Road Trip – Južna Anglija – dan 9

Port Isaac, Tintagel, Barnstaple, Mortahoe

Kar težko je bilo vstati ta dan in se spakirati v majhni sobici v hotelu.  Imela pa sva iz sobice čudovit pogled na morje. Na žalost so bile vse trgovinice v Land’s Endu zaprte, tako sva ostala brez magnetka za na hladilnik s konca sveta. Čakala naju je približno ura in pol poti do Port Isaaca.

Ribiško mesece znano po TV seriji Doc Martin
Ribiško mesece, znano po TV seriji Doc Martin

Na poti proti Port Isaac je začelo deževati in slabe volje sva bila, da nama bo ta dan pokvaril dež. Tolažila sva se z mislijo, da sva imela do sedaj le srečo z vremenom in nama en dan dežja tega ne bo pokvarilo. Obisk Port Isaaca je bil obvezen, saj sva mestece neštetokrat občudovala v angleški TV seriji Doc Martin. Vnaprej sem načrtoval, kje bova parkirala, in pripravil sem tudi načrt ogleda tega idiličnega obmorskega mesteca, saj sva oba hotela videti vse tiste hiške iz serije Doc Martin. Na parkirišču sva bila skoraj sama. Nase sva navlekla pelerine (na angleško vreme sva seveda prišla pripravljena) in se odpravila po uličicah, ki so bile prav takšne, kot sva jih pričakovala in videla v seriji. Port Isaac se je ravno prebujal in začele so se odpirati trgovinice in praktično v vsaki so prodajali spominke v povezavi z doktor Martinom.

Cornish Pasty - nekaj, kar je definitivno treba sprobati

Ko sva prišla do obale mesteca, je bil v zraku vonj po ribah. Ja, to je tisto, kar sem čakal. Malo ribiško mestece z vonjem po ribah. V bližnji pivnici so se zbirali ribiči v tistih velikih rumenih ribiških hlačah za na čoln. Midva pa sva v lokalu The Slipway zagledala reklamo za Cornish Pasty, pavza s to znamenito mesno pito je bila obvezna. Kljub dežju in mrazu sva ga pojedla zunaj na pokriti terasi, saj sva hotela vdihniti ta zrak in vonj po ribiški vasici in opazovati živahno dogajanje okoli sebe.

Brez tradicionalnega Angleškega čaja, pač ne gre

Na poti nazaj gor proti avtu sva našla še čajnico The Cornish cove. Tam sva si privoščila lonček pravega angleškega čaja. Natakarica nama je povedala, da so ravno en dan prej snemali eno epizodo osme sezone, ob deževnem vremenu pa počivajo. Da pa bo danes v lokalnem župnišču branje knjig z dvema igralcema iz te serije.

 

Spomenk, katerega sem moral slikati
Spomenik, ki sem ga moral slikati

Naslednja najina postaja je bil grad Tintagel, kar naj bi bil grad, kjer je po legendi živel kralj Artur. Majhno mesto Tintagel je simpatično, polno turistov in turistom namenjenih lokalov. Tudi tokrat sem res dobro splaniral pot vnaprej, saj sva parkirala prav ob potki, ki vodi proti gradu Tintagel  castle. Že med načrtovanjem potovanja doma sem prebral, da se do vznožja gradu lahko pripelješ z džipom, ki ga s skupaj z voznikom najameš za nekaj funtov na osebo. Tako sva si prihranila približno pol ure strme poti v mrzlem dežju v vsako smer. Najprej sva si ogledala znamenito jamo Merlin’s Cave. Nato pa sva si ogledala še ostanke gradu in se povzpela na hrib, s katerega je bil prečudovit pogled dol na sotesko in zaliv Trebarwith Strand Beach. Kljub dežju oz. rosenju sva doživela prečudovito okolico in vzdušje. Pelerine in kape so poskrbele, da nisva bila preveč premočena in da sva lahko brezskrbno uživala. Ko sva že hotela zapustiti območje gradu Tintagel, meni ni dalo miru, ker nikjer nisem videl spomenika kralja Arturja, ki sem ga videl povsod v letakih za Tintagel. Žena je bila prepričana, da je ob izhodu, a sem vseeno raje vprašal, kje je, in izkazalo se je, da je na vrhu in malo naprej na hribu, s katerega sva ravnokar prilezla dol. Žena je takoj vedela, da ne bom srečen, če se ne bom vrnil, in pustila me je, da sem se vrnil nazaj. Hodil sem po že pošteno razmočenih poteh, kamni so drseli, a na koncu sem le prišel do spomenika kralja Arturja. Imel sem srečo, da sem lahko naredil par slik, saj je takoj zatem začelo močno pihati in dež se je ulil z neba. Jaz pa sem bil srečen in zadovoljen kot otrok! Ko sem se vrnil nazaj k izhodu, sem bil premočen. Pa ne od dežja, temveč od potu. Žena me je medtem čakala v lokalu Tintagel Castle Cafe in uživala ob svojem čaju. Bila je že malo v skrbeh, saj me baje ni bilo več kot eno uro. Toda splačalo se je! 🙂 Pridružil sem se ji in si privoščil angleški kolaček scone.

Zaradi dežja sva plane za popoldne malo prilagodila in preskočila vasico Boscastle in mestece Bude, ustavila pa sva se šele v Barnstaple, kjer sva nameravala pojesti najino kočerjo. Mesto je bilo skoraj prazno in na prvi pogled naju ni nič kaj posebej pritegnilo. Nič zanimivega. Morda je manjkal utrip, a vseeno. Na srečo me je ustavil en domačin in me usmeril proti mestni tržnici, češ da če hočem kaj zanimivega slikati, moram iti tja. Nasvet domačina se je izkazal kot dober, saj je tržnica arhitekturno res zanimiva, bila pa je seveda popolnoma prazna, saj je bilo ura več kot pet popoldne, ko se vsaj v tem delu Anglije vse zapre. Za hrano nisva imela veliko izbire – našla sva dva lokala, ki sta bila odprta in sta ponujala hrano. Izbrala sva pivnico The Panniers in si privoščila zrezek s prilogo in pivo, kar nama je zelo teknilo, saj sva bila že tudi kar precej utrujena od celega dneva.

Čakala naju je še polurna vožnja do Mortahoe, kjer sva imela rezervacijo v hotelu Watersmeet Hotel. Ko sva prispela do tja, nama je bilo takoj žal, da se za večerjo nisva ustavila raje kar tu. Izkazalo se je namreč, da je  Mortahoe turistično mestece in kar nekaj gostinskih lokalov je bilo odprtih in so bili videti prijetni. Hotel Watersmeet je ogromen in na visokem nivoju. Leži čisto ob morju, ima svojo plažo in zunanji in notranji bazen. Če sva prejšnjo noč spala v tako majhni sobici, da nisem kam imel postaviti kovčka na tla, sva imela tokrat ogromno sobo s pogledom na morje, veliko kopalnico z banjo (kar je poseben plus za mojo ženo) in posebnim delom sobe pod oknom za počitek z dvema foteljema. Izkoristila sva priložnost, da je v hotelu notranji bazen in ujela sva ga ravno še, preden so ga zvečer zaprli. V njem sva bila popolnoma sama, saj so vsi ostali gostje v večernih toaletah večerjali v hotelski restavraciji. Čeprav je tudi nama zadišalo, pa nama je hkrati zelo pasala sprostitev v jacuzziju in narediti par zamahov v bazenu.

Ko sva se vrnila v sobo, meni ni dalo, da bi šel kar spat, zato sem pri ženi izsilil še sprehod do plaže. Obala Mortahoe in sončni zahod sta kar klicala po romantičnem sprehodu ob obali in izkoristil sem priložnost, da napravim nekaj prelepih fotografij. Kljub utrujenosti obeh sva z ženo uživala in sanjarila o tem, kako bi bilo tukaj imeti eno od hišk ob obali.

Pot 9. dan:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *