grad Pendennis Castle. Parkirala sva tik ob gradu in skrbniki so ravno vestno urejali okolico in pobirali smeti, ki so jih nemarni turisti pustili prejšnji dan. Parking se je nadaljeval v park in kar mrgolelo je sprehajalcev s psi in joggerjev. Do vhoda v grad sva se morala sprehoditi ob obzidju in se spustiti nekoliko nižje. Na oglasni deski je viselo obvestilo, da bodo ta dan ob 12. uri streljali iz starih topov na gradu. Žal tega nisva dočakala, vendar bi rad enkrat v živo nekoč to doživel. Ko sva vstopila v posest gradu, sva šele dojela, kako velik je cel kompleks. Ob vstopu na levi je ogromna stara poslovna zgradba. Na desni pa je travnik, ki vodi do trdnjave. Trdnjavo se da pogledati tudi od znotraj in pogledal sem si obe nadstropji, saj se je namreč moč povzpeti v zgornje nadstropje oziroma na streho, od koder je čudovit razgled na okolico. Žena je ostala kar na tleh, saj je kar pošteno pihalo.

Sledilo je nadaljevanje in pot do pečin Kynance Cove je bila zelo zanimiva. Navigacija naju je namreč vodila po takih stranskih poteh, da sem naenkrat moral strmo navzdol, cesta pa je bila komaj dovolj široka za en avto. Priznam, da me je malce stisnilo, kaj bo, če nama nasproti pripelje drug avto. Kdo se bo umikal? In zlasti, kam? Po cesti je bilo povrhu vsega polno peska, kar bi tudi bilo zanimivo, če bi moral na hitro pritisniti na zavoro. Zato sva se odločila, da ne bova več ubogala navigacije na telefonu, ampak sva nastavila navigacijo v avtu. Cesta naju je vodila mimo vojaškega oporišča in mimo prometnega znaka, da morava paziti, ker lahko cesto prečkajo tanki. Resno? Jaz moram paziti na njih? Ko bi tank zapeljal proti meni, ne vem, kdo bi ta kratko potegnil. Kmalu sva ugotovila, da naju navigacija na avtomobilu ne pelje v pravo smer. Ah. Mimo tankov in vadbenega polja kraljeve angleške vojske in nazaj. Ko sva končno prišla do Kynance Cove, sva imela po urniku le še par minut časa. Oskrbnik parkirišča naju je prijazno spustil notri brez vstopnine, ko sva mu razložila, da bi si rada le od daleč na hitro pogledala pečine Kynance Cove in da s seboj nimava piknik košare, da bi tam preživela cel dan. Če bi hotela priti dol na plažo, bi nama to gotovo vzelo najmanj pol ure, ki jih pa nisva imela, saj so naju čakale naprej druge dogodivščine. Pa tudi prav zelo hudo nama ni bilo, saj je tako pihalo, da naju je zeblo. Je pa Kynance Cove zelo lepa plaža in malo mi je bilo vseeno žal, da sva čas zapravila za vozakanje po vojaškem oporišču, namesto, da bi tu pustila galebom, da nama pojejo malico.

Ko sva prispela do St Michael’s Mount Castle, je tam še bolj pihalo. “Prometniki” so naju usmerili na ogromno parkirišče na mivki ob plaži. Tule bo pa gneča, sva ugotovila.  Opremila sva se in nase navlekla skoraj vsa topla oblačila, da naju ne bi zeblo v tem vetru. Žena je v nahrbtnik spakirala tudi sendviče in pijačo. Ozrla sva se na drugo stran parkirišča. Kakšne hiše. Tukaj bi pa človek lahko živel. Odpravila sva se peš proti otoku St Michael’s Mount. Obala je bila dolga, da se njenega konca sploh ni videlo, in plaža je bila peščena, da je veter neprestano dvigal pesek in ga nosil po plaži (in v oči). Večkrat sem si moral popraviti kapo na glavi, da mi je ni odneslo. Pot naju je vodila do nasipa, ki nekako tvori pot do otoka St Michael’s Mount. Kljub vetru je bil sončen dan in nama omogočal, da sva uživala. Po potki do otoka se ne da vedno hoditi, saj ob plimovanju morje prekrije pot do otoka in nanj se takrat da priti le s čolni. Sprehajalcev je kar mrgolelo, veliko jih je bilo takih s psi in otroki. Do otoka je približno 15 minut hoje, če seveda ne upoštevamo slikanja. Na otok se je sicer dalo priti, vendar pa so bili vsi lokali in trdnjava tisti dan zaprti, tako da si več kot samo okolice samostana nisva mogla ogledati. Še dobro, da sva s seboj vzela svoje sendviče in pijačo in našla sva košček otoka z zatišjem pred vetrom, kjer sva pojedla kosilo. Doživetje je bilo res enkratno. Ko sva se vrnila nazaj na celino, sva na parkirišču zavila v kiosk po magnet za spomin, a tam so prodajali tradicionalno jed dežele Cornwall – cornish pasty. Kako dobro je bilo! Še danes nama je žal, da sva pojedla samo enega skupaj in ne vsak svojega.

Glede časa sva bila malo na tesnem, tako da sva The Merry Maidens Stone Circle kar izpustila (in po pravici povedano, tabel na cesti nisva našla), zato sva se odpeljala do naslednje postaje, teatra na pečinah Cornwallske obale, Minack Theatre. Po poti do parkirišča sva srečala cel kup avtobusov, ki so množice turistov peljali gledat to znamenitost. Gre za teater, ki ga je na pečinah ob morju, zgradila oziroma finančno podprla angleška bogata dobrotnica in podpornica kulture in velja za znano prizorišče gledaliških predstav, ki gosti svetovno znana imena, predstave pa so večinoma poleti. Zgrajen je v slogu antičnih amfiteatrov in ko sediš na eni od polic in gledaš predstavo, v ozadju buči morje. Kaj hočeš lepšega. Hotela sva se usesti v lokal z razgledom na teater in morje, da bi spila en čaj (in pojedla še kak Cornish pasty), a je bil lokal nabito poln, pretežno Azijcev s fotoaparati in vreščečih tetk, ki so iskale zavetje pred vetrom, tako da je šla vsa najina romantika po gobe.

Za konec dneva naju je čakal še Land’s End. Končno sem ženi lahko izpolnil obljubo, da jo peljem na konec sveta. Gre za najbolj zahodno točko na celini Velike Britanije. Veter pa kar ni hotel prenehati pihati. Na koncu sveta je pihalo kot za stavo! Sledilo je obvezno slikanje ob kažipotu. Center za obiskovalce (in lokali in trgovinice) pa je bil že zaprt. Usedla sva se v edini lokal, ki je bil odprt, notri pa tudi tu ponovno cel kup ljudi, otrok in predvsem azijskih turistov. Po tleh lokala pa ostanki hrane in smeti. Nič kaj zelo apetitlih. Natakarji so hiteli sem ter tja in sploh niso imeli časa pospravljati. Odločila sva se, da samo na hitro nekaj spijeva, da spočijeva noge in se pogrejeva, nato pa odpeljeva do hotela v bližini, kjer naj bi prespala. Ko sva se usedla v avto in nastavila navigacijo za hotel, pa sva ugotovila, da sva v bistvu že tam. Da je to to. Da je to ista stavba, kjer sva bila prej v lokalu, le da je vhod v hotel na drugi strani zgradbe. Butla midva! Še prav drago sva plačala parkiranje na javnem parkirišču, ko bi lahko kot gosta parkirala pred vrati hotela.

V hotelu The Land’s End Hotel sva imela sobo s pogledom na morje, vendar soba ni bila soba, ampak majhna sobica, da sva se komaj obračala in odložila prtljago, poleg tega internet sploh ni delal, čeprav je v opisu pisalo, da je v hotelu brezžični internet. Ker pa smo bili na koncu sveta, je tudi mobilni internet komaj kaj delal. Moram pa priznati, da kakor sem bil prej razočaran nad urejenostjo lokala, je bilo v hotelskem delu restavracije povsem drugače. Sprejem na recepciji je bil prijazen, recepcija čista in urejena, v restavraciji hrana okusna in dobila sva mizo nasproti panoramskega okna, tako da sva imela med večerjo krasen pogled na sončni zahod nad morjem na koncu sveta. Pa je bila romantika.

Pot 8. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 7

admin Leave a comment

Exmouth, Exeter, Torquay, Dartmouth, Plymouth, Lostwithiel, Mevagissey, Gorran Haven

V jutro so naju prebudili vlaki, ki so vozili mimo najinega hotelčka v mestecu Dawlish. Po stopnicah hotela sva se spustila v majhno jedilnico, kjer nama je lastnica s hčerko postregla sveže pripravljen in obilen zajtrk. Vmes sva opazovala ljudi pri sosednih mizah. Zraven naju sta se dva starejša Američana pogovarjala, kaj vse bi si morala še ogledati, med tem ko je imela mlada družinica s prikupnima fankoma manjšo nezgodo v jedilnici in skoraj sta še mene polila z vodo. Bilo je prijetno in če se nama ne bi mudilo naprej, be verjetno kar še malo posedela. Škoda, je bilo v Dawlishu še vse zaprto, tako da tudi tokrat nisem mogel kupiti magnetka za spomin iz tega mesteca. Deloma sva se vračala po poti, ki sva jo prevozila že prejšnji dan in napotena sva bila proti mestu Exeter. Tokrat sem malo pozabil upoštevati, da se bodo ob tej uri morda že začela jutranja konica. Že tako sva se pozno odpravila iz Dawlisha, nato pa še gneča.

Končno sva prispela v mesto Exeter. Še dobro, da sem dobro splaniral pot in sem tudi označil, kje bova parkirala. Na žalost je bilo to parkirno mesto zasedeno, a sva našla v ulici zraven takoj parkirno mesto za najino Isignio. Parkirala sva zraven cerkvenega urada in okoli naju so hodili ljudje, urejeni, kot da gredo k maši. Hitro sva prišla do cerkve Svetega Petra v Exetru, ki je ogromna in zelo lepa katedrala. Kar sapo mi je jemalo, ko sem stopil v notranjost. Zgrajena je bila okoli leta 1400. Za ogled sva porabila več, kot sva planirala, kar je bilo 30 minut. Freske in detajli so bili preveč zanimivi, da bi šla kar mimo. Čeprav tega nisva imela splanirano, sva si vzela še 20 minut za ogled mesta. Ženo sem za teh 20 minut poslal na nakupovanje, jaz pa sem si na hitro ogledal ulice v okolici cerkve. Ob dogovorjeni uri sva se spet dobila ob cerkvi in ugotovila, zakaj so bili ljudje pred njo tako lepo oblečeni. Imeli so podelitev diplom lokalne univerze.

Glede na to, da sva že kar pošteno zamujala, pa šele dan se je začel, sva se le peljala mimo Torre Abbey Sands in se odpeljala direkt do Dartmouth Castle. Gre za trdnjavo ob vhodu v Dartmouth pristanišče. Mestece Dartmouth namreč leži v ustju reke, ki se zliva v morje. Gre za tako prikupno malo trdnjavo, da bi jo dal kar v žep. Na koncu poti, preden prideš do uradnega parkirišča, je cesra zelo ozka, komaj dovolj za en avto. Pogled, ko sva prispela do trdnjave, pa…na bregovih reke povsod okoli naju razkošne vile (ja, sva si domišljala, da bi lahko bila ena nekoč najina). Na tej točki hvalabogu ni bilo trume turistov, zato je bil ogled trdnjave za naju morda še bolj magičen. Edini ljudje, ki so bili tam sočasno z nama, so se ustavili v kavarnici s teraso na vrhu trdnjave. Ah, če naju ne bi čas preganjal 😉

Ker sva bila na tesnem s časom, je žena predlagala, da preskočiva Plymouth Hoe in Tinside Lido, kot je bilo splanirano. Nasljednje mesto je bilo tako mesto Plymouth. To pa je pomenilo, da je bilo treba parkirati nekje drugje, kot je bilo v planu navigacije, a sva z malo lovljenja po mestu le našla  parkirišče ob pristanišču, v neposredni bližini starega dela in tako sva se lahko v nekaj minutah sprehodila do Mayflower Steps in do mestnega obzidja Royal Citadel. Med ogledom mesta sva naletela tudi na varilnico Plymouth Gin, a je bila taka vrsta za vstop, da se nama ni dalalo čakati. V pristanišču je bilo veliko ladij in čolnov, turistične agencije pa organizirajo razne oglede z čolni. Bila sva že lačna, a nisva našla nobene pametne restavracije, zato sva se raje odpravila naprej proti Restormel Castle.

Ko sva prispela do Restormel Castle, je na parkirišču stal le en avto, pa še ta je bil verjetno od vratarke, ki naju je prijazno pozdravila ob vhodu na posest gradu Restormel. Od gradu je ostalo le obzidje in del notranjih sten. Uživala sva, saj sva se zavedala, da sva edina obiskovalca. Nobene gneče, tišina, zven zvonov bližnje cerkve in in žvenketanje ovčjih zvončkov s sosednjega travnika. Okoli gradu je izkopan vodni jarek, vendar v njem ni več vode, je pa okoli gradu prava angleška temno zelena trava in tu in tam kakšna klopca, na katero se da usesti. Vzela sva si par minut za meditacijo. Za najinim hrbtom grad z verjetno bogato zgodovino in ugotavljal sem, kaj vse se je tam dogajalo, ko je še živel. Pred seboj pa sem imel čudovit pogled na neskončno hribovito in zeleno pokrajino. Vmes me je žena hotela nekaj vprašati (lačna je bila) in prekinil sem jo, naj mi dovoli teh pet minut uživanja. In dobil sem svojih pet minut tišine. Oba sva jih. Ni bilo lepšega 🙂 Bila sva zadnja obiskovalca tisti dan v gradu Restormel.

Pot sva nadaljevala proti ribiškemu mestecu Mevagissey. Na poti sva videla reklamne table za Eden Project. Ker je bilo še dovolj svetlo in se nama ni več nikamor mudilo (vse znamenotosti in trgovine so se najkasneje ob 17h zaprle), sem zavil z glavne ceste proti Eden Project, v želji, da bi vsaj od daleč lahko slikal kupole. zavedal sem se, da je kompleks uradno zaprt, a vseeno sem želel to čudo vsaj od daleč pokukati in slikati. Kupol nisva našla, tavala sva z enega ogromnega parkirišča na drugo in sklenila, da je bolje, da odpeljeva ven, preden nama z zapornicami zaprejo pot ven.

Po res izjemno ozki cesti (še za najino Isignio je bilo komaj dovolj prostora, z leve in desne pa visoka kamnita ograja) sva pripeljala v Mevagissey. Upam si trditi, da je moja žena pol adrenalinske poti premižala. Mestece Mevagissey sem izbral čisto naključno, ker je bilo na poti proti hotelu in ker sem vedel, da bova potrebovala malo počitka po napornem dnevu, ki je bil zelo razgiban. Parkirno mesto sva našla par minut hoje od pristanišča Mevagissey, ki se lahko pohvali z nekaj prikupnimi trgovinicami (zaprtimi, kaj pa) in nekaj restavracijami (odprtimi, na srečo). Mevagissey je res prava ribiška vas – najbolje opišem tako, da so bile v mini pristanišču skoraj vse barke ribiške in v zraku je prijetno dišalo po ribah. Na nebu so se podili in oglašali galebi, za hip se je celo zdelo, da se bliža nevihta. In najine misli so spet odtavale, z vsemi čutili sva srkala trenutke v tem mestu.

 

 

Bila sva že pošteno lačna in po kratkem obhodu mesteca, ki ni trajal več kakor 10 minut, sva si naključno izbrala restavracijo Wheel House Restaurant. Našla sva prosto mizo z udobnimi klopmi, prav ob oknu s pogledom na ribiške ladje. Zadišala mi je “dalmatiska” ribiška juha. Seveda je tu niso imeli, so pa priporočili fish chowder. Brez posebnega oklevanja sva si oba naročila krožnik te posebne juhe, za nadaljevanje pa še fish&chips. Fish chowder naju je tako navdušil, da nama ga je žena kasneje doma že večkrat pripravila (https://www.bbcgoodfood.com/recipes/1898/chunky-fish-chowder).

Prav nažrla sva se in priznam, da je bilo dobro, za pomazat s kruhom.

Po večerji sva se vrnila do avta in se odpravila proti hotelu The Llawnroc Hotel v letoviškem mestecu Gorran Haven, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ko sva prispela v Gorran Haven, sva se vozila po zelo ozkih ulicah, dokler nisva prišla do hotela. Sprejeli so naju zelo prijazno in priznam, da sem bil že zelo utrujen. V hotelu sva se na hitro razpakirala in zbrala energijo še za skrajši sprehod proti morju. Začelo se je že mračiti. Veliko apartmajev je bilo zavitih v temo, saj so bili prazni. V tiste, v katerih je svetila luč, se je dalo malo poškiliti v noranjost. Prav zanimivo je, kako lepo so vsi apartmaji opremljeni. Majhni, a butični. Človek bi si tak apartma kar rezerviral za počitnice in se poleti vrnil sem.

Ko sva se vrnila v hotel, sem ženo povabil na igro biljarda, saj mi je priznala, da ga še nikoli ni igrala. Zraven sva vsak spila eno pivo in si splanirala naslednji dan.

Pot 7. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 6

admin Leave a comment

Bournemouth,Durdle Door, Bowleaze Cove, Weymouth, Abbotsbury, Lyme Regis, Dawlish

Durdle Door – čudovito delo narave

Iz hotela se je bilo treba odpraviti še pred 9h, tako da sem ostal brez spominskega magnetka iz Bournemoutha. Odpravila sva se proti Durdle Door. Odkrito povedano, nisem kaj preveč pričakoval od Durdle Door, pa še premalo sem se o njem pozanimal. Na internetu sem samo prebral, da je to treba videti. Že sama cesta, ko sva se približevala k cilju, je nakazovala, da sva prišla nekam na konec sveta, saj je bila cesta ozka in sem se moral umikati nasproti vozečim avtomobilom. Res, da jih verjetno ob tej zgodnji uri ravno ni bilo veliko, a vseeno ni prijetno, ko voziš avto v Angliji po nasprotni strani. Prišla sva do velikega parkirnega mesta Durdle Door Holiday Park. Že ko sva parkirala avto, sva se začela zavedati, da tole pa ne bo kar tako. Ljudje so se na parkirišču preobuvali v pohodne gorske čevlje in začel sem se spraševati, koliko je to visoko. Na žalost se s parkirnega mesta ni dalo videti, kako strma pot naju čaka, da se spustiva do plaže, kjer naj bi zagledala znamenito skalnato odprtino, imenovano Durdle Door. Tudi midva sva se preobula, se opremila z vodo in se podala proti pečini, od koder je pot nato vodila dol proti obali. Prav kmalu sva ob prvem previsu zagledala Durdle Door. To bi morali videti na lastne oči, da bi potem lažje razumeli občutke, ki sem jih tisti hip doživel. Prečudovito delo narave, ob čudoviti plaži, nad njo pa prej in potem strme pečine in preplet barv narave. Razgled res za zajet sapo. Seveda je fotoaparat škljocal (pa ne samo moj). Prve fotke od daleč, prvi obvezni selfiji, nato pa naprej dol. Čisto dol do plaže ob morju. Ko sva pripela na plažo, nama je celo uspelo ujeti trenutek, ko sva bila na plaži sama in je bil Durdle Door tam le za naju. Navzgor je šlo v breg nekoliko težje, po poti sva srečevala cel kup novih obiskovalcev, ki so nama prihajali nasproti, večinoma s svojimi kužki.

Pot sva od tam nadaljevala proti Bowleaze Cove. Na poti sva v Weymouthu na hribu videla tudi znamenito “risbo” konja na polju, za katero sem se moral ustaviti ob cesti in narediti sliko. Bowleaze Cove je majhen zaliv s čudovito plažo, ki sva si jo na hitro ogledala bolj ali manj kar s parkirišča, pozdravila sprehajalce in njihove pse, pojedla sva par piškotov in sadje, jaz pa sem tekel še v bližnjo trgovinico po magnetek za spomin. Malo predolgo sva se zadržala.

Nadaljevala sva ob obali in bil je prečudovit sončen dan, le malo je pihalo. Pripeljala sva se do Nothe Fort, utrdbe, ki leži na obrobju mesteca Weymouth. Avto sva parkirala v parku on trdnjavi Nothe Fort, od koder je bil lep razgled na Weymouth.  Sprehodila sva se po parku proti utrdbi Nothe Fort. Toda na poti so naju pričakale veverice, ki prav nič niso bile plašne in so se nastavljale fotografskemu aparatu. Tina je v svoji torbi našla piškote in jih je veselo hranila z dobrotami in male veverice so naju zasledovale. Ena od veveric je bila celo tako pogumna, da je splezala po Tinini nogi do torbe, da bi se prepričala, ali je v njej še kaj hrane. To je mojo od sreče objokano ženo, veliko ljubiteljico živali, tako ganilo, da po moje do konca življenja ne bo pozabila tega srečanja z veverico. V samo utrdbo nisva šla, saj naju je malce že čas preganjal, poleg tega pa sva od zunaj videla, kar se nama je zdelo vredno videti, in presodila sva, da je čas za odhod dalje.

Portland Castle – prečudovita utrdba

Pot sva nadaljevala po cesti Portland Beach Road, ki poteka dobesedno sredi morja, ki cesto obdaja z leve in desne strani. Na najini levi je bilo polno surfarjev in kajtarjev, ki so lovili veter v jadra in švigali sem ter tja. Ko sva prispela do Portland Castle, sva bila skoraj edina obiskovalca te utrdbe. Vzela sva si glasovnega vodiča in se odpravila na ogled. Z mislimi sem se kar preselil v tisti čas in poskušal sem si predstavljati, kako je bilo v tistih časih. Glede na strateški položaj me je majhnost trdnjave in obzidja kar malo presenetila. Ob njej je tudi zelo lep vrt, ki utrdbi daje tisti čarobni, pravljični privdih.

Portland Beach Road – najbolj romantično kosilo

Ker sva bila na tesnem s časom po mojih planih, sva svetilnik “Portland Bill Lighthouse” preskočila. Sem pa parkiral ob cesti Portland Beach Road, kjer sva se s sendviči, pijačo in brisačami, ki so služile kot piknik dekca, odpravila na vrh peščene sipine na obali. Veter je tako pihal, da sva si komaj razgrnila brisači. Čez glavo sem si povlekel kapuco od jakne, da mi ni odneslo kape, tako je pihalo. Ko sva začela odpirati sendviče,  so nad nama začeli krožiti galebi, ki so lebdeli v vetru in natančno opazovali svoj plen, najina sendviča. Na tesno je šlo in jedla sva zelo previdno, da nisva ostala brez kosila. Imela sva božansko lep razgled na neskončno dolgo kamnito plažo, na kateri sva bila popolnoma sama (če odštejemo bele predatorje nad nama, ki pa so nama bili v resnici tudi v veselje). Zame osebno je bilo to eno od najlepših kosil, ki sva jih imela, čeprav trikotnik sendviči BLT in pijača iz plastenke niso ravno gurmanski presežki, ampak zaradi lepote okolice je bilo doživetje, ki ga ne bom pozabil. Še danes mi gredo mravljinci po koži, ko se spomnim, kako lepo nama je bilo tam.

Naslednja postojanka je bila ruševina kapele St Catherine’s Chapel. Moja boljša polovica je začela zavijati z očmi, ko sem ji omenil, da bova obiskala še eno cerkev. Kakor katera druga cerkev, mi je dejala. Parkirala sva ob gostilni, kjer sva spet opazila ljudi, opremljene v gorske čevlje in s hribovskimi nahrbtniki. Sprva sploh nisva vedela, v katero smer morava. Ubrala sva pot, po kateri so nazaj prihajali drugi ljudje. Toda kaj kmalu nisva srečala več nobenega, ki nama bi prišel nasproti. Greva sploh v pravo smer? Začelo me je matrati koleno, ki je ob vsakem koraku pokalo. Zlezla sva preko ograje in nadaljevala po blatni zemlji in med živalskimi iztrebki po potki po hribu navzgor (tam je bilo videti shojeno in postavljeni so bili smerokazi do kapele). Potem pa sva kar naenkrat po travniku prišla med ovce in zagledala sva cerkvico na vrhu hriba in shojeno pot do nje. Vmes na poti pa ovčke, in to koliko ovčk. In kamorkoli nama je seglo oko, same ovčke. Na paši sredi travnika. In midva. In moja spet od sreče objokana žena. Tako vse skupaj je bilo čarobno. Vmes proti vrhu hriba je tudi malo porosilo z neba, toda to naju ni ustavilo, da sva prišla do vrha hriba, kjer je bila ruševina kapele. Sama cerkvica je zelo skromna in majhna, a zato pogled, ki ga ponuja okolica, toliko bolj vzame sapo. V dolini srednjeveška vas s cerkvijo, na sosednjem hribu konjički na paši. In če bi še kdaj šel tu mimo, bi se ponovno povzpel na vrh.

Lyme Regis – mestece, znano po starodavnih fosilih

Za zaključek dneva sem izbral, da greva do obmorskega mesteca Lyme Regis. Zakaj sem izbral to mestece, še sam točno ne vem. Verjetno zato, ker je bilo na poti proti mestu, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Imela sva srečo s parkiranjem avtomobila, saj je z malega parkirišča ob obali ravno odpeljal en avto. Odpravila sva se po hribu navzgor po ulici. Moji ženi so zapirali trgovine tik pred nosom, saj je bila ura že pol štirih. Pa ravno, ko si je ogledala izložbo trgovine in je hotela vstopiti v trgovino, so zaklenili vrata. Smola. Na srečo sva vseeno našla nekaj trgovinic, ki so bile odprte do petih, in lahko sva si kupila magnetek za spomin, pomorske zastavice, ki sva jih kasneje doma obesila na vikendu na morju, in še kakšno malenkost. Na ženino srečo je bila trgovina lokalne verige z mornarsko modo Fatface še odprta, tako da sva uspešno umirila tudi tovrstne potrebe. Kasneje sva ugotovila, da je to mesto (in okolica) zelo znano po starodavnih fosilih in da so njihova najdišča v neposredni bližini mesta ter da ti fosili segajo vse do dobe, ko so živeli dinozavri (cela obala se imenuje jurska obala, Jurassic Coast). Zato se je tudi mesto pripravljalo na sejem fosilov, ki je bil planiran za vikend. Ko se je vse ostalo na ulici počasi pozaprlo, sva našla pub, ki je še bil odprt, kjer sva si privoščila zasluženo pivo. Tipičen angleški pub, s pogledom na morje. A hrane nisva mogla takoj naročiti, saj je kuhar prišel šele po šesti uri. Naročila sva si eno porcijo rakcev in si jo delila. Nisva se hotela preveč najesti, saj sva si rekla, da bova nekaj pojedla še zvečer v kraju, kjer imava hotel.

Dawlish – mestece, znano po železniški progi

Zadnja postaja za ta dan je bilo mestece Dawlish, kjer sva imela rezervirano sobo v zasebnem, majhnem hotelu The Blenheim. Ko sva prispela pred hotel, je bil zaklenjen, na vratih pa je bila telefonska številka, ki sva jo morala poklicati. V nekaj minutah se je prikazala lastnica hotela, ki je bila zelo prijazna in naju pospremila do sobe v drugem nadstropju. Soba je bila velika in je bila zasnovana kot apartma, tako da je imela tudi kuhinjski del. Razgled sva imela na mestni park na eni strani in na želežniško postajo ob obali na drugi strani. Tik ob morju mesteca Dawlish namreč teže železnica in sodeč po številnih slikah in fotografijah lokomotiv, ki so visele po stenah najinega hotela, sva sklepala, da ima tu vlak pomembno vlogo. Morda pa ne najbolj prijetne, kadar vreme ni prijazno. Najina sobica je bila nadvse simpatično opremljena, navtični dekor je bil povsod. In prvič se mi je zgodilo, da sem na voljo dobil kar tri brezžična omrežja in njihova gesla. No, o hitrosti teh brezžičnih omrežij pa raje ne bi govoril. Lastnica nama je svetovala, da lahko nekaj prigrizneva kar v gostilni poleg hotela. Ko pa sva prišla dol, sva ugotovila, da prav na ta dan (četrtek) nimajo kuharja. In kaj sedaj? Računala sva, da bova našla kaj drugega v mestecu Dawlish. A kamorkoli sva pogledala, vse je bilo zaprto. Trgovine, lokali, kavarne, restavracije. Vse po šesti uri. Našla sva le dva lokala s hitro hrano, ki pa nama nista delovala zaupanja vredna. Tudi z aplikacijo Tripadvisor si nisem mogel pomagati, ker sem lovil samo GPRS signal. Na srečo sva našla mini market, kjer sva si kupila makarone, paradižnikovo omako, jagode, tonik in gin in žena nama je pripravila romantično večerjo kar v najini hotelski sobi. Še dobro, da sva imela kuhinjo!

Preživela sva čudovit dan, morda celo enega najlepših na najini poti. S tem se strinjava oba.

Pot 6. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 5

admin Leave a comment

Titchfield Abbey, Bursledon Windmill, Netley Abbey, Southampton, Stonehenge, Salisbury Cathedral, Bournemouth

Jutro sva začela z zajtrkom v Queen’s hotelu. Ta dan sva si lahko vzela nekoliko več spanca, kar nama je obema pasalo. Ker sva prejšnji dan nakupovala, je bilo treba v avtu pospraviti vrečke in stvari, ki sva jih nakupila. Nato sva se odpravila proti Titchfield Abbey. Posest Titchfield Abbey leži čisto ob cesti in ker nisem verjel svoji navigaciji, kje je parkirno mesto, sva se že odpeljala mimo, zato sem moral obrniti avto in parkiral sem poleg velike vrtnarije. Angleži so prav posebej znani po urejenosti svojih vrtov in vrtnarijo imajo skoraj v vsaki malo večji vasi. Šele ko sva peš prišla do posesti, sem ugotovil, da bi lahko zapeljal kar skozi vrata na posest. Ruševine zgradbe bivšega samostana so čudovite in fantazirala sva, kako bi bilo fino imeti tu hiško z vrtom. Z mislimi sva odpotovala v tisti čas in ugotavljala, kje je kaj stalo v hiši. V nekdanjem samostanu si je namreč kasneje nek premožni plemič uredil svojo rezidenco.

Na poti proti Netley Abbey sva se ustavila še pri mlinu na veter Bursledon Windmill. Mlin je prečudovit in imela sva smolo, da je bil ta dan zaprt in se ni dalo ogledati notranjosti. Z veseljem bi si jo ogledal.

Pri posestvu Netley Abbey sva se hotela ustaviti le na hitro in narediti iz avta nekaj slik za spomin. A zgradba me je kar povlekla vase in začel sem jo raziskovati in se v njej prepustil lepotam preteklosti in krasnega sončnega dneva. Ugotovil sem celo, da za enimi ruševinami stojijo še druge in fotoaparat je noro škljocal. Škoda, da se ptičjega petja in vonja sena sosednjega travnika na fotkah ne da podoživeti.

Naslednja postaja je bila v mestu Southampton. Glavni razlog, da sva tu načrtovala postanek, je bila trgovina Victoria Secret v trgovskem centru Westquay. Vedela sva, da je to del večjega trgovskega centra, a sva vseeno naredila napako in parkirala v prvi garažni hiši v bližini, tako da sva bila “prisiljena” v sprehod po mestu. Med tem, ko je žena zavila v trgovino in si nakupila seksi spodnje perilo, sem jaz malo taval med trgovinicami in raziskoval trgovski center. Seveda sem našel KFC, kjer sva si nato privoščila kosilo, vmes pa opazovala, kako različni so si Angleži med seboj. Vedno z veseljem opazujem mešanico različnih ras in kultur. Ker nama je po najinem začrtanem urniku ostalo še nekaj časa, sva si šla ogledat še znameniti stari del mesta Southampton. Westquay namreč stoji v centru mesta in vrata obzidja Bargate, ki sem si jih želel ogledati, so bila le nekaj korakov stran, dol po živahni ulici, ki je namenjena pešcem, polni trgovin in lokalov. Ni bilo dovolj časa, da bi se šla potepat po tej ulici. Na poti nazaj do garaže sva si ogledala še preostanek obzidja Bargate wall. Vedela sva, da je v bližini kavarna Starbucks, vendar je žena ostala brez kave, saj se nama je mudilo naprej, proti Stonehenge.

Ko sva se peljala proti Stonehenge, mi je razbijalo srce. Nisem si mislil, da bom kdaj v življenju videl ta znameniti Stonehenge. Na TripAdvisor sva prebrala, da je dobro imeti rezervacijo termina ogleda vnaprej. Zato sva par dni prej preko interneta rezervirala svoji vstopnici za ob določeni uri. Med vožno sva bila zato kar malo živčna, ali nama bo uspelo in ali bova imela dovolj časa, ko bova enkrat tam. Nato pa prvo presenečenje. Stonehenge se od daleč vidi že s ceste, daleč na polju, povsod ograjenem z ograjo. Usmerjevalne table pa peljejo stran, v drugo smer. Zakaj*? Ha, zato, ker peljejo na ogromno parkirišče za obiskovalce, od koder maso turistov nato do kamnov na polju peljejo posebni avtobusi. Še samo, še malo. Oba nestrpna, da vidiva to kreacijo in se soočiva s tisoče let staro zgodovino naših prednikov. Parkirava avto, se oboroživa s fotoaparati. Pet sva jih vzela sabo, če štejemo še tiste na mobitelu. To bo sedaj treba poslikat z vseh zornih kotov 🙂 in takoj poslat po socialnih medijih domov in prijateljem. V centru za obiskovalce sva imela srečo in ker za naju, ki sva imela vnaprej rezervirane karte, ni bilo gužve, sva praktično takoj stala v vrsti za avtobus. Potem pa vau. Res vau. Kakšen pogled. Impozantno. Škoda le, da se kamnov ne moreš dotakniti in priti v neposredno bližino. Kar pa je sicer razumljivo glede na število obiskovalcev. Med krožnim obhodom in fotografiranjem naju je narava obdarila še z angleškim vremenom. Z neba se je namreč iz sončnega vremena v minuti vsula toča, zapihal je leden veter. Prednost tega je bila, da je veter razpihal večino glasne francoske mularije, ki so bili na šolski ekskurziji, in Azijcev, ki so nama delali konkurenco s fotoaparati. Po nekaj minutah se je začelo nebo jasniti. Tudi midva sva se vrnila v center za obiskovalce, kjer sva si privoščila toplo kavo in se okrepčala ter pogrela zanohtane roke. Pred odhodom naprej še obisk trgovinice s spominki, po magnet za na hladilnik spominov in zapestnico iz črnih kamnov za ženo in uspešen preboj do blagajne v nepregledni gneči turistov. Priznam, da me je Stonehenge očaral in vzel vso sapo, ko res v živo vidiš čudo narave in se zaveš svoje majhnosti in se zamisliš, kako in kdaj je bilo to res postavljeno in kdo je to naredil.

Pot naju je vodila nazaj do mesta Salisbury, ker sva si hotela ogledati slavno katedralo Salisbury Cathedral. Parkirala sva kar v parkirni hiši nakupovalnega centra Old George Mall. Ker sva prišla ravno, ko so že zapirali trgovine, je bilo mestece Salisbury že mirno. Sprehodila sva se mimo nekaj zanimivih trgovin, pa so ženi prav pred nosom zaklenili vrata. Na podeželju v Angliji se trgovine zapirajo med 16:30 in 17h. Na ulicah ni bilo videti veliko ljudi. Pred katedralo je ogromen travnik, tako da nama je cerkev še bolj padla v oko in prikazala se nama je v vsej svoji veličini. Ogromna in prelepa katedrala. Ravno so imeli mašo, ko sva vstopila v cerkev, in ogledala sva si tudi notranjost. V notranjosti je veliko sarkofagov, kjer so pokopani kardinali. V katedrali je možno tudi videti najstarejšo še delujočo uro na svetu iz leta 1386 – ura v katedrali Salisbury. Koliko zgodovine je že tiktakala. Človek se kar zamisli.

Pogled iz okna hotela

Bila sva že tako utrujena, da sva se nato le še odpeljala do obale, do mesta Bournemouth, kjer sva se nastanila v hotelu Marsham Court Hotel. Hotelček je majhen in stoji na hribčku nad plažo, tako da imajo nekatere sobe pogled na morje. Sobo sva imela z razgledom na morje in skozi okno sva lahko videla mestni vrtiljak, ki je bil le par minut hoje od najinega hotela. Kljub temu, da sva bila oba utrujena, sem izsilil sprehod pred večerjo. Takoj pod hotelom je bila sprehajalna pot ob obali, ki je vodila do plaže Bournemouth Beach. Ko sva prišla do pomola in vrtiljaka, se nama je odprl razgled na plažo, kjer pa ni bilo veliko ljudi. Morda jih niti na prste obeh rok ne bi mogel prešteti. Plaža pa….mivka, kamor ti oko seže, ob cestici vzdolž plaže pa angleške tipične obalne lesene in barvite hišice. In v Bornemouthu sva končno uspela priti na pomol. Bilo je posebno doživetje, vsaj zame, ki sem takšne pomole večkrat videl v kakšnih ameriških filmih, nikoli pa še nisem bil na kakem. V glavi se mi je zavrtelo nešteto odlomov iz filmov, kjer je bil takšen pomol v kadru. Žal je bilo vse že zaprto, a vsaj sprehodila sva se lahko.

Pred spanjem je bilo treba še nekaj pojesti in odpravila sva se skozi skoraj opustošen park do prve mestne ulice nad parkom, kjer se je vsaj malo dogajalo. Nekaj lokalov je bilo odprtih in s pomočjo TripAdvisorja sva našla restavracijo Frankie & Benny’s. Navzven restavracija ni bila videti nič posebnega in izkazalo se je, da hrana niti ni bila ne vem kaj okusna, a res se nama ni dalo iskati drugih restavracij po mestu, ki je delovalo mrtvo, midva pa lačna in utrujena. Naročila sva ameriški krožnik za dva, pojedla in se še enkrat sprehodila po mestu nazaj do hotela, spat.

Tak je bil najin peti dan.

Pot 5. dan:

Road Trip – Južna Anglija – dan 4

admin Leave a comment

Arundel, Boxgrove, Goodwood, Chichester, Portsmouth

Jutro sva začela z zajtrkom v hotelski sobi. Piknik košara, ki nama jo je lastnica pripravila za zajtrk, je bila polna dobrot in kar imelo me je, da bi jo zagrabil in se odpravil zajtrkovat na plažo, toda čakal naju je nadvse pester dan. Na poti iz Brightona sva se ob cesti morala ustaviti, saj sva zagledala njihove tipične hiške ob plaži. V res čudovitem sončnem in toplem jutru (po prepihanem večeru) sva naredila nekaj fotografij teh pisanih hišk, ki jih lastniki poleti uporabljajo za shranjevanje svojih plažnih pripomočkov in kot zavetje pred soncem. Te barvite hiške so prav značilnost južne obale Anglije.

Prvi na spisku za četrti dan je bil ogled Arundel Castle. In kar vedel sem, da se bo ponovno zgodilo, da bova pred grad prispela prezgodaj, da bi si ga lahko ogledala, saj ga odpirajo šele ob 10h, midva pa sva bila v mestecu Arundel že nekaj po 9. uri. In res je bilo tako. Ko sva vstopila skozi vhodna vrata (in se poskušala neopazno splaziti mimo vratarja, ker sva se delala, da table, kjer piše “closed” ne vidiva), naju je varnostnik opozoril, da se posest odpira za obiskovalce šele ob 10h. Zato sva si vzela trenutek, da sva se pa malo sprehodila po mestecu, ki je nadvse simpatično. Mestece je bilo v zgodnjem jutru še zelo mirno, tu pa tam se je kdo sprehajal, večinoma lastniki psov. Sprehodila sva se do obzidja gradu Arundel, tako da sem ga lahko vsaj od daleč videl in slikal.

Naslednja postaja je bila Boxgrove Priory. Priznam, da je bilo treba malo zaviti dol z avtoceste, vendar se je splačalo videti, kar je ostalo od Boxgrove Priory. Kakšna tišina je bila tu. Vse skupaj nič posebnega, a v meni je pričaralo čarobnost tistega časa. Vstopil sem v notranjost in preplašil golobe, ki so tu gnezdili. Sonce, sveže pokošena trava, petje ptic in ogled ruševin bivšega samostana. Lepo.

Seveda se je bilo treba ustaviti tudi v dirkališču  Goodwood Circuit, ki je bilo najina naslednja postaja na poti. Škoda je, da se v tistem trenutku ni nič dogajalo. Baje pa je luštno videti, ko se organizira tekmo s starodobniki. Kako bi se zapeljal s kakšno staro formulo 1 po tej 3,8 km dolgi stezi in se vrnil v 50. oziroma 60. leta prejšnjega stoletja. Dirkalna steza je tu že od leta 1948 in po njej se podijo tako štirikolesniki kot tudi dvokolesniki.

V bližini Goodwood je mesto Chichester, kamor sva se pripeljala na parkirišče v bližini katedrale Chichester Cathedral. Imela sva sprva nekaj težav, ker nisva imela drobiža za plačilo parkirnine, nato pa sva se odpravila proti cerkvi. Pot naju je vodila skozi park in v kratkih rokavih me je zeblo. Vse je sprva izgledalo tako dolgočasno, da sem samo čakal, kdaj bo žena rekla, da se vrneva do avta. Ko pa sva prispela do katedrale Chichester, naju je presenetila njena lepota in grandioznost. Kakšna cerkev! In takoj za cerkvijo se nama je odprt del mesteca, ki je namenjen le za pešče. In kako luštkano angleško mestece. Na obeh straneh male trgovinice, ki so kar vabile v svojo notranjost s prikupnimi izložbami. V središču peš cone na sredi križišča stoji Chichester Cross, ki je nadvse zanimiva struktura. Po ulicah sva nadaljevala proti avtu in seveda je moja žena morala zaviti v eno od trgovinic in si nekaj malega kupiti za spomin.

 

 

Naprej sva se odpeljala do Warblington Castle, ki sva ga komajda našla. Videla sva ga le iz avta, saj ga obdajajo neka gospodarska poslopja in hlevi. Je pa v neposredni bližini zelo majhna cerkvica z  grobovi, ki so tam že stoletja dolgo.

Naredil se je prelep sončen dan in kot bi vedel vnaprej, sem že med planiranjem potovanja doma naredil plan, da se ustaviva ob plaži Eastney Beach v Southsea Beach Cafe. Gre za prijeten lokalček ob plaži s pogledom na morje. Videl sem celo enega človeka plavati v tem mrzlem morju. Koliko stopinj je imelo takrat morje, raje ne vem. Iz lokalčka se je je videl tudi mestni pomol, imenovan South Parade Pier. Okrepčala sva se s pijačo in pečenim krompirčkom, vmes pa opazovala, kako se pasji sprehajalci s svojimi psmi igrajo po plaži. Kaj bi Smuk in Agor tu uživala. Agorju bi se kar zmešalo, ker bi lahko bil v vodi ves čas. Čez cesto nasproti lokala se nahaja Canoe Lake, kjer sva opazovala labode in račke, kako se igrajo na jezeru.

Le par minut naprej ob obali na obrobju mesta Portsmouth pa stoji Southsea Castle oziroma Chaderton Castle, ki je bil zgrajen leta 1544. Poleg njega se nahaja muzej druge svetovne vojne D-Day, na drugi strani parkirišča pa se nahaja tudi mestni akvarij Blue Reef Aquarium Portsmouth. Ne eno ne drugo ni bil plan, da si ogledava, sva si pa vzela čas, da sva v parku ob obali pojedla sendviča in se malo okrepila. V daljavi pa se je že videl Spinnaker Tower, znamenitost mesta, njihov razgledni stolp.

Samo čez park, pa se je bil tam že najin hotel The Queens Hotel, kjer sva prespala to noč. Parkirno mesto pred hotelom je bilo dovolj veliko, da sva brez problemov parkirala. Dobila sva sobo s pogledom na park, v ozadju pa  morje. V parku je druščina pa igrala kriket. Šport, ki ga pač ne razumem 🙂 Iz sobe se je videl tudi zabaviščni pomol Clarence Pier. Hotel je bil ogromen in bil je res čudovit. V hotelu sva se osvežila in hitro odpravila naprej. Čakale so naju ladje.

 

Najin naslednji stop je bil parking v bližini ladje HMS Warrior, v okolici pa tudi kar nekaj muzejev, povezanih s pomorstvom in razstavljenih nekaj zelo zanimivih ladij. HMS Warrior sva lahko videla le od zunaj, pa še to bolj slabo, saj je bilo videti, da jo obnavljajo. Pri vhodu v območje muzejev sva kar hitro ugotovila, da je tu ogromno za videti, na voljo pa sva imela le dobri dve uri. Če bi si hotela vse ogledati, bi lahko ostala kar cel dan. Zato so nama svetovali, da naj si ogledava le ladjo HMS Victory in nekaj pripadajočih muzejev. Za muzej Mary Rose Museum žal nisva imela dovolj časa. Ko sem prišel do ladje HMS Victory, sem se hitro zavedel njene veličine. Gre za kraljevo ladjo s 104 topovi, na kateri je svojo zadnjo in odločilno bitko vodil lord Nelson. Vzela sva avdio vodiča in se odpravila na ogled. Avdio vodič se je izkazal za zelo koristnega, sak naju je usmerjeno vodil po ladji in opisoval njene značilnosti, hkrati pa tudi zadnjo bitko, v kateri je umrl lord Nelson. Prav vživel sem se v tisti čas in kar malo presenečen sem bil, da je bilo manj ljudi na ladji, kot sem si predstavljal. Zanimivo je tudi videti, kje so pomorščaki spali in kako so preživljali dneve na ladji. Še jaz, ki načeloma veljam za majhnega človeka, sem imel na ladji kar precej težav z višino stropa. Ogled sva nato nadaljevala skozi tri muzeje, ki so pripadali h vstopnici. Nekaj stvari je bilo kar zanimivih. Na koncu pa sva prispela v trgovino, kjer so prodajali spominke in ostale pomorske pripomočke. Če bi bilo po ženino, vsega, kar bi tam lahko kupila, niti v kovček ne bi spravila, ampak par spominkov pa sva si vseeno privoščila, da naju bodo na Krku spominjali na najin angleški roadtrip.

V neposredni bližini muzeja se je nahajal tudi shopping outlet Gunwharf Quays, ki je bil odprt kar do 20h. Veselje za ženo, skoraj dve uri sva imela časa. Imela sva celo dovolj časa, da sva se okrepčala v eni od tamkajšnjih restavracij, odločila sva se za pico v Pizza Express. Povprečna pica, umazan lokal (miza zraven naju je bila polna umazane posode, ostanki hrane po tleh, natakarji pa so se mirno sprehajali mimo), počasna postrežba, angleške cene. Z eno besedo, bolje bi jo verjetno odnesla v sosednjem lokalu s hamburgerji in hitro prehrano.

Potem je seveda moja žena morala iti v shopping po outletu. Navdušena je bila nad izbiro znamk (Ralph Lauren, Michael Kors, Ted Baker idr.). Jaz pa sem se med tem odpravil malo naokoli. Trgovski center stoji ob pristanišču Portsmouth. Tu pa tudi stoji Spinnaker Tower. Žal je bil že zaprt, tako da na stolp in razgledno točko nisva mogla. Ob trgovskem centru se nahajata kipa dveh ladij in sicer HMS Marlborough in HMS Vernon. Ker je žena še vedno nakupovala, sem tudi sam šel malo po trgovinah, ko sem si do konca ogledal okolico. To pa se zgodi, če žena predolgo nakupuje. In tudi kar uspešen sem bil 🙂

Na poti proti hotelu sva se ustavila še ob zabaviščnem pomolu Clarence Pier. Veliko stvari je bilo že zaprtih, vendar je bilo ravno še dovolj časa, da sva lahko zavila v eno od igralnic in obudila spomine, ko smo kot majhni na morju hodili v lunapark in se zabavali ob igralnih avtomatih. Tina je uspela s kovančki priigrati celo malo plastično igračko, ki nama sedaj “krasi” polico v kuhinji na morju. Kar kmalu so naju vrgli ven, saj so zapirali. Odpravila sva se proti hotelu. Obvezen angleški čaj za ženo, prebiranje mejlov in spat.

 

 

 

Pot 4. dan: