Road Trip – Južna Anglija – dan 3

admin Leave a comment

Battle, Pevensey, Seven Sisters Cliffs, Beachy Head, Lewes, Brighton

Dan sva začela z dobrim zajtrkom v hotelu Bell In Ticehurst. Kljub temu, da sva bila v jedilnici malo pred uradnim začetkom zajtrka, so naju zelo prijazno sprejeli in lepo postregli. Že večerjala sva v njihovi restavraciji, pri dnevni svetlobi in ob vonjavah pripravljanja zajtrka pa nama je ob domiselnem ambientu kar jemalo dih. Toda treba je bilo iti na pot proti novim dogodivščinam, planiranim za ta dan.

Prvi na spisku je bil Bodiam Castle. Ko sva prispela do posestva, kjer se grad nahaja, sva prišla pred zaprta vrata. Vedel sem, da se odpre nekoliko kasneje (10:30), a sem vseeno upal, da bom lahko grad videl vsaj od zunaj in da bom vsaj lahko naredi kakšne lepe slike. Če bi prej vedel, da bom ostal praznik rok, ne bi tako zgodaj vstal in tako hitel na zajtrku.

Battle Abbey

Odpravila sva se naprej v mestece Battle, kjer sva parkirala v neposredni bližini Battle Abbey. Tudi tu sva bila nekoliko prezgodnja in sva prišla pred 10h, ko se Battle Abbey odpre, zato sva se malo potepala po tem mestecu in poiskala kavarno. Tudi nekatere trgovinice s spominki so bile odprte. Ko se je posest odprla, sva lahko vstopila v Battle Abbey. Seveda nisva brala opozorilnih tabel in sva sprva zašla na privatno zemljišče kolidža. Hitro so naju opozorili in napotili na makadamsko pot, ki je vodila ob obzidju in nato mimo graščine in ostankov ruševin nekdanje cerkve. Še vedno se vidi, kako je bila čudovita, kljub temu, da je skoraj porušena in v njej raste trava. Ob poti so ves čas nameščene table, ki opisujejo bitko, ki se je tu dogajala leta 1066 (odtod tudi ime Battle). Pot vodi tudi čez čudovit vrt in labirint iz žive meje.

Ko sva se vrnila do avta, sva na levi strani najinega avta opazila par prask od vej, ki so nastale prejšnji dan med vožnjo po ozkih angleških cestah, ki jih ob strani omejuje visoka žica meja, jaz pa še nisem bil vajen širine avta in me je medel občutek orientacije v prostoru, ko sem sedel na desni strani. Priznam, da sem bil sam nase nekoliko jezen. Ampak sklenila sva, da naju to ne bo ustavilo in na prvi bencinski črpalki bova kupila polirno pasto.

Pevensey Castle

Le 15 minut vožnje z avtom kasneje sva že bila pri Pevensey Castle. Ko sva vstopila na posest tega gradu, je vse skupaj izgledalo zelo zapuščeno. No, ne zapuščeno, ampak prazno, razen naju dveh sta bila na tem posestvu le še dva sprehajalca psov in to je bilo to. Ker je bilo tako vse mirno, sva sprva menila, da so ruševine gradu, ki ga iščeva, verjetno mogočnejše in malo naprej, tako da sva prehodila celo posest, dokler nisva ugotovila, da sva vendarle že šla mimo gradu, zato sva se vrnila proti njemu. Lahko rečem, da sva bila skoraj edina v tem gradu. No, kar je ostalo od njega, saj je večinoma ostalo le obzidje in en stolp, v katerem je razstava o gradu. Je pa na tleh še vedno vidno, kje je stala cerkvica in kje je bil vodnjak. Ob vhodu so naju tudi opozorili, da so nekateri kletni prostori pod vodo, zato naj ne hodiva tja. Presenetila me je to, da je bilo po opisu to trgovska postaja in da je v bližini morje. Morje? Jaz ga nisem nikjer videl. Šele, ko sva se odpeljala stran od gradu, sem v daljavi zagledal morje.

Da bi pot nadaljevala ob morju, sem splaniral, da naju pot vodi mimo stolpa Martello Tower. Ni mi bilo žal, saj sva pot nadaljevala res ob obali in se tako peljala skozi mesto Eastbourne. Uau, kakšno mestece. Tako nama je bilo všeč, da sem ustavil avto ob cesti, da sva si lahko vzela par minut za uživanje ob pogledu na to obalno mestece. In kakšne lepe bele zgradbe. Če bi imel čas, bi se definitivno ustavil tu za kakšno urico in se sprehodil ob morju. Ali pa preživel kratke počitnice v enem od hotelčkov ob obali.

Pot naju je nato vodila naprej proti hribom in klifom Beachy Head. Ko sva prispela na vrh, se mi je zdelo, kot da sva nekje na nekem drugem koncu sveta. Sploh ne znam opisati tega čudovitega občutka. Pihalo je. V daljavi se je videlo, kako v Brightonu verjetno pada dež. Tu pa je bil mir, slišalo se je le bučanje vetra in tu in tam oglašanje galebov. Trava in grmičevje se je upogibalo pod vetrom, na nebu pa so elegantno jadrale ptice. Ko si se ozrl naokoli, si videl morje pod pečinami na eni strani, na drugi strani pa prostrane poljane in v daljavi številne ovce in krave na paši. Ustavila sva se ob cestici in se sprehodila do roba klifa nad morjem. Kakšen pogled. Srečo sva imela, da se je s hriba, kjer sva si izbrala svojo razgledno točko, dalo videti tudi svetilnik, ki je stal ob morju. Na travi malo strani od roba klifa sva si privoščila kosilo (sendvič) na eni od klopic in uživala v pogledu na to pokrajino. Če tukaj človek ne more najti svojega notranjega miru, potem res ne vem, kje lahko. V daljavi pa sva videla tudi Seven Sisters Cliffs, vendar se ob razgledni točki nisva ustavila, saj sva bila že pošteno prezebla in prepihana, hotela pa sva tudi ubežati deževnim oblakom, ki so naju pričakovali naprej na najini poti do Brightona.

Plan je bil, da se na poti do Brightona ustaviva še pri Lewes Castle, vendar sva ugotovila, da nama bo zmanjkalo časa in sva pot raje kar nadaljevala.

Popoldan sva prispela v mesto Brighton, od katerega sva imela kar velika pričakovanja, ki pa se na koncu niso uresničila. Signal nama je dal galeb, ki se nama je usral na sredino sprednjega vetrobranskega stekla 🙂 Poiskala sva mali družinski hotel Five v predelu Kent Town, ki sva ga imela rezerviranega za tisto noč v Brightonu. Problem se je pojavil s parkiranjem, saj ob hotelu tisti hip ni bilo nobenega javnega parkirnega mesta na voljo. Jaz sem že naredil nekaj krogov okoli hotela po enosmernih ulicah, ki so bile komaj dovolj široke za en avto, nato pa sva se odločila, da oddava vsaj kovčke pred hotelom, nato pa poiščeva parkirno mesto. Med tem ko je žena spraševala, kje se da še parkirati, se je spraznilo parkirno mesto skoraj pred hotelom. Naredil sem prekršek (verjetno pa ne samo enega), da sem hitro parkiral na to prosto mesto. Probleme sva imela tudi s plačilom parkirnine, vendar na koncu tudi to uspela urediti in pohajanje se je lahko začelo.

Hotelček Five ima le par sob, ki pa so lepo urejene. Imela sva sobo z vogalnim oknom v sobi, s katerega sva imela pogled na morje. Soba je bila velika, s kopalnico, opremljena v mornarskem stilu. Na stenah so visele slike s hišicami, ki jih imajo tu na plaži.

Trenutek za čaj v Royal Pavilion

Veliko časa ni bilo, da bi lahko počivala, saj sva imela plan, da si greva ogledati Royal Pavilion, dokler je bil še odprt. Royal Pavilion je veljal nekoč za kraljevo rezidenco, ki pa je bil nato prodan mestu in sedaj je v njem muzej. Kakšna arhitektura. Od zunaj vsa v indijskem stilu, od znotraj vsa azijskem stilu. Kar nekako meni ne paše v Anglijo, toda če se poglobiš v zgodovino, kaj kmalu ugotoviš, zakaj je tako. Sobane v notranjosti so prečudovite, razkošne. Seveda sva izkoristila priliko, da sva se ustavila v čajnici na pravi “cream tea” ali kakor v Angliji pravijo Devon cream tea ali Cornish cream tea. Kombinacija kolačkov z rozinami (scones), strjene smetane (clotted cream) in marmelade in seveda črnega čaja. In to v sobanah, kjer so se nekoč sprehajali kralji (v resnici je v prostoru, kjer je sedaj čajnica, nekoč bivala kraljeva ljubica). Royal Pavilion si je nujno ogledati.

Pogled iz British Airways i360

Ko sva končala z ogledom kraljeve palače, je zunaj začelo precej pihati. Nase sva navlekla vse, kar sva imela v nahrbtniku, pa še vedno naju je prepihalo. Odpravila sva se peš do razglednega stolpa British Airways i360. Zdelo se mi je, da zelo dolgo hodiva, saj je veter pihal direkt v naju in ni bilo luštno hoditi proti vetru, hkrati pa biti ves premražen. Imela sva srečo, da sva ujela zanjo uradno vožnjo (17:30), saj je bila naslednja vožnja rezervirana za neko skupino. Tino je bilo strah, ker je vedela, da se bova dvignila na višino 138 m. Ko pa sva vstopila v notranjost steklene kupole British Airways i360, jo je strah minil. Kupola se je počasi dvigala in omogočala čudovit pogled na Brighton in okolico. Videti se je dalo celo klife sedmih sester (Seven Sisters Cliffs). Škoda le, da je bilo nebo oblačno, saj bi bil verjetno ob sončnem vremenu razgled še bolj veličasten. Na eni strani celo mesto Brighton, na drugi strani pa širno morje.

Ostalo nama je še malo časa, da si ogledava mesto, morda skočiva še v kakšno trgovino. Odpravila sva se proti shopping centru, ko pa sva prispela do tja, sva ugotovila, da se vse trgovine zaprejo že ob 18h. Sprehodila sva se čez The Lanes, vendar so bile tudi tu trgovine že zaprte in sva lahko le pokukala v izložbe.  Edini nakup, ki nama je uspel, je bil v drogeriji Boots, ki se nahaj v bližini, Jubilee Clock Tower, kjer je žena poiskala nekaj stvari, ki sva jih potrebovala za na pot in za domov. To, da je povsod v Angliji ob 18h že vse zaprto, naju je kar neprijetno presenetilo. Mesto se je umirilo in v ozkih ulicah, ki so zaprte za promet, se je sprehajala le še peščica ljudi, verjetno tavajočih turistov in mladine. Med tavanjem po The Lanes sva iskala, kje bi lahko kaj pojedla in po naključju sva prišla do italijanske restavracije ASK Italian. Naročil sem si testenine, ki pa niso bile nič posebnega. Čisto povprečne testenine in po mojem okusu ne dovolj slane. Bil pa sem žejen, dehidriran in koleno me je že bolelo.

Ko je Brighton Pier zaprt, ti pa si žejen

Ko sva se okrepila, je bil plan, da se odpraviva do pomola West Pier, da spijeva vsaj eno pivo. Mene je sicer mikalo, da bi šla še do North Laine kjer bi lahko poslikal grafite, ki so značilni za Brighton, vendar sva bila že oba utrujena in sva se raje namenila do Pier na zasluženo pivo. Doživela sva veliko razočaranje, Pier je bil je zaprt. Zaprli so ga že ob 18h. Ostala sva brez pira na Pieru 🙁 Žejna sva odšla proti hotelu in po poti žalostno iskala kak lokal, kjer bi si lahko privoščila en pint piva.

V hotelski sobi pa naju je že čakala košara z zajtrkom za naslednje jutro, ko bo spet treba zgodaj vstati in naprej na pot. Moram priznati, je bilo zelo luštkano pripravljeno, žena pa je bila navdušena nad šalicami Cath Kidston, v katerih si je pripravila angleški čaj.

Pot 3. dan:

 

Road Trip – Južna Anglija – dan 2

admin Leave a comment

Canterbury, Deal, Walmer, White Cliffs, Dover, Dymchurch, Ticehurst

Dan se je začel dokaj zgodaj, saj je bil plan, da sva v mestu Canterbury že okoli 9h zjutraj. Na srečo od hotela do mesta ni bilo daleč. Parkiral sem v bližini Westgate towers, ki stojijo tam že od leta 1380. Iz avta sva stopila vsa navdušena, saj sva bila oba v pričakovanju dogodivščin, pa tudi samo mestece je na prvi pogled izgledalo zelo zanimivo. Ko sva stopila skozi ta mogočna vrata, skozi katera so nekoč ljudje (vitezi in princeske v najini domišljiji) prijahali s konji, sva zagledala tlakovano cestico, ob kateri so bile na obeh straneh nizke hišice, vsaka drugačna od prve, v pritličju pa je ponujala neko trgovinico ali neko obrt. Človek bi se kar usedel in opazoval te raznolike hišice. Seveda je moj fotoaparat začel klikati kot nor. Na žalost s fotoaparatom nikoli ne moreš ujeti prikupnosti mesteca. To ostane v spominu. Sprehodila sva se po mestecu, ki je še spalo, kljub temu da je bila ura že 9h zjutraj. Pot naju je vodila do Grayfriars Chapel, poleg te cerkvice pa je lep in zelen park, skozi katerega teče potoček. Poiskala sva ostanke gradu Canterbury, kar ga je še ostalo. Okoli mesteca se vije tudi obzidje iz tistega časa, Canterbury City Walls. Seveda nisva mogla mimo katedrale Canterbury, ki pa je bila žal zaprta in so jo tudi obnavljali. Seveda sva tu že kupila pri magnetek za na hladilnik. Brez tega pri meni enostavno ne gre. Ko sva se začela vračati proti avtu, je mesto že oživelo. Na ulicah je bilo polno ljudi, ki so hiteli po svojih jutranjih opravkih in se niso zavedali prikupnosti svojega malega mesteca.

Naslednja postaja je bila Deal castle. Gradek, ki se nahaja v neposredni bližini plaže, ob kateri so se ljudje sprehajali s svojimi otroki in pasjimi prijatelji. Na nebu je bilo sonce in kar zamikalo me je, da bi se usedel ob plaži. Morda pa celo namočil noge v morje. Žal nama tega najin začrtan plan ni dopuščal. Deal castle je trdnjava, ki izhaja iz 16. stoletja in je prav zanimive oblike; če bi ga pogledali iz zraka, je sestavljen iz šestih krogov, si so simetrično porazdeljeni okoli središčne točke. V sami trdnjavi ni veliko videti, a ponuja čudovit razgled na plažo in je tudi popolnoma ohranjen.

Zelo blizu, malo naprej ob obali, se nahaja tudi Walmer castle, s podobno obliko, le da je ta sestavljen iz štirih krogov. Skoraj sva se zapeljala mimo vhoda v posest. Ob parkirišču so se pasle ovčke. Vhod v grad je speljan skozi prisrčno trgovino s spominki, kjer bi lahko, če bi mogel, kupil cel kup angleško stilske šare za na vrt in dvorišče. V prvem nadstropju gradu je terasa, kjer so stoli, da se nanje vsedeš, oddahneš in opazuješ obalo. Tam bi lahko samo sedel in užival v razgledu na morje, ki je valovilo in šumelo. Pet minut sva si vzela. Še danes pred sabo vidim in slišim morje od tam 🙂 Zadaj za gradom je velik park, kjer si lahko prav po angleško privoščiš piknik. Ker je bila nedelja, sva res videla družine, ki so prišle s košarami s hrano za piknik.

Pot sva nato nadaljevala do parkirišča St Margaret’s Bay, pod skalami White Cliffs of Dover. Gre za čudovite bele skale. Česa takega ob jadranski obali ni možno videti. Stal sem pod skalami, gledal in se čudil, česa vsega je narava zmožna in se spraševal, kako je to nastalo. V višino naj bi ti klifi segali tudi več 100 m nad morjem. Ob parkirišču je bila restavracija The Coastguard, kjer sva si hotela privoščiti prvo kosilo v Angliji. Toda po večminutnem čakanju ni bilo na spregled nikogar, ki bi naju postregel ali pa vsaj prinesel jedilni list, zato sva se odločila, da preskočiva kosilo v tej restavraciji in pot nadaljujeva proti Dover Castle.

Preden pa sva prišla do Dover Castle, sva se morala voziti po ozki podeželski cesti, kjer sva srečala kolono turističnih kolesarjev. Cesta polna ovinkov, kolesarjev, jaz pa prvi dan po levi strani ceste. Kar nikakor jih nisem mogel prehiteti. Bal sem se prehitevati, kako bom odreagiral, če bo z nasprotne strani prišlo kakšno vozilo, jaz in prestave na narobni strani pa še nismo postali najboljši prijatelji.

Ko sva prispela do Dover Castle, so nama pri vhodu povedali, da je gneča (ja, nedelja je bila in zunaj krasno sonce) in naj peljeva do konca in potem najdeva prosto parkirno mesto. No, še tega mi treba, da se bom zafrkaval parkirati avto. Pa ni bilo problemov. Parkirno mesto sem takoj našel in ni bilo edino, ki je bilo na voljo. Dover Castle pa, uau, kakšna posest! Presenetila me je velikost. Ko sva izstopila iz avta, sploh nisva vedela, v katero smer naj greva. Za zgradbo, pred katero sva parkirala avto, sva našla informativno točko, kjer so prodajali vstopnice in nama pokazali, kaj vse lahko vidiva. Veliko preveč za uro in pol, ki sem jo planiral za tale grad. Sploh si nisem predstavljal, kako velik je. Zato sva se odločila, da si ogledava le grad in srednjeveške ostanke, izpustiva pa spomenike in podzemne rove iz časa druge svetovne vojne. Definitivno bi na tem gradu lahko preživel vsaj pol dneva, če ne cel dan. Povzpela sva se tudi na vrh stolpa, od koder se nama je odprl prečudovit razgled na mesto Dover, na njegovo veliko pristanišče in trajekte, ki sem večinoma prihajajo iz Francije, dalo pa se je tudi videti bele klife, pod katerimi sva stala par ur pred tem. Čez morje se je dalo videti celo obrise obale Francije, saj je bilo jasno vreme.

Sklenila sva, da se se vrneva na točko, ki sva jo videla na poti  do Dover gradu, kjer je visela tabla parka White Cliffs. Tokrat sva lahko White Cliffs opazovala s hriba navzdol, s čudovitim razgledom na bele skale. Človek bi kar stal tam in gledal. Na žalost naju je čas dohiteval in ni bilo časa, da bi se po vrhu hriba sprehodila do svetilnika. Potrebovala bi vsaj še kako urico do svetilnika in nazaj. Škoda.

Postala sva že precej lačna in pot naju je sedaj vodila do plaže Dymchurch Beach. Kakšna plaža. Kamor koli ti oko seže, sama mivka. Kakor v Klimnu,  samo, da je to veliko, veliko večje in precej bolj urejeno. Ob plaži je speljana kolesarska pot in zavidam vsem tistim domačinom, ki lahko zvečer kolesarijo ob plaži in uživajo ob šumenju morja. Bila sva že precej lačna in zavila sva v pub Ocean Inn in si privoščila prvi fish & chips na najinem potovanju. O, kako je pasalo. Tisti ta pravi fish & chips.

Naslednja postaja je bil grad Camber castle. Bil je na najini poti proti prvemu hotelu, kjer bova prespala. Vozila sva se, kot naju je vodila navigacija, ki je naenkrat sredi ceste povedala, da je najina destinacija na levi strani. In res je bil grad viden na levi strani za visokim grmovjem, toda nikjer ni bilo videti, kje bi se lahko ustavila oziroma približala ostankom gradu. Ker sva bila že precej utrujena, se nama ni dalo iskati, kje bi se lahko ustavila, zato sva pot nadaljevala do hotela Bell In Ticehurst.

Skoraj sva se peljala mimo hotela Bell In Ticehurst. Zaključil sem vožnjo, tokrat prvi cel dan po levi strani. Hotelček Bell In Ticehurst naju je prijetno presenetil. Gre za sobe, ki so nad restavracijo in pubom. Sobice, ki sva jo dobila, mislim, da nikoli ne bova pozabila. Tla so bila postrani, tako da sem moral kovček loviti po sobi, ker se je kar sam odpeljal. Soba je bila idilično angleško opremljena, pravi žena. Z veliko težavo sem preprečil, da ni z nama naprej odpotovala nočna lučka v obliki psa, ki je bila na delovni mizi 🙂 Na sredi sobe je bilo steblo drevesa, ki je segal od tal do stropa, in je služil kot obešalnik za luč, v kopalnici pa naju je čakala samostoječa bakrena kad. Kakšen užitek je bilo po večerji (jedla sva odlično, spodaj v pubu) vanjo natočiti vodo in se z utrujenim telesom potopiti v skoraj vročo vodo in z mislimi  ponovno podoživeti celoten dan, ki je bil za nama…

Pot 2. dan:

 

Road Trip – Južna Anglija – dan 1

admin Leave a comment

London Stansted, Ramsgate

Popotovanje po južni Angliji se je začelo s pristankom na letališču London Stansted pozno zvečer. Celo pot na letalu nikakor nisem mogel malce zadremati. Razlog bi lahko bila utrujenost od fantovščine, ki sem jo imel prejšnji večer, ali pa živčnost, kako bo, ko bova prispela v Anglijo. Bo vse potekalo gladko, bova našla rent-a-car, kako bo voziti po levi strani?

Po pristanku letala s pospešenim tempom hitiva proti okencem, kjer so pregledali najina potna lista. Priznam, da sem se bal, da bo večja gneča in da se bova tam nekaj časa dlje zadržala, saj me je skrbelo, ali naju bodo pri rent-a-car res počakali za prevzem avta, saj je bila že skoraj polnoč. Tako sva hitela, da očitno nisva pazila na table, ki bi naju pravilno usmerile. Prišla sva sicer do postajališča za avtobuse, toda tu nisva našla avtobusa, ki bi naju popeljal do Europcar, ki se je nahajal v Rental Car Village. Malo sva postala panična. Ko sem si pomagal z Google maps na telefonu, mi je pokazalo, da sva od Europcar oddaljena nekaj več kot kilometer hoje. Ne bi bilo nama ravno zabavno ponoči hoditi naokoli s kovčki in prehoditi takšno razdaljo z vso najino robo. Na srečo sva našla nekoga, ki naju je kljub tako pozni uri usmeril pravilno. Le eno nadstropje bi morala iti višje in tam naju je čakal avtobus do Rental Car Village.

Skoraj vse ostala podjetja so že imela zaprte pisarne. Pri Europcar pa so bili na srečo še odprti. Zelo hitro je šlo. Pričakovala sva več birokracije, morda sva tega navajena iz Slovenije. Dobila sva ključe v roke, podpisala dokumente in se napotila proti avtu. Na parkirišču nisva nikjer videla najinega avta Fiat 500L, ki sva ga rezervirala preko interneta. Zato sem preko daljinca za avto odklenil vrata in po parkirišču gledal, kje so zamigale lučke. Čakaj, sem rekel ženi, to pa ni Fiat! Namesto Fiata sva dobila Opel Insignia karavan. Kakšno prijetno presenečenje. Še bolje, bova v prtljažnik lažje stlačila oba kovčka. Začele so se predpriprave za prvo vožnjo po Angliji po levi strani. Namestiti je bilo treba stojalo, ker bom imel telefon z navigacijo, ki naju bo usmerjala naslednje dni. Vžgal sem avto in sam sebi rekel: zdaj pa levo, levo, levo…

Sama vožnja prvi dan (no, v resnici prvo noč) mi ni delala večjih problemov, saj je bilo pozno ponoči, ko je bilo malo prometa in skoraj celo pot do hotela sem vozil po avtocesti. Čakalo naju je ura in pol vožnje do hotela Premier Inn Ramsgate. Spomnim se, da je bila glasba na BBC1 obupna. Hotela ni bilo težko najti, saj je bil takoj ob cesti, ko sva zavila z avtoceste. Receptor je bil kljub pozni uri, ki je bila že skoraj jutranja, zelo prijazen. Na hitro sem iz kovčka vzel samo nujne potrebščine za tuširanje in padel v posteljo zelo utrujen in zaspan. Noč bo kratka. Že čez par ur naju čaka pot naprej. Pot proti novim dogodivščinam.

 

Pot 1.dan:

 

Doživeti London v petek zvečer

admin Leave a comment

Kaj storiti, ko v London prispeš v petek zvečer in se ti ne da nič več? Najraje bi ostal v hotelu in gledal TV. Tako sem razmišljal, ko sem po celem dnevu predavanj in po potovanju z vlakom končno prišel v svojo sobo v Londonu. A sem vseeno ugotovil, da bi bilo škoda preživeti večer v hotelu in se odločil, da grem raje malo v mesto. Priznam, da si nisem podrobneje ogledal lokacije hotela Motel One  London-Tower, ko sem naredil rezervacijo. Vedel sem, da sem nekje blizu mosta, a nisem imel pojma, kako daleč je do tja. Šel sem na slepo ven. Sledil sem navdihu in glej ga zlomka, v manj kot 5 minutah sem zagledal most Tower Bridge. Kdo le ne bi poznal tega mostu? Šel sem na most. Kakšen razgled z mostu! Na desni strani sem videl Tower Hill , na drugi strani pa cel kup poslovnih hiš, kjer so bile še povsod prižgane luči in po nekaterih pisarnah se je videlo, da so ljudje še pridno delali v pisarnah, v petek, ko je bila ura že približno 7 zvečer. Res je bil razgled, ki mi je jemal sapo.
V uho sem si dal slušalke in se odpravil naprej ob reki Temzi. Pot me je vodila mimo gledališča Shakespeare’s Globe, nato mimo London Eye in Big Bena. Ob poti sem srečeval cel kup turistov, ki so se tako kot jaz sprehajali ob čarobno osvetljeni Temzi, se slikali in delali selfije. Nekatera drevesa in stavbe ob reki so bile še vedno okrašene od božičnega časa, tu in tam je visel ali stal tudi še kakšen Božiček.
Lepšega petkovega večera si ne bi mogel predstavljati, bilo je res prelepo.

Harry Potter Platform 9 3/4

admin Leave a comment

Moja 8-letna hčerka je navdušena nad Harryjem Potterjem in ko sem ji omenil, da grem v London, je bila takoj za to, da bi šla z menoj 🙂 Vendar to ni bilo možno, glede na to, da sem šel službeno v Anglijo, sem ji pa obljubil, da bom poskušal kaj poiskati od Harryja Potterja. Ko sem bil končno v Londonu, sem malo pobrskal po internetu in našel, da dejansko obstaja železniški peron (Platform) 9 3/4. Nič, to je treba obiskati, sem si rekel, in nekaj prinesti za mojo hčerko. Platform 9 3/4 se nahaja na železniški postaji King’s Cross. Najlažja pot do tja je s podzemno železnico do King’s Cross in tam poiskati prehod na postajo nadzemne železnice. Tam se v bližini dejanskega železniškega perona 9 nahaja znameniti “Platform 9 3/4”. Ljudje stojijo v vrsti, da bi se lahko slikali, kako gredo skozi zid v Platform 9 3/4 :). Tam je tudi trgovina, kjer prodajajo vse o Harryju Potterju. Od šalic, kulijev, blokov, mikic, šalov, do čarobnih palčk. Definitivno zanimivo videti, če si ljubitelj Harryja Potterja. Moja hčerka doma sedaj veselo maha s čarobno palčko Hermione.

Reading – malo mesto v Veliki Britaniji

admin Leave a comment

Malo simpatično mestece Reading, ki je kako uro oddaljeno od Londona, ima svojo dušo in ti s svojimi hiškami hitro priraste k srcu. Mestece z reko Kennet kar nekako spominja na Ljubljano, je pa po številu prebivalcev celo skoraj za polovico manjše od Ljubljane. Samo jedro mesta, ki je zaprto za promet, lahko prehodiš v slabi uri. Če malo pohitiš, si v eni uri že na začetku svoje poti. Hiše v središču Readinga so čudovite. Visoke so največ dve nadstropji. In kot sem opazil ima večino hiš svoja imena. Po glavni ulici v starem delu mesta je cel kup manjših in večjih trgovin, tako lahko najdemo na tej ulici tudi trgovine, kot so Gap, Primark, Marks & Spencer, Next ipd. Je pa na tej ulici tudi veliko kavarnic (Starbucks, Costa, Artigiano Espresso), kjer si človek v miru lahko nabere moči in opazuje mimohodeče ljudi. Na koncu te ulice se cona za pešče s parkom Market Place Square konča. Desno vzporedno s to ulico pa teče reka Kennet, ob kateri so restavracije, kjer je možno vse možno, od hitre prehrane do različnih mednarodnih kuhinj, na primer mehiško ali italijansko (Jamie’s Italian, Las Iguanas, Pizza Hut, Wagamama).  Ob reki se nahaja tudi večji nakupovalni center Oracle, kjer se menda ob vikendih tare ljudi, ki pridejo sem po nakupih tudi iz okoliških krajev. V mestu je veliko IT podjetij, ki imajo tu svoja pisarne in predstavništva. Ena od znamenitosti, ki je nedvomno v Readingu tudi vredna ogleda, je lepa cerkev Saint Laurence Church.

Hrana

Jamie’s Italian – Nič posebnega. Moram priznati, da so se natakarji trudili in da je bila postrežba na nivoju, toda same testenine niso bile nič posebnega. Lokacija lokala je po moje boljša od vseh sosednjih lokalov, a lokacija sama po sebi ne odtehta okusa hrane.

Five Guys – Gre za verigo hitre prehrane, predvsem znani so po zelo dobrih hamburgerjih in po okusnem ocvrtem krompirčku. Priznam, da je bil hamburger zelo okusen, ocvrtega krompirčka pa je bilo toliko, da ga nisem mogel pojesti. Baje imajo tudi zelo dobre čokoladne šejke, ki pa ga na žalost nisem okusil.

London Street Brasserie – Menda ena najboljših restavracij v Readingu. Že dan prej sem opazil hiško, ki mi je bila všeč, nisem pa vedel, da je notri restavracija, ki ima zadaj celo čudovit pogled na reko Kennet.

Mission Burrito – Če imaš rad mehiško hrano, je to pravi naslov zanjo v Readingu. Tu se je res dober burrito.

Hotel

Penta hotel – Luštkan hotel ob samem začetku starega dela mesta Reading. Boljše lokacije skoraj ni za dobiti. Od železniške postaje je oddaljen manj kot 15 minut hoje. V sobi je je videlo, da je dotrajana, a je vseeno posodobljena; v sobi je na primer možno uporabljati HDMI priključek za televizijo. So pa tudi vsi programi zastonj in si lahko tudi ogledaš nekatere filme, saj so vsi pay-TV filmi brezplačni.  V sobi ni nobene omare, a so police. Dostop do interneta je brezplačen, a dela res zelo počasi. Kar nekaj časa traja, da odpre spletno stran. Ponujajo sicer tudi boljši paket dostopa do interneta, ki pa stane £9 na dan. V hotelu je na voljo tudi soba za fitnes, v katerem so tri tekaške steze, eno kolo, orbitrek in kar precej fitnes naprav. Je pa v hotelu prečudovit lobi, v katerem z veseljem preživiš prosto popoldne in večer. V lobiju je cel kup kotičkov, kjer se usedeš na udoben fotelj in uživaš, ali pa odigraš partijo biljarda ali pa se na igralni konzoli na primer pomeriš s prijateljem.

Pot iz Gatwicka v Reading

admin Leave a comment

Na pot v Reading sem se z ljubljanskega letališča odpravil ob 21:10 z letalsko družbo EasyJet. Na Gatwicku smo pristali okoli 22:15 po GMT času. Upal sem, da mi bo uspelo ujeti zadnji vlak proti Readingu, ki je bil napovedan za okoli 23:00. Zaradi velike gneče pri pregledovanju potnih listov, nato pa zaradi čakanja na kovček sem zadnji vlak zamudil. Preko Uberja mi ni uspelo dobiti prevoza, ki bi me prišel med £55 in £75. Preostalo mi ni nič drugega, kakor da sem vzel TAXI, ki me je prišel več kot £120. Okoli 1h sem končno prispel v hotel.

Hotel: citizenM Schiphol Airport – Amsterdam

admin Leave a comment

Gre za zelo moderen hotel, ki je v neposredni letališča Schiphol Airport v Amsterdamu. Hotelska soba je nekaj posebnega in česa takšnega še nisem videl. Soba je modernizirana. Kar pomeni, da je soba opremljena s pametnim upravljanjem preko iPada, kjer kontroliramo jakost svetlobe, barvo svetlobe, žaluzije na oknu, televizijo. To pa ni edino presenečenje. Sobe so nekako instant opremljene. Nikakor ni slabo, vendar brez omare. No ja, omara je pod posteljo 🙂 Naslednja zanimivost je, da sta tuš kabina in stranišče v nekakšnem okroglem tulcu. Prav zanimivo bi bilo, če bi si moral sobo deliti s kakšnim sodelavcem 🙂 Zagotovo pa sta v sobi velik plus zelo velika in udobna postelja in ogromno okno, ki je bilo v moji sobi obrnjeno proti letališču.

Hotel citizenM Schiphol Airport bi definitivno priporočal tudi drugim.


 

Pot proti Bratislavi

admin Leave a comment

Pojavila se je priložnost, da skupaj z ženo obiščeva Bratislavo, glavno mesto Slovaške. Bratislavo sem v preteklosti že obiskal, vendar le službeno, tako da ni bilo veliko časa za ogled znamenitosti. Tokrat pa sva z ženo si organizirala, da bova tri dni preživela v Bratislavi.

Na pot sva se z avtom proti Bratislavi odpravila v soboto zjutraj. Ko sva prišla v bližino Dunaja, je bilo treba z avtoceste proti Dunaju zaviti proti Bratislavi, a želja je bila tudi, da narediva postanek v outlet nakupovalnem središču Parndorf blizu Dunaja. Pokrajina tod okoli je čudovita. Kar imelo naju je, da bi se kje ustavila, saj so v obcestnih vasicah na improviziranih štantih ponujali dobrote in sveže sadje. Predvsem so tu zanimive mogočne in lepe hiše, ki so ob cesti, za njimi pa se razprostirajo velika polja in travniki. Peljala sva se tudi mimo kraja Rust, kjer sem že bil službeno nedolgo nazaj.

Kakšen outlet! Sploh ni bilo prostora, kjer bi lahko parkiral avto. Dobesedno se je bila bitka, kdo bo kje parkiral, in veliko hupanja in kletvic je bilo slišati, ko so ljudje hoteli parkirati svoje avtomobile, a jih je nekdo drug prehitel in parkiral avto prej tam, kjer so oni hoteli. Outlet je res velik, v njem se je trlo ljudi. Pred nekaterimi trgovinami so ljudje celo stali v vrstah, samo da bi lahko šli vanje. Bilo pa je veliko Azijcev, ki so svoje nakupljene stvari spravljali kar v velike kovčke.

Seveda sva tudi midva nekaj stvari nakupila in priznam, da sva bila nato kar že pošteno lačna. Zato sem malo pobrskal po internetu in v bližini našel gostilno Landhaus Parndorf. Lahko rečem, da ni bila slaba izbira in da imajo zelo dobra rebrca in velike dunajske zrezke. In pivo! Tako sva se napokala, da sva komaj še dihala. Ugotovila sva tudi, da je lastnik gostilne iz balkanskih koncev. Kaj pa drugega? 🙂

Ko sva prišla malo k sebi od polnega trebuha, sva pot nadaljevala proti Bratislavi. Obdajala naju je res prečudovita panonska nižina, kjer stoji ogromno število vetrnic za pridobivanje elektrike. Na stotine jih je. Počutil sem se kakor v kakšnem filmu, ki prikazuje prihodnost. Name so vse te vetrnice naredile močan vtis, ki ga kar ne znam opisati.

Prispela sva v Bratislavo. Navigacija nama je pomagala, da sva se pripeljala naravnost v javno garažo, ki je poleg hotela Radisson Blu Carlton Hotel. Prednost tega hotela je, da je neposredno ob starem delu Bratislave in je stari del Bratislave dosegljiv peš. Edina pomanjkljivost hotela je, da se parkira v javni garaži in je parkiranje dokaj drago. In da je zajtrk nesramno drag.

Zvečer sva se odpravila še na krajši sprehod po starem delu Bratislave, da sva razmigala svoje kosti. Moram priznati, da je Bratislava lepo mesto zvečer. Po mestu se je sprehajalo precej mladih, nekaj deklet je praznovalo dekliščino in nekaj fantov fantovščino, tretji pa so iskali, kje ga bodo žurali. Z ženo sva si pred spanjem privoščila en mojito v Casa del Havana, kjer imajo ogromno izbiro različnih cocktailov in najin mojito res ni bil slaba izbira.

 

Obisk Mostarja

admin Leave a comment

Most v Mostarju. Videti most v Mostarju, to mi je bila že davna želja, še iz časov, ko smo bili pod Jugoslavijo. Že takrat mi je bil most na slikah vseč.

Pojavila se je prilika, da grem službeno v Mostar in kljub temu, da imam trenutno teh potovanj že poln k**ac, sem se veselil, da bom končno videl ta most. Moja žena je bila leto, dve nazaj prav tako v Mostarju in povedala mi je, da je res lep.

Po celodnevni delavnici, ki sem jo imel za partnerje, naju je poslovni partner s sodelavcem popeljal v sam stari del Mostarja. Takoj nama je razložil, da se mesto Mostar deli na dva dela, katerega razdeljuje ena cesta. Tako cesta deli Mostar na severni – hrvaški del in južni -muslimanski del. Parkiramo na severnem delu Mostarja ob katoliški cerkvi (cerkev St. Petra in Pavla), ki so jo ponovno postavili po vojni. Baje je bila prej to manjša cerkev, so jo pa po vojni hitro ponovno postavili, saj so hoteli postaviti mogočno katoliško cerkev tik ob navidezni meji med Hrvati in muslimani. Cerkev je res ogromna. Po pripovedovanju domačina bi lahko šlepar v njej obrnil brez težav. Zgrajena je iz samega betona in bi sedaj zdržala marsikatero bombo, ki bi jo razneslo v njeni bližini. Seveda ima ta cerkev zelo visok stolp s križem, ki se ga vidi tudi na muslimanskem delu Mostarja. Vendar to ni edini križ, ki se ga da videti na muslimanskem delu, saj so Hrvatje na bližnji hrib postavili velik križ, ki se da videti skoraj po celem Mostarju.

Prečkamo navidezno mejo in se odpravimo proti staremu mostu. Tu se tare tujcev, ki se zbirajo v skupine. Veliko je slišati Italijanov, Azijce pa tako ali tako opaziš na vsakem koraku. Po pripovedovanju pravega turizma v Mostarju ni. Načeloma pridejo turisti prespati le za eno noč. Največkrat pa so to enodnevni izleti iz Splita oziroma iz Dubrovnika. Druga opcija pa je, da se v Mostarju ustavijo med obiskom v Medjugorju. Stari most je bil zgrajen v 16. stoletju in je povezoval dva bregova reke Neretve. Med vojno, ki je divjala po razpadu Jugoslavije, je bil most porušen. Katera stran ga je porušila, se še dandanes prepirajo. Most je bil nato v celoti obnovljen in je pod spomeniškim varstvom Unesco. Ves del okoli starega mosta me je nekoliko spominjal na Baščaršijo v Sarajevu. Ta del se mi zdi res luštkan.   Velik del starega mesta je sedaj prenovljen s pomočjo arabskih šejkov.

Končno zagledam most. Priznam, da sem si v svoji glavi predstavljal nekoliko drugače. Da je to veliko bolj vpeto v hribe. Toda vseeno je most čudovito lep in škoda bi bilo, da ga ne bi videl. Z mostu domačini radi skačejo, ko zberejo dovolj denarja za skok. Toda so prebrisani, saj nočejo povedati, koliko denarja morajo še zbrati, da bodo skočili. Tako lahko zbirajo denar tudi ure in ure  🙂 Skoka z mostu nisem videl.

Na vsaki strani mostu je po en stolp. Na levem delu reke je tako imenovani stolp Tara, kjer so skladiščili smodnik. Na desnem bregu pa je stolp Helebija, ki je bil nekoč stražni most, sedaj pa je preurejen v muzej, ki je posvečen zgodovini Starega mostu.

Malo smo se še potepali po muslimanskem delu Mostarja in si ogledali mošeji Karadjoz Bey in Koski Mehmed Pasha. Res čudoviti mošeji, se ju splača obiskati.

Ogledati smo si seveda morali tudi hrvaški del Mostarja. Tik ob navidezni meji še vedno stojijo hiše, ki so bile poškodovane med vojno. Tako je še vedno v ruševinah bivši Neretva hotel, ki je sedaj atrakcija za turiste, ker si lahko ogledajo, kaj lahko naredi vojna.

V bližini pa stoji tudi čudovita zgradba, kjer je sedaj gimnazija, ki je namenjena tako za Hrvate kot za muslimane. Denar za obnovo se je zbral iz Evrope, ki nekako poskuša umiriti strasti, a moje mnenje je, da jim to nikoli ne bo uspelo. Na hrvaškem delu Mostarja se res vidi, da so tu Hrvatje, saj skoraj na vsakem koraku visi hrvaška zastava. Tako imaš skoraj bolj občutek, da si na Hrvaškem, ne pa v Bosni.

Kaj naj rečem za zaključek? Mostar je lepo mesto in splača si ga ogledati. Jaz se bom v Mostar zagotovo še vrnil.