Road Trip – Južna Anglija – dan 6

Bournemouth,Durdle Door, Bowleaze Cove, Weymouth, Abbotsbury, Lyme Regis, Dawlish

Durdle Door – čudovito delo narave

Iz hotela se je bilo treba odpraviti še pred 9h, tako da sem ostal brez spominskega magnetka iz Bournemoutha. Odpravila sva se proti Durdle Door. Odkrito povedano, nisem kaj preveč pričakoval od Durdle Door, pa še premalo sem se o njem pozanimal. Na internetu sem samo prebral, da je to treba videti. Že sama cesta, ko sva se približevala k cilju, je nakazovala, da sva prišla nekam na konec sveta, saj je bila cesta ozka in sem se moral umikati nasproti vozečim avtomobilom. Res, da jih verjetno ob tej zgodnji uri ravno ni bilo veliko, a vseeno ni prijetno, ko voziš avto v Angliji po nasprotni strani. Prišla sva do velikega parkirnega mesta Durdle Door Holiday Park. Že ko sva parkirala avto, sva se začela zavedati, da tole pa ne bo kar tako. Ljudje so se na parkirišču preobuvali v pohodne gorske čevlje in začel sem se spraševati, koliko je to visoko. Na žalost se s parkirnega mesta ni dalo videti, kako strma pot naju čaka, da se spustiva do plaže, kjer naj bi zagledala znamenito skalnato odprtino, imenovano Durdle Door. Tudi midva sva se preobula, se opremila z vodo in se podala proti pečini, od koder je pot nato vodila dol proti obali. Prav kmalu sva ob prvem previsu zagledala Durdle Door. To bi morali videti na lastne oči, da bi potem lažje razumeli občutke, ki sem jih tisti hip doživel. Prečudovito delo narave, ob čudoviti plaži, nad njo pa prej in potem strme pečine in preplet barv narave. Razgled res za zajet sapo. Seveda je fotoaparat škljocal (pa ne samo moj). Prve fotke od daleč, prvi obvezni selfiji, nato pa naprej dol. Čisto dol do plaže ob morju. Ko sva pripela na plažo, nama je celo uspelo ujeti trenutek, ko sva bila na plaži sama in je bil Durdle Door tam le za naju. Navzgor je šlo v breg nekoliko težje, po poti sva srečevala cel kup novih obiskovalcev, ki so nama prihajali nasproti, večinoma s svojimi kužki.

Pot sva od tam nadaljevala proti Bowleaze Cove. Na poti sva v Weymouthu na hribu videla tudi znamenito “risbo” konja na polju, za katero sem se moral ustaviti ob cesti in narediti sliko. Bowleaze Cove je majhen zaliv s čudovito plažo, ki sva si jo na hitro ogledala bolj ali manj kar s parkirišča, pozdravila sprehajalce in njihove pse, pojedla sva par piškotov in sadje, jaz pa sem tekel še v bližnjo trgovinico po magnetek za spomin. Malo predolgo sva se zadržala.

Nadaljevala sva ob obali in bil je prečudovit sončen dan, le malo je pihalo. Pripeljala sva se do Nothe Fort, utrdbe, ki leži na obrobju mesteca Weymouth. Avto sva parkirala v parku on trdnjavi Nothe Fort, od koder je bil lep razgled na Weymouth.  Sprehodila sva se po parku proti utrdbi Nothe Fort. Toda na poti so naju pričakale veverice, ki prav nič niso bile plašne in so se nastavljale fotografskemu aparatu. Tina je v svoji torbi našla piškote in jih je veselo hranila z dobrotami in male veverice so naju zasledovale. Ena od veveric je bila celo tako pogumna, da je splezala po Tinini nogi do torbe, da bi se prepričala, ali je v njej še kaj hrane. To je mojo od sreče objokano ženo, veliko ljubiteljico živali, tako ganilo, da po moje do konca življenja ne bo pozabila tega srečanja z veverico. V samo utrdbo nisva šla, saj naju je malce že čas preganjal, poleg tega pa sva od zunaj videla, kar se nama je zdelo vredno videti, in presodila sva, da je čas za odhod dalje.

Portland Castle – prečudovita utrdba

Pot sva nadaljevala po cesti Portland Beach Road, ki poteka dobesedno sredi morja, ki cesto obdaja z leve in desne strani. Na najini levi je bilo polno surfarjev in kajtarjev, ki so lovili veter v jadra in švigali sem ter tja. Ko sva prispela do Portland Castle, sva bila skoraj edina obiskovalca te utrdbe. Vzela sva si glasovnega vodiča in se odpravila na ogled. Z mislimi sem se kar preselil v tisti čas in poskušal sem si predstavljati, kako je bilo v tistih časih. Glede na strateški položaj me je majhnost trdnjave in obzidja kar malo presenetila. Ob njej je tudi zelo lep vrt, ki utrdbi daje tisti čarobni, pravljični privdih.

Portland Beach Road – najbolj romantično kosilo

Ker sva bila na tesnem s časom po mojih planih, sva svetilnik “Portland Bill Lighthouse” preskočila. Sem pa parkiral ob cesti Portland Beach Road, kjer sva se s sendviči, pijačo in brisačami, ki so služile kot piknik dekca, odpravila na vrh peščene sipine na obali. Veter je tako pihal, da sva si komaj razgrnila brisači. Čez glavo sem si povlekel kapuco od jakne, da mi ni odneslo kape, tako je pihalo. Ko sva začela odpirati sendviče,  so nad nama začeli krožiti galebi, ki so lebdeli v vetru in natančno opazovali svoj plen, najina sendviča. Na tesno je šlo in jedla sva zelo previdno, da nisva ostala brez kosila. Imela sva božansko lep razgled na neskončno dolgo kamnito plažo, na kateri sva bila popolnoma sama (če odštejemo bele predatorje nad nama, ki pa so nama bili v resnici tudi v veselje). Zame osebno je bilo to eno od najlepših kosil, ki sva jih imela, čeprav trikotnik sendviči BLT in pijača iz plastenke niso ravno gurmanski presežki, ampak zaradi lepote okolice je bilo doživetje, ki ga ne bom pozabil. Še danes mi gredo mravljinci po koži, ko se spomnim, kako lepo nama je bilo tam.

Naslednja postojanka je bila ruševina kapele St Catherine’s Chapel. Moja boljša polovica je začela zavijati z očmi, ko sem ji omenil, da bova obiskala še eno cerkev. Kakor katera druga cerkev, mi je dejala. Parkirala sva ob gostilni, kjer sva spet opazila ljudi, opremljene v gorske čevlje in s hribovskimi nahrbtniki. Sprva sploh nisva vedela, v katero smer morava. Ubrala sva pot, po kateri so nazaj prihajali drugi ljudje. Toda kaj kmalu nisva srečala več nobenega, ki nama bi prišel nasproti. Greva sploh v pravo smer? Začelo me je matrati koleno, ki je ob vsakem koraku pokalo. Zlezla sva preko ograje in nadaljevala po blatni zemlji in med živalskimi iztrebki po potki po hribu navzgor (tam je bilo videti shojeno in postavljeni so bili smerokazi do kapele). Potem pa sva kar naenkrat po travniku prišla med ovce in zagledala sva cerkvico na vrhu hriba in shojeno pot do nje. Vmes na poti pa ovčke, in to koliko ovčk. In kamorkoli nama je seglo oko, same ovčke. Na paši sredi travnika. In midva. In moja spet od sreče objokana žena. Tako vse skupaj je bilo čarobno. Vmes proti vrhu hriba je tudi malo porosilo z neba, toda to naju ni ustavilo, da sva prišla do vrha hriba, kjer je bila ruševina kapele. Sama cerkvica je zelo skromna in majhna, a zato pogled, ki ga ponuja okolica, toliko bolj vzame sapo. V dolini srednjeveška vas s cerkvijo, na sosednjem hribu konjički na paši. In če bi še kdaj šel tu mimo, bi se ponovno povzpel na vrh.

Lyme Regis – mestece, znano po starodavnih fosilih

Za zaključek dneva sem izbral, da greva do obmorskega mesteca Lyme Regis. Zakaj sem izbral to mestece, še sam točno ne vem. Verjetno zato, ker je bilo na poti proti mestu, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Imela sva srečo s parkiranjem avtomobila, saj je z malega parkirišča ob obali ravno odpeljal en avto. Odpravila sva se po hribu navzgor po ulici. Moji ženi so zapirali trgovine tik pred nosom, saj je bila ura že pol štirih. Pa ravno, ko si je ogledala izložbo trgovine in je hotela vstopiti v trgovino, so zaklenili vrata. Smola. Na srečo sva vseeno našla nekaj trgovinic, ki so bile odprte do petih, in lahko sva si kupila magnetek za spomin, pomorske zastavice, ki sva jih kasneje doma obesila na vikendu na morju, in še kakšno malenkost. Na ženino srečo je bila trgovina lokalne verige z mornarsko modo Fatface še odprta, tako da sva uspešno umirila tudi tovrstne potrebe. Kasneje sva ugotovila, da je to mesto (in okolica) zelo znano po starodavnih fosilih in da so njihova najdišča v neposredni bližini mesta ter da ti fosili segajo vse do dobe, ko so živeli dinozavri (cela obala se imenuje jurska obala, Jurassic Coast). Zato se je tudi mesto pripravljalo na sejem fosilov, ki je bil planiran za vikend. Ko se je vse ostalo na ulici počasi pozaprlo, sva našla pub, ki je še bil odprt, kjer sva si privoščila zasluženo pivo. Tipičen angleški pub, s pogledom na morje. A hrane nisva mogla takoj naročiti, saj je kuhar prišel šele po šesti uri. Naročila sva si eno porcijo rakcev in si jo delila. Nisva se hotela preveč najesti, saj sva si rekla, da bova nekaj pojedla še zvečer v kraju, kjer imava hotel.

Dawlish – mestece, znano po železniški progi

Zadnja postaja za ta dan je bilo mestece Dawlish, kjer sva imela rezervirano sobo v zasebnem, majhnem hotelu The Blenheim. Ko sva prispela pred hotel, je bil zaklenjen, na vratih pa je bila telefonska številka, ki sva jo morala poklicati. V nekaj minutah se je prikazala lastnica hotela, ki je bila zelo prijazna in naju pospremila do sobe v drugem nadstropju. Soba je bila velika in je bila zasnovana kot apartma, tako da je imela tudi kuhinjski del. Razgled sva imela na mestni park na eni strani in na želežniško postajo ob obali na drugi strani. Tik ob morju mesteca Dawlish namreč teže železnica in sodeč po številnih slikah in fotografijah lokomotiv, ki so visele po stenah najinega hotela, sva sklepala, da ima tu vlak pomembno vlogo. Morda pa ne najbolj prijetne, kadar vreme ni prijazno. Najina sobica je bila nadvse simpatično opremljena, navtični dekor je bil povsod. In prvič se mi je zgodilo, da sem na voljo dobil kar tri brezžična omrežja in njihova gesla. No, o hitrosti teh brezžičnih omrežij pa raje ne bi govoril. Lastnica nama je svetovala, da lahko nekaj prigrizneva kar v gostilni poleg hotela. Ko pa sva prišla dol, sva ugotovila, da prav na ta dan (četrtek) nimajo kuharja. In kaj sedaj? Računala sva, da bova našla kaj drugega v mestecu Dawlish. A kamorkoli sva pogledala, vse je bilo zaprto. Trgovine, lokali, kavarne, restavracije. Vse po šesti uri. Našla sva le dva lokala s hitro hrano, ki pa nama nista delovala zaupanja vredna. Tudi z aplikacijo Tripadvisor si nisem mogel pomagati, ker sem lovil samo GPRS signal. Na srečo sva našla mini market, kjer sva si kupila makarone, paradižnikovo omako, jagode, tonik in gin in žena nama je pripravila romantično večerjo kar v najini hotelski sobi. Še dobro, da sva imela kuhinjo!

Preživela sva čudovit dan, morda celo enega najlepših na najini poti. S tem se strinjava oba.

Pot 6. dan:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *